Andrej Šifrer: Sicer pravijo, da denar pokvari človeka, vendar je dober za živce

V tokratnem intervjuju gostimo za večino veterana slovenske zabavne glasbe, za redke pa diplomiranega pravnika, strastnega kitarista, šaljivca in ljubitelja življenja, ki ga neprestano raziskuje. Avtor uspešnic, kot so Vse manj je dobrih gostiln, Moj oče, Bil sem mlad in Martinov lulček, letos praznuje svoj 60. rojstni dan in v ta namen 30 let po izidu plošče Ideje prireja veliki koncert z gosti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Na oder Cankarjevega doma boste povabili številne goste, kot so Jurij Zrnec, Lado Bizovičar, Tabu, Alya in Trkaj. Kako potekajo priprave na veliki dogodek? Na trenutke živčno, sicer pa zelo preprosto. Kot vsak tak dogodek, ki presega sposobnosti enega, za kar potrebuješ več časa. Ker sem jaz tukaj edini, ki sem zadnje čase postal tečen in nihče zame ne naredi nič dovolj dobro, za zdaj vse skupaj obvladujem sam, je pa res, da če so vsi ti glasbeniki stopili meni ob bok iz spoštovanja do preteklega dela, sem jaz dolžan razumeti njihove želje, ki za zdaj še niso prerasle v kaprice. Glede na to, da bo to snemala tudi televizija in bo na odru sodelovalo približno 30 ljudi, poteka vse zelo normalno. Prisotna je zmeda in prisotni so normalni ljudje, kar je v teh trenutkih redkost.

Je v zraku že kaj nervoze? Vedno znova se pojavijo nerešljive stvari, vendar nerešljiva stvar je izziv, ki se prej ali slej reši. Mislim, da se te nerešljivosti pojavijo iz enega razloga – ker hočemo narediti najboljši koncert do zdaj. Tukaj ne bo samo glasba, ampak tudi refleksija na zadnjih trideset let. To bo rdeča nit. V spremljevalnem ansamblu bodo trije, ki se še niso rodili, ko je pred tridesetimi leti plošča Ideje izšla. Imeli bomo goste, ki so se, verjeli ali ne, postarali v teh letih.

Prvega maja boste dopolnili 60 let. Kje ga boste praznovali in kaj si najbolj želite ob svojem prazniku? Želim si samo to, da bi bilo še naprej "fajn", kot je bilo do zdaj. Zaželel si bom ene vrste nadaljevanje maziljenja, če lahko tako rečem. Zadovoljen sem s svojim življenjem in mislim, da si ne bi smel zaželeti drugega kot samo zdravje. Četudi se sliši banalno, samo z zdravjem lahko kaj počneš. Denar je minljiva stvar, sicer pravijo, da pokvari človeka, ampak je pa dober za živce. Tudi brez tega se da, vendar nič se ne da brez tega, da si fit in v formi. Včasih se smešno sliši, ker o zdravju vedno govorijo starejši ljudje. Bolj kot se pomikam v to kategorijo, vedno bolj vidim, da samo brez zdravja ne moreš nič narediti, vse drugo je pa možno.

Po toliko letih kariere in obilici glasbenih uspehov je spominov najverjetneje veliko. Prebral sem, da se vam je vedno, ko ste iz rodnega kraja Stražišce pri Kranju pogledali proti Karavankam, zdelo, da za njimi obstaja še večji svet in ste zaradi tega postali radovedni. Kaj vas je v otroštvu gnalo naprej? Kaj ste želeli postati kot otrok? V tistem času, ko sem bil otrok, sem želel postati cestar. Takrat so cestarji blizu nas s peskom zasipavali luknje in za malico vedno dobili salamo. Takrat je bila pri nas salama enkrat do dvakrat na teden. Želel sem si, da bi lahko jedel salamo vsak dan. Sliši se, kot da je vse to oddaljeno, ampak je v bistvu samo 55 let nazaj – takrat se mesa ni dalo dobiti vsak dan. Takrat sem bil bolj suh in "grintav", kot je mama rekla, moj brat pa je bil bolj obilen. Nam se danes zdi smešno, jaz pa sem vesel, da sem doživel tudi te čase, ne bi rekel pomanjkanja, ampak ko ni bilo vsega za polno rit.

Kako ste se osebnostno v vseh teh letih spremenili? Kakšen pečat je na vas pustila slava? Spreminjal sem se zagotovo, saj se ne spreminjajo samo mrtvaki in bedaki. Grozno bi bilo, če bi rekel, da sem tak kot pred tridesetimi leti. Mislim, da bi za slavo, čeprav se izraz slava čudno sliši že, ko ga izrečem, prej moral vprašati druge ljudi, kako se je to zgodilo. Opazil sem, da se pravzaprav ne spremeniš ti, ampak se spremeni okolica, ki od tebe zahteva neko ravnanje. Še vedno se spomnim sosedov pred 35 leti, ko sem se pojavil na televiziji. Rekli so: "Andrej, tisto, kar si ti počel na televiziji, mi sploh ni všeč, ampak očitno je dobro, če je bilo na televiziji." Tako ljudje razumejo dobro ali slabo.

Uspešno ste dokončali pravno fakulteto v Ljubljani, in sicer 30. junija leta 1977. Od vseh teh šol in izpitov pravite, da redno uporabljate samo vozniškega. Zakaj se niste odločili za kariero pravnika? Samo vozniški izpit uporabljam, pa še tega mi hočejo vzeti. Vedno sem mislil, da bom pravnik. Živel sem v veri, da je glasba minljiva stvar in da si bom po tem poiskal službo in živel tako, kot sem mislil, da bom živel. Vendar očitno poklic ni to, kar se ti odločiš, ampak to, za kar si poklican. Očitno je moja poklicanost drugačna – tudi zame je to čudež. Nisem si predstavljal, da se bo to zgodilo. Še danes se spomnim, da se mi je, ko je bilo to še pred menoj, zdelo precej zapleteno. Če pa zdaj pogledam, vidim, da ima vse svoj smisel. Vse je poravnano, v vsem vidim neko logičnost. Jaz to dajem v sfero nadnaravnega, zato ker je bilo v tisti generaciji bistveno več ljudi bolj nadarjenih od mene. Na primer Bojan Drobež je fenomenalno igral kitaro, ansambli, kot so bili Predmestje in Rudolfovo iz Novega mesta, so imeli odlične komade. Vsi so bili v nečem, po moji sodbi, bistveno boljši od mene.

Posneli ste žanrsko zelo raznolike skladbe, ki pa vse nosijo nek zabaven, v narekovajih slovenski pridih. Kaj ste kot mladostnik radi poslušali? Kdo je bil vaš vzornik? Kot zelo majhen fantek, ko sem bil star manj kot deset let, so me peljali na ogled filma Jazz ljubezni in pesem. To je bil nemški film, v katerem je bil glavni zvezdnik Peter Krause in igral takrat priljubljeni hit. Vzel sem "klofer" za iztepavanje preproge in pred ogledalom oponašal Petra. Potem so bili med Slovenci Lado Leskovar, ki je bil nekakšen slovenski Elvis Presley, nato pa se je začel rock – Kameleoni in Mladi levi. Pojavila se je struja v glasbi, ki prihaja z zahodne obale Združenih držav – kalifornijski rock ali soft rock. Jackson Browne, Joni Mitchel, The Eagles, iz Severne Karoline je bil James Taylor – njegov poster sem gledal vsak dan pred spanjem in si dejal "bog mi daj, da bi vsaj enkrat nastopil tako kot on". Po 2500 koncertih mu lahko rečem hvala.

Pohvalite se lahko z dejstvom, da ste prodali več kot petsto tisoč plošč in danes že umrlih kaset. Za Slovenijo je to edinstven primer. Ste s tem dosežkom zadoščeni ali si želite še več? Je bila kdaj želja po tujini? V resnici več ne more biti, ker je ta industrija umrla. Zelo sem zadovoljen s to steno, ki je za menoj, kajti mislim, da sem poleg Avsenika in Slaka edini v Sloveniji, ki si tako steno lahko naredi. Ne vem, če si želim kaj bistveno več. Želim si, da bi lahko še naprej pisal pesmi, ki so mi všeč.

Kaj vi menite, kaj manjka današnji slovenski glasbi in zabavni sceni? Mislim, da je tako kot svetovna glasbena scena precej plehka. Včasih smo želeli biti drugačni. V šestdesetih letih, ki še vedno slovijo po tem, da so bila najbolj ustvarjalna, je vsak naslednji hit v Angliji bil drugačen od prejšnjega. Danes pa tekmujejo v tem, kako bo nova skladba čim bolj podobna prejšnji. Mislim, da je to trenuten zamašek v ustvarjalnosti. Slovenci smo naklonjeni dobrim besedilom. Prej ali slej bomo ugotovili, da bomo imeli problem obstoja, če ne bomo vzdrževali slovenskih avtorjev. Pri nas si veliko elementov prizadeva za to, da bi se slovensko avtorstvo odplaknilo, ker pri nas obstajajo izpostave tujih kapitalskih družb, ki hočejo posameznike sesuti in pobrati denar. Dogaja se fenomen, da tudi med mladimi narašča potreba po slovenski glasbi. Ne strinjam se z dejstvom, da novodobne skladbe ustvarjajo radijske postaje.

Kdo vam je najbolj pomagal na vaši glasbeni poti? Komu bi se radi še posebej zahvalili? Najprej moji največji oboževalki, moji mami. Njej sem prvič zapel svoje pesmi. Bila je zelo spodbujajoča, in to ne samo v glasbi. Ko sem šel štopat po Evropi, sta bila oba z očetom precej zaskrbljena, vendar sta mi vedno dala to možnost, da sem šel v svet. Potem je bil bistven prelom po tem, ko me je prepoznal Jure Robežnik in me celo vzel v službo. Spoznal sem gospoda z imenom Dave Cooke, ki je bil producent mojih treh albumov. Zelo pomemben je bil preskok, ko sem se odločil snemati v Angliji in nato Ameriki. Tam je bil velik dobrotnik producent z imenom Steve Wood. On je moj glas najbolje produciral. Vmes se je pojavila tudi Lidija, ki je bila dober senzor tega, kar jaz počnem. Danes vidim velik navdih in spremljevalno moč v moji Tanji ter mojih otrocih. Vsakemu od njih sem napisal eno pesem.

S čim se ukvarjate danes poleg glasbe? Kakšen je vaš vsakdan? Poleg glasbe veliko pišem in se ukvarjam s športom. Tečem, hodim naokoli, igram tenis. Želim si napisati knjigo, pa ne o sebi. Glasba je moj poklic, zato sem si z njo vedno prislužil ves kruh.

Kakšne pa so ideje 30 let pozneje? Kam ciljate naprej? Mislim, da najboljših pesmi še nisem napisal in niti posnel. Rad bi jih.

Hvala za vaš čas. Želimo vam nepozaben koncert v Cankarjevem domu, ob vašem prazniku pa vam želimo še mnogo uspehov in zdravja.