Barbara H. Samobor: Vezivo sezone bo humor

Šestdeseto jubilejno sezono ste poimenovali O zapeljevanju in zavedenosti. Zakaj? Zaradi konteksta, v katerem živimo. Iz repertoarja za prihodnjo sezono je razvidno, da se v uprizoritvah predstav velikokrat pojavi lik Don Juana, na katerega vežemo pojem zapeljevanja, največkrat ljubezenskega, včasih pa tudi zapeljevanja drugačnih oblik. Pri nekaterih igrah se je nato vzporedno pokazal tudi motiv zaslepljenosti, zavedenosti in posledic, ki jih takšna skrajna stanja povzročijo. Od tod torej formalno poimenovanje sezone, ki sovpada s sodobno stvarnostjo. Priča smo takšnim in drugačnim prevaram, dezinformacijam, poneverbam, ponarejanjem, zlorabam … Priprava gledališke sezone najverjetneje terja veliko priprav, načrtovanj in prilagajanj. Nam lahko opišete proces, od zasnove do končnega produkta, gledališkega lista? Gre za krog, ki se nikoli ne konča. Sem direktorica in umetniški vodja obenem. V dopoldanskih, "akutnih" urah imam veliko manj privlačnega dela, lepši del opravila, torej priprava repertoarja, pade na popoldanske in večerne ure, tudi na proste dneve. Ves čas berem gledališke igre. Skupaj s kolegicami dramaturginjami lovim, naročam, detektiram in sproti prebiram vse, kar je novega. Istočasno se seveda ves čas vračamo tudi h klasikom, k velikim klasičnim delom. Ko imam pred sabo besedila, ki bi jih rada v prihodnji sezoni ponudila gledalcem, moram tem besedilom najti najprimernejše režiserske matere in očete. To je tisti del priprave, ki ga imam zelo rada. Sodelovanje z režiserji. Povem jim svoje predloge, oni meni vrnejo mnenje, vizije, želje, opišejo smer svojega razmišljanja … Če je zanimanje obojestransko, pride do sodelovanja. Nastajati začne nova gledališka predstava. Veliko razmišljam o gledalcih. Misel, da bi dvorano polnili z grobo komercialnimi prijemi in projekti, mi je zoprna. Ljudi želimo privabiti s kakovostjo, z živostjo, z odličnostjo misli, z možnostjo identifikacije, s prepričljivostjo sporočila, s kakovostnimi igralskimi dosežki, z zgodbami, ki so (tudi) zgodbe gledalcev … Tako nekako. Na kratko. Pomembna postavka pri oblikovanju repertoarja so tudi igralske zasedbe. Sezono oblikujem tako, da so igralci čim več in čim bolje izkoriščeni, da dobijo vloge, v katerih je možno blesteti, napredovati.

Kaj je tisti dejavnik, ki odloči, katero besedilo bo osnova za predstavo? Da bi imela kakšne "gabarite", modele, ki bi se jih držala, težko rečem. Besedilo se mi mora zdeti dobro, dobro napisano, imeti mora dobre vloge, predvsem pa mora imeti čvrsto sporočilo. Zadnje čase so mi zoprne tiste igre, ki so preveč abstraktne, saj se mi zdi, da ne spadajo v življenje, ki ga trenutno živimo. Opažam, da imajo ljudje radi zelo konkretne zgodbe. No, kakorkoli že, edino stalno merilo je kakovost.

Iščete besedila več med modernisti ali se bolj zatekate h klasikom? Šestdeseta sezona vsebuje nekoliko več klasike, kot smo je na odru MGL-ja vajeni. Predvsem zato, ker želimo z najrazličnejšimi asociativnimi navezavami vzpostaviti stik z najbolj kakovostnimi obdobji te preteklosti in obenem prek cele sezone "praznovati", se spominjati, odstirati, raziskovati, nadaljevati, nadgrajevati. To, kar govorim, velja za repertoar Velikega odra. Na Mali sceni pa bomo uprizorili kar nekaj popolnoma novih gledaliških iger.

Imate pri oblikovanju sezone vi edino besedo ali je v ta proces vključenih več oseb? Zelo dobro in zelo veliko sodelujem s kolegicami dramaturginjami, ki so sijajne sogovornice in njihovo mnenje upoštevam, ga iščem. Repertoar je vedno seštevek mnenj, seveda pa imam končno besedo in odgovornost pri vsem skupaj jaz sama.

Na podlagi česa se odločite za posameznega režiserja? Odločitev je seveda povezana predvsem s temeljitim razmislekom. Včasih pa tudi z intuicijo. Ko izberem temo, jo v mislih "precedim" skozi poetiko posameznega režiserja. Po domače povedano: skušam si predstavljati, kako bi on(a) to naredil(a). Ni nujno, da se moja predvidevanja prekrivajo s poznejšo realizacijo, a neka osnovna vizija se s tem ustvari. Zdi se mi, da sem v teh predpostavljanjih precej zanesljiva. In – upam – tudi inovatorska. Zanimajo me nove kombinacije, nenavadni spoji. Ne maram povprečnosti, ne maram rutine.

Tudi v prihajajoči sezoni boste razveselili ljubitelje muzikla. Tokrat ste se odločili za uprizoritev Čarovnic iz Eastwicka in k sodelovanju znova povabili češkega režiserja Stanislava Mošo. Zakaj prav ta muzikal? Ko sem prišla v MGL, je bil na sporedu Kabaret. Ta muzikal ima močno sporočilnost, tudi izjemno zgodbo, kakovostno glasbo, izvrstne vloge. Od takrat naprej se trudimo, da se ne bi zgolj spuščali v polje nabiranja denarja in, kot sem že prej omenila, gole zabave. Gledalcem želimo ponuditi kakovostne primere tega žanra. Zato iščemo takšne muzikale, ki imajo poleg zabavne tudi neko dodatno vrednost.

Muzikal Čarovnice iz Eastwicka smo izbrali zato, ker sta libreto in glasba precej dobro napisana, dramaturško gledano ni šibkih mest. Dramski del libreta je vsekakor bolj kakovosten kot scenarij znamenitega istoimenskega filma. Veselim se humornih in obenem napetih prizorov, duhovito poantiranega konca. Veselim se glasbe. Kdor ima rad to zvrst, bo glasbo iz Čarovnic prepoznal kot zelo kakovostno.

Rdeča nit oziroma vezivo sezone bo humor. Menite, da ljudem v današnjih časih humorja primanjkuje in zato takšna odločitev? Kljub velikemu številu gledalcev, ki obiščejo naše predstave, se z vsakim od njih na nek način "pogovarjam". Pogovarjam se v mislih in tudi zares – denimo prek kolegic, ki delajo v blagajni. Tako vem, da so stalni obiskovalci sprejeli moj koncept, odločitev, da vse skupaj ne more biti samo "špasno". Vem pa tudi, da današnji čas od nas zahteva, da neke resnice, ki morajo biti, in zrcala, ki jih moramo postaviti, občinstvu predstavimo v svetlejši, humornejši formi. Zdi se mi, da smo z letošnjo in prihajajočo sezono takšnim razmeram ustregli in postregli s komadi, ki v sebi nosijo obe tarči: resnico in smeh. Gre nam za smeh, pospremljen s kakovostjo.

Kaj je po vašem mnenju zmagovalna kombinacija oziroma paleta predstav, ki lahko ustreže tako širokemu in različnemu spektru gledalčevih želja? Kot vemo, prav vsem željam gledalcev ne morete ustreči. O zmagovalni kombinaciji, o univerzalnem receptu ne morem govoriti. Vse, kar lahko storim, je, da prisluhnem zvenu občinstva, predvsem stalnim gledalcem, in prek teh informacij oblikujem repertoar, ki bo kar najbolj zadostil željam občinstva, a nas obenem ne bo oddaljil od lastnih uprizoritvenih standardov. Včasih predstava, za katero mislimo, da se bo prikupila občinstvu, ubere popolnoma drugačno pot. In obratno. Morda je tista predstava, ki občinstvo vznemiri do meje, ki je še sprejemljiva, najpomembnejša. Gorje, da bi sledili uhojeni, varni poti. Treba je tvegati in nekoliko odstopati. In prav zaradi teh nepredvidljivih obratov je gledališče živa tvorba, ki me navdihuje in zanima.

Vas po nekajletnem vodenju MGL-ja znova mika režija? Gre za moje osebne, moralne "muke". Vsako leto bi z veseljem režirala. A ker je režiserjev veliko, se (sama pri sebi) postavim v vrsto. Tako nekako na tri do štiri leta prevzamem režijo kakšne predstave, a samo znotraj matične gledališke hiše, nikoli zunaj. To dosledno upoštevam. Gre za formalno in moralno klavzulo obenem. Seveda hrepenim po delu z igralci, kaj ne bi.

Kaj vam osebno pomeni gledališče, gledališčniki, igralci? Lahko rečem, da nimam distance do gledališča. To je nekaj, kar je v meni, kar je del mene. Zame je kakovostno gledališče nekaj, kar se mi najlepšega lahko zgodi v umetnosti. Kar je seveda edino prav, če že opravljam takšen poklic. Opravljati nekaj, kar te veseli, je dandanes neprecenljivo, je privilegij.

Načrti za prihodnost? So popolnoma vezani na usodo MGL-ja. Dejstvo je, da so časi prelomni, krizni. Želim si, da bi naša hiša te čase čim bolj kakovostno in čim bolj srečno preživela.