"Brad je videl več mojih filmov kot jaz njegovih"

V teh letih, ko je bil Traktor, ljubezen in rock'n'roll v bunkerju, Branko Djurić - Djuro ni sedel križem rok, ampak se je vrnil k svojemu osnovnemu poklicu – igranju – in ustvaril nekaj odličnih vlog. Od junaka sarajevske TV-oddaje Top lista nadrealista se je povzpel v igralca, ki ga iščejo zvezdniki, kot je Angelina Jolie. Sodelovanja z njimi se ne brani, saj se zaveda, da dobra priložnost igralca ne poišče ravno vsak dan. Na intervju, ki je sledil prvi zlati roli za leta 2007 dokončan film Traktor, ljubezen in rock'n'roll, je prišel s kolesom v družbi svojega psička Mikija. "Hotel sem pripeljal tudi prašička, vendar bi ves čas vohljal za hrano in ne bi bil tako priden kot Miki." Med postavljanjem snemalne opreme za intervju ponudi pomoč izkušenega filmarja in se začudi, ker ima v plašču še vedno mestni vodnik po Torinu. Odkar se je vrnil s snemanja s Penelope Cruz, se z garderobo pač ni ukvarjal. Ima pomembnejše delo – promovirati film in preživeti čim več časa z družino, ki ga za nobeno ceno ne želi zamenjati z bliščem Hollywooda.

Uspeh filma Traktor, ljubezen in rock'n'roll vam je najbrž dal nov zagon. Je odziv gledalcev presegel vaša pričakovanja? Kot avtor vedno upaš, da bo tvoj film gledan in priznan, čeprav ne delamo filmov zato, da bi tekmovali v zlatih rolah ali številu nagrad, ampak da bi se ljudje zabavali, ko jih gledajo. Zelo sem vesel, da se pri mojih filmih, sploh pa pri Traktorju, zabavajo in jih imajo radi. Občutek imam, da jih tudi tokrat nisem ravno razočaral.

Ali ste scenarij pisali z mislijo, da bosta glavni vlogi odigrala vidva z ženo? Ne. Tanja že, njo sem imel v mislih. Vem, da je videti, kot da vedno hočem sam igrati v svojih filmih, vendar sem jaz vedno zamenjava. Tudi pri Kajmaku in marmeladi sem hotel, da bi glavno vlogo igral Magnifico, ki pa si je potem premislil. Tudi pri predstavi Čas za spremembo sem vskočil namesto njega. Zdaj sem imel spet njega v mislih, ampak sem že pričakoval, da me bo zavrnil, tako da sem klical tudi Jana Cvitkoviča. Ravno takrat pa je s svojim filmom obiskoval festivale in ni utegnil. Tako da sem jaz v filmu "nadomestek" za Magnifica in Jana Cvitkoviča, kar je tudi videti – dolgi lasje, brki ... Vendar se, ko snemanje steče, vedno izkaže za dobro rešitev, če si hkrati igralec in režiser, saj privarčuješ nekaj časa. S Tanjo že tudi tako dolgo sodelujeva, da se sporazumeva skoraj brez besed. Njo imam vedno v svojih filmih, ne zato, ker je moja žena, ampak ker me je navdušila predvsem kot igralka. Najprej sem jo spoznal kot igralko v gledališču, šele potem me je navdušila kot ženska.

Eno vlogo v scenariju ste napisali tudi za Chucka Berryja, ki je potem vlogo zavrnil. Kako se je to zgodilo? Imel sem srečo, da sem ga spoznal na koncertu v Zagrebu, kjer je igral pred sedmimi leti. Takrat sem ga prosil, da bi igral v filmu. Videti je bilo, da ga zanima. Mesec dni pred začetkom pa so mi sporočili, da si je premislil. To me ni presenetilo, ker je zelo čuden in nepredvidljiv tip. Potem sem pomislil na legendo Kića Slabinca, ki ima v sebi rock'n'roll in tradicionalno glasbo.

Nekaj Chucka Berryja je vseeno pristalo v filmu, saj ste njegov velik oboževalec. Sem, vendar njegove glasbe nisem vključil zaradi poklona Chucku, ampak ker se Chuckovemu rock'n'rollu v filmu, ki se dogaja v šestdesetih letih, tako ali tako ne moreš izogniti. Kaj se je dogajalo s filmom, odkar ste ga prikazali na 10. slovenskem filmskem festivalu? Na koncu nas te pravne in finančne kolobocije niti ne zanimajo. Producent tega filma je šel vmes v stečaj in film je odkupil drug producent, tako da je zdaj dokončan. Dogajalo se je še veliko več od tega, ampak na srečo so se našli ljudje, ki so verjeli v film.

Vas je vmes kdaj minilo veselje do Lainščkove zgodbe? Ne, nikoli me ni minilo. Ne bi se rad pritoževal nad položajem filma v Sloveniji. Avtorji čakamo povprečno po deset let na film, tako da smo navajeni. Imam srečo, da ne živim samo od tega, saj počnem tudi druge stvari. Lahko bi umrl od lakote, če bi živel le od filma. Tudi drugi avtorji počnejo še druge stvari, samo s filmom ne moreš preživeti.

Ali zdaj, ko je film prišel v kinodvorane, čutite kakšno zadoščenje? Vam je kaj odleglo? Seveda, ta film je ves čas ostajal kot nekakšen cmok v grlu ali – bolje rečeno – zamašek v odtoku. Kot režiser se nisem mogel lotiti ničesar drugega. Ko je film prišel v kinodvorane, sem to začutil kot katarzo. Takoj sem začel pisati nekaj novega. Dokončujem več scenarijev, ki sem jih imel v delu, in iz njih bom naredil nekakšno kompilacijo. Dokončujem še gledališko predstavo, ki bo, upam, kmalu na odrih. Nastaja še nekaj podobnega romanu.

Kako ste zadovoljni s kritikami filma? Koga še sploh zanima, kaj napišejo nekakšni nerealizirani režiserji, scenaristi, dramaturgi in tako dalje, ki sebe imenujejo filmski kritiki? Mene zanima ocena občinstva. Kajmak in marmelada, ki na slovenskem filmskem festivalu od sedemnajstih nagrad (v konkurenci dveh filmov) ni dobil nobene, je dobil nagrado občinstva, ki je zame najpomembnejša. Tudi kritiki so bili vse prej kot navdušeni nad filmom, ki je vseeno potem imel 155 tisoč gledalcev.

Koliko osebnega vnesete v dela, ki jih pišete, snemate? Nisem toliko egocentričen in zaljubljen sam vase, da bi delal filme po zgodbah iz svojega življenja, saj je veliko zanimivejših stvari od mojega življenja, ki je vseeno daleč od dolgočasja. Kljub temu se človek ne more izogniti temu, da v svoje delo ne zaseje nekaj avtobiografskega, tudi če tega noče. Od sebe ne moreš zbežati.

Vam je za ta film že kdo povedal, da spominja na Kusturico? Ne, boste vi?

Verjetno vam je v navdih, saj ste že snemali z njim in film res spominja na Kusturičeve filme. Res? To je pohvala. Mogoče estetika, ki jo je "zagrešil" direktor fotografije Sven Pepeonik, pa Cigani. Zelo spoštujem Kusturičeve prve filme, on je bil tudi profesor na sarajevski akademiji, ko sem študiral.

Lahko rečete, da po dvajsetih letih življenja v Sloveniji in po tem, ko vsako vaše delo požanje velike uspehe, dobro poznate slovenskega gledalca? Imate svojo skrivnost? Nimam skrivnosti, ne poznam slovenskega gledalca, mislim, da poznam psiho gledalca nasploh, ker ni razlike med slovenskim, španskim ali češkim gledalcem. Vsi hočejo videti razumljivo, duhovito zgodbo. Nimam skrivnosti, niti je ne bi razkril, če bi jo imel. Pohvala je že, da me sploh sprašujete po skrivnostih. Samo trudim se, študiral sem na akademiji, šolal sem se za ta poklic, resno se ukvarjam z njim in sem vesel, da ima moje delo odziv.

Vas simbolni pomeni v filmih res ne zanimajo, ker ste menda privrženec dobre zgodbe in likov? Res je, rad imam dobre scenarije in igralce. Moj režijski pristop je tak, da ne motim igralca, samo povem mu zgodbo. Seveda je vpletena tudi simbolika, saj nisem tako naiven, da bi se temu izogibal. Neumno se mi zdi, ko me sprašujejo o sporočilu, ki naj bi ga nosil film. Film je predrag medij, da bi z njim pošiljal sporočila. Če hočem kaj povedati, pošljem SMS ali elektronsko sporočilo.

Film je tako univerzalen, da ga lahko razumejo povsod po svetu. Tudi meni tako deluje in ne delim občinstva na Slovence, Bosance ali kogarkoli drugega. Tudi Kajmak, ki ima bolj lokalno zgodbo, so povsod sprejeli zelo dobro.

V času, ko se vam je zgodil "zamašek" v karieri, in do zdaj ste veliko snemali v tujini. Kako je delati s tujimi režiserji v primerjavi s slovenskimi? Imam srečo, da lahko preskakujem iz enega poklica k drugemu. Končal sem sicer študij igre, v osnovi sem igralec, vendar sem dal za nekaj časa igro na stranski tir. V zadnjih nekaj letih pa sem se vrnil k osnovnemu poklicu. Imam dobrega agenta, tako da sem veliko delal zunaj, kar je bila tudi moja vrnitev k igri. Imel sem nekaj kar odmevnih vlog in to me res veseli.

Ali lahko rečemo, da je vrhunec vaše kariere oskar za Nikogaršnjo zemljo? Verjetno lahko pričakujemo še kaj. Težko je imeti večji vrhunec kariere kot odigrati glavno vlogo v filmu, ki je dobil oskarja. Res pa je tudi to, da ne merim uspešnost kariere z nagradami, ampak z veseljem, da ustvarjam v dobrih razmerah in sodelujem z izjemnimi kolegi.

Kako ste se počutili na snemanju oziroma po tem, ko je film Danisa Tanovića postal oskarjevska uspešnica? To je bilo zame strašno presenečenje. Po začetku vojne sem se odločil, da se z igro sploh ne bom več ukvarjal, ker sem bil sam sebi nekako dolgočasen. Potem me je prepričal Danisov scenarij. Vse, kar se je dogajalo v zvezi s tem filmom, je bilo kot sanje. Pred tem še nisem bil v ZDA in sem si vedno govoril, da potrebujem dober razlog za pot tja. Potem pa sem le dobil dober razlog za pot v ZDA – povabilo na podelitev oskarjev. Še pika na i je bil oskar za najboljši tujejezični film. Sanjsko!

Sta vam snemanje z Danisom in oskar odprla vrata na hollywoodsko sceno? Veliko pomeni, če igraš glavno vlogo v filmu, ki dobi oskarja, vendar me nikoli ni zanimal zunanji blišč. Vedno me je bolj zanimala dobra vsebina. Takrat sem dobil italijanskega agenta in sem se usmeril v italijansko kinematografijo, ki me je bolj zanimala, pa še bolj praktično je. Na sestanek v Rim sem šel zjutraj, zvečer sem bil že doma. Ko so me klicali za vlogo negativca v Batmanu, me je ameriški agent spraševal, zakaj ne živim v L.A.-ju, če sem igral v Nikogaršnji zemlji. Tako bi bil bolj prisoten na sceni, vendar me to tudi zaradi družine ni zanimalo. Italijanski del moje kariere mi je bil veliko zanimivejši.

Se je po snemanju v tujini težko vrniti na slovensko filmsko sceno, kar zadeva ustvarjalni proces? Ni velike razlike. Res je, da več denarja pomeni tudi več "muzike". Ko sem snemal z Angelino, sem potreboval deset dni, da sem spoznal, kdo kaj dela, ker je v ekipi tako veliko ljudi. Ampak film je film povsod. Človek se navadi snemati v vseh razmerah. Začel sem kot scenski delavec na sarajevski televiziji, tako da poznam zadeve od znotraj in nisem prišel k filmu prek oskarja. Posnel sem veliko televizijskih produkcij, reklam, videospotov ...

V Italiji ste ravnokar posneli film Venuto al Mundo s Penelope Cruz. Takole povedano zveni res super. Agent me je poklical en teden prej in vprašal, ali lahko pridem za nekaj dni snemat v Torino. Poslal mi je samo moj odlomek in videl sem, da je vloga zanimiva. Šele tam sem izvedel, da v filmu igrata Penelope Cruz in Emile Hirsch. Zdi se mi, da bo dober film.

Pa imate kaj treme pred snemanji s tako zvenečimi imeni? Ne. Nikoli nisem imel takega odnosa. Na te igralce ne gledam kot gledalec in me ne navdušujejo zveneča imena. Mene ljudje navdušujejo s svojim delom in znanjem. Sploh pa danes, ko je toliko zvezdnikov, ki si ne zaslužijo tega naziva. Ampak taki so časi, nočem slabo govoriti o nikomer.

Kako je, ko vas pokliče agent Angeline Jolie za vlogo v njenem filmu? Zanimivo je bilo. Poklicala me je "casting" direktorica, naj pridem v London na pogovor, kjer je bilo vse zavito v tančico skrivnosti. "Zelo znana osebnost želi, da bi igrali v njenem filmu." Takrat se je celo govorilo o glavni vlogi. Niso hoteli razkriti, za koga gre. Ko sem se vrnil, sem nekako izvedel, da gre za Angelino, vendar tega nisem smel razkriti. Že naslednji dan sem dobil Angelinino elektronsko pošto. Pol leta sva si dopisovala, tako da sva se na prvem srečanju objela, kot da sva že stara prijatelja.

Kaj je preskočilo med vama, da sta se takoj ujela? Zanimivo je bilo, da sta z Bradom o meni že zelo veliko vedela. Zdelo se mi je, da je Brad videl več mojih filmov kot jaz njegovih. Oba sta zelo izobražena, zelo dobro sta preučila mojo kariero. Prebrala sta tudi nekatere moje intervjuje, da bi spoznala, kakšen sem tudi zasebno.

Kako pa se počutite ob tem, da vas nekdo, kot je Brad, preštudira? Zdaj zveni malo čudno. Ko sem spoznal Brada, sem ga vprašal nekaj o prizoru iz filma Stisni in jo izpljuni (Snatch). Vedno me je zanimalo, zakaj se Brad v nekem trenutku odzove na poseben način. Pojasnil mi je in me takoj vprašal: "Kaj pa ti v tistem italijanskem filmu?" "Kako ti to veš?" sem mu odgovoril in izvedel, da je on videl vse moje italijanske filme. Zdelo se mi je kot skrita kamera. Dobro sva se ujela.

Koliko pa vam lahko pomaga njegova dobra beseda v filmskem svetu? Nič mi ne more pomagati. Danes je težko odgovoriti na to. Zadeve so se tako spremenile, da jaz spadam že med "old-fashioned" igralce. Igralec mora biti zdaj sam svoj menedžer, povsod se mora pojavljati, komunicirati z vsemi, ne sme le čakati, da ga nekdo odkrije. Tudi z Bradom sva se veliko pogovarjala o tem, kaj je glavno, da nekdo postane dober igralec. Rekel je le: "Opportunity." Lahko si dober igralec, pa tega ne moreš pokazati, če nimaš priložnosti, za katero pa moraš biti neprestano na preži. Danes je to hitra in kruta industrija, nič poetičnega ni več v tem.

Koliko novega o dogajanju v Bosni je Angelina Jolie sploh lahko še povedala v filmu V deželi krvi in medu? Ona trdi, da to ni vojni film, ampak ljubezenski. To je zelo občutljiva tema. Mnenja o tem filmu bodo deljena, pri takšnih filmih so vedno.

Ali ste pred sodelovanjem v tem filmu morda dvakrat premislili? Scenarij je bil zanimiv, tako da sem premišljeval samo o tem, katero vlogo bi sprejel. Bil sem prestar za glavno vlogo, zato se je odločila za mlajšega igralca. Meni je ponudila, naj izberem katerokoli drugo vlogo.

Zdaj vas verjetno vsi sprašujejo, kakšna je Angelina Jolie kot režiserka, prijateljica, kolegica. Ona je sijajna oseba, tako sijajna, da že težko verjameš. Je neposredna, komunikativna, normalna. To me zdaj vsi sprašujejo. Malo mi je smešno, da je od vsega, kar sem naredil, najbolj bistven podatek o meni to, da sem spoznal Angelino Jolie.

Kako pa sprejmete dejstvo, da boste v tujih filmih zaradi svojega naglasa verjetno vedno obsojeni na vloge prišlekov? To je hendikep v vsakem primeru, lažje je pokvariti jezik kot doseči boljšo raven, kot jo imaš. Vedno priznam, da nisem talentiran za jezike, niti za slovenščino, kar se sliši. Ne gre skupaj z mojim karakterjem. Ne briljiram niti v angleščini niti v italijanščini. Obsojen sem na vloge tujcev, kar tudi ni tako slabo – saj sem tujec vsepovsod.

Pa lahko tudi v teh vlogah pokažete ves svoj talent? Seveda, jezik ni omejitev. Jaka Fon je v filmu Traktor, ljubezen in rock'n'roll naredil fenomenalno vlogo, pa sploh ne govori.

On si želi vlog z več besedila. Kakšnih vlog pa si želite vi? Različnih, kot vsi igralci. Bolj kot vlog si želim priložnosti, da bi sodeloval z dobrimi kolegi, da se lahko tudi kaj naučim in uživam pri ustvarjanju. Ugotavljam, da vedno bolj uživam v procesu. Kot mlad igralec sem mislil, da je cilj posneti film, zdaj pa vem, da je največji užitek v samem procesu dela.

Je ta ustvarjalni užitek tudi del vaše rockerske duše? Najprej ste rocker, nato igralec. Najprej sem študiral novinarstvo, nato sem se vpisal na akademijo v Sarajevu. Tja sem hotel, ker sem iskal poklic, ki bi bil blizu rock'n'rollu. Med mojim ustvarjanjem nekje spodaj, v "dosu", teče rock'n'roll.

Za vaš poklic kljub vsej negotovosti pravite, da ni tako naporen, kot so številni drugi. Ni preprost, ni pa najtežji poklic. Prodajamo svoja čustva, svojo dušo, kar je težko ocenjevati. Včasih se zasačim pri razmišljanju, kako bi bilo boljše, če bi bil športnik, v športu obstaja oprijemljiv rezultat, nihče ne more po svoje interpretirati izida. Pri našem poklicu je vse relativno, nekdo te ima rad, nekdo ne. Čas pokaže svoje. Svoji hčeri Zali, ki bi bila rada igralka, vedno povem, da obstaja samo en težji poklic od igralca, to je igralka. Upam, da se ne bo odločila za to. Če pa se bo, ji bom pomagal.