Aljaž Tepina: Težava je, ker se med seboj vsi poznamo

Ko smo konec decembra objavili portret z diplomantom londonske akademije, v katerem smo vam predstavili mladega slovenskega igralca, ki nam je razkril, da bo zaigral v zadnjem delu trilogije Batmana – Vzpon Viteza teme, naši napovedi, da bo njegovo ime kmalu odmevalo po vseh slovenskih medijih, marsikdo ni verjel. Sedem mesecev pozneje je jasno, da smo imeli še kako prav. Malokdo se najde, ki še ni slišal za Aljaža Tepino, ki ga ta trenutek v kinematografih lahko občudujete na velikih platnih. V tokratnem intervjuju nas ni zanimala zgolj in samo vloga Baneovega pomočnika, ampak tudi drugi projekti perspektivnega igralca, ki že novembra napoveduje izid prvega avtorska kratkega filma Na pogled.

Trenutno ste ena od najbolj izpostavljenih medijskih osebnosti. In kot sem prebrala v enem od intervjujev, vas vsa ta norija okoli "majhne vloge" kar malo skrbi. Česa se bojite? Lahko vsa ta pozornost igralcu na kakršen koli način škodi?

Ne bojim se. Mogoče so bili kakšni naslovi v slogu "Slovencu uspelo v Hollywoodu" malo preveč napihnjeni. Moramo biti namreč na realnih tleh. Gre sicer za zelo velik uspeh, tudi sam ga tako vidim, ampak gre za stopničko, ki je še precej spodaj in ti da lep zalet za nadaljnjo kariero. Meni osebno pozornost ugaja, za vsakega igralca je dobro, da je izpostavljen, ni pa dobro, če se pretirava, saj lahko vse skupaj dobi negativen prizvok.

Ste na račun vloge v Batmanu že dobili kakšno ponudbo?

Če za ponudbe štejeva povabila na avdicije, da. Da bi zavoljo vloge v Batmanu dobil vlogo v filmu, pa ne. To dobiš, ko si že zelo uveljavljen, prepoznaven igralec. Takrat ti takoj dajo vlogo, pa še takrat gre prej za kakšno avdicijo ali za "screen test". Zunaj deluje vse prek avdicij, saj se zavedajo, kako pomembno je, da imaš za določeno vlogo pravega igralca. Redko se zgodi, da kar takoj dobiš vlogo, razen v primeru kakšnih finančnih razlogov ali kadar se zelo mudi.

Govoriva pa o povabilih na avdicije iz tujine ali tudi o kakšni iz naših krajev?

Tudi tukaj se je nekaj dogajalo v zadnjem času, a naslovov in imen še ne bi izpostavljal, saj je o tem še prezgodaj govoriti. Gre pa za filmsko vlogo.

Kako dobra je ta referenca za slovensko filmsko sceno? Vas zanima tudi ta?

Me. Nimam predsodkov, da v Sloveniji ne bi delal oziroma da bi delal samo v tujini … Cilj seveda je tujina in prav se mi zdi tako, saj se mi zdi, da si moraš cilje postavljati visoko, tako tudi bolj trdo delaš. Pri meni o odločitvi za določen projekt ključno vlogo igrata scenarij in vloga.

Rekli ste: "Cilj vsakega igralca je po mojem mnenju, da ima na bančnem računu ves čas toliko denarja, da lahko normalno preživi. To ti da Hollywood oziroma neodvisna ameriška in evropska produkcija." Kako ste kot igralec trenutno zadovoljni s svojim prihodkom?

Trenutno sem še vedno v položaju, ko ne vem, kako bo čez nekaj mesecev. Če kmalu ne dobiš kakšne vloge, hitro začneš premišljevati, kaj boš zdaj. To, kar ste prebrali, sem rekel zato, ker se ljudje ne zavedajo, kako težek je lahko poklic igralca. Sicer lahko dobiš določen honorar, ki ti zadošča za določeno obdobje, a nato mora kmalu priti spet nova vloga, da je na računu spet kaj denarja in da lahko normalno živiš. Trenutno še nisem dosegel tega, kar ste citirali.

Za kolikšno vsoto se je obogatil bančni račun po honorarju za vlogo Banovega pomočnika?

O številkah ne bi govoril.

Vsaj približno …

Približno toliko, kolikor bi uveljavljeni slovenski igralec prejel za ves film.

Ste kdaj razmišljali, da bi se redno zaposlili v kakšnem gledališču?

Ne, to bi storil samo po sili razmer. Če res ne bi bilo druge možnosti, bi se zaposlil, ker se mi zdi, da biti zaposlen v gledališču meji že na delo v pisarni. Vsako jutro prideš v službo, vedno srečuješ iste ljudi … Zjutraj na vajo, popoldne si prost ali imaš še kakšno vajo, zvečer je predstava … Gre za tak začaran krog. Zavedam se, da se je v Sloveniji temu zelo težko izogniti in da je najvišji cilj igralca to, da si v službi v Drami in da poleti posnameš še kakšen film. Medtem ko zunaj (govorim za razmere v Londonu, ki jih najbolj poznam) ni stalnih ansamblov. Royal Shakespeare Company ga ima za eno leto, mogoče za največ dve. Za vse druge projekte se zasedba sestavi prek avdicij. Tako na primer tri mesece delaš teatrski projekt, nato greš posnet film … Tako se tudi igralca veliko lažje angažira, saj veš, kdaj je zaseden oziroma prost.

Bi lahko tak sistem uvedli tudi pri nas?

Če ne bi bilo stalnih ansamblov, potem pa spet pridemo do tega našega majhnega trga … Sam se tako strinjam s tem, da se stalne ansamble oklesti, ker se vse preveč pogosto dogaja, da eni igralci dobivajo plačo in delajo angažmaje zunaj, mladi igralci, ki pridejo z akademije in svobodni umetniki pa ne dobijo dela.

Po mnenju časnika Mail Online je zadnji del trilogije Batmana odločno predolg, kritik časopisa Independent pa je dejal, da je film sicer pravi spektakel, pomanjkljiv pa naj bi bil scenarij, zaradi katerega ne vemo, ali je film karakterna študija ali pustolovščina za razvedrilo. Kakšna je vaša ocena filma?

Tretji del se mi je zdel zelo drugačen od prvih dveh. Všeč mi je, ker pokaže neko globino, to, kaj se zgodi z Bruceom Waynom, vidi se propad in razpon likov, ki jih prej, recimo tudi v stripih, nismo videli. Nekoliko za lase privlečene se mi zdijo edino tiste masovne bitke s statisti, po drugi strani pa je ravno zaradi takih prizorov, ki jih ne vidiš tako pogosto, vse skupaj epsko. Pozitivno me je presenetil konec, saj sem mislil, da bo drugačen. Najbolj pomembno pa se mi zdi to, da je film izpolnil moja pričakovanja, ki so bila zelo velika. Pa pustimo zdaj to, da sem sodeloval, saj sem poznal le del, ki sem ga snemal.

Vlogo v Batmanu ste dobili prek avdicije za film, te so v tujini stalnica, pri nas pa jih skoraj ni, na kar igralci ves čas opozarjate. Kaj je vzrok za takšne razmere pri nas?

Težava je, ker se med seboj vsi poznamo. Vloge se tako delijo po načelu, kdo komu ustreza, oziroma po vezah in poznanstvih. Še posebej ker se filmi ne snemajo pogosto, potem pa vlogo zagotoviš prijatelju. Pri nas tudi ni casting direktorjev, vloge običajno določa režiser sam. Spet smo pri tem, kako je Slovenija majhna … Če se malo odmaknem od avdicij in igralcev, je nujno treba razmišljati tudi, kaj storiti glede scenarijev, ki so v Sloveniji podcenjeni. Nihče ne bo eno leto ali dve pisal scenarija, za katerega bo nato dobil tisoč evrov. A dokler se bo tako malo vlagalo v scenarij, se zelo veliko ne bo premaknilo. Na področju scenarijev je treba narediti velik korak naprej.

Kaj pa na področju šolanja za igralski poklic, Slovenija potrebuje še kakšno akademijo?

Menim, da je en AGRFT premalo. Ne more biti pravilo, da si, če si doštudiral AGRFT, potem že dober, perspektiven igralec. Nemogoče. To se kaže tudi v tujini, kjer je ogromen bazen igralcev, redki pa so tisti, ki izstopijo iz povprečja in jim uspe. Tako kot pri vsakem drugem poklicu in menim, da bi tudi v igralstvu moralo biti tako.

Jeseni bo luč ugledal vaš prvi avtorski film Na pogled, ta govori o mlademu alpinistu, ki se pripravlja na svoj podvig v Julijskih Alpah, in to ravno v času, ko se smrtno ponesreči Tomaž Humar. Je kakšen poseben razlog, da ste za prvi projekt izbrali prav motiv alpinizma?

Posebnega razloga ni. Izhodišče je bilo raziskovanje človeške psihe. Kaj se zgodi z nekom, ki ostane nekje ukleščen. Najprej je bila ideja, kaj bi bilo, če bi ostal ujet pod snežnim plazom. A ker smo ugotovili, da bi vse skupaj lažje posneli poleti kot pozimi, smo prišli do zgodbe alpinista in na to, kaj se dogaja z njegovo psiho, če pade iz stene.

V omenjenem filmu igrate glavnega protagonista. Pravite, da gre za eno od vlog, na katero ste se do zdaj najbolj pripravljali in raziskovali. Kako?

Začel sem plezati, to me je tako zasvojilo, da plezam še danes. Šlo je za stvar, ki me je res potegnila, tudi z igralskega vidika. Raziskal sem Humarjevo zgodbo, pogovarjal sem se z ekstremnimi športniki … Kaj na primer občutijo, ko skočijo s klifa, plezajo brez vrvi … Tudi sam sem poskusil plezati brez varovanja, da sem tudi sam občutil, kako je, ko si brez vrvi.

Kdaj in kje bo premiera filma Na pogled?

Za zdaj jo načrtujemo novembra, in sicer na dan, ko se je Tomaž Humar smrtno ponesrečil. V katerem mestu, še ne vemo. Zagotovo v Kranju ali Ljubljani, prikazan bo še v nekaj mestih po Sloveniji, nato pa bo šel na festivalsko pot, upam, da po svetu. Odvisno, kako uspešen bo.

Pa poleg premiere novega filma, kaj vas še čaka jeseni? Se boste vrnili v London?

Glede Londona ni nič dorečenega, je možnost, ki jo ves čas puščam odprto. Običajno je tako, da če kaj načrtujem, pride na obisk Murphy in se vse podre. Po svoje je to dobro, ker pride tudi veliko presenečenj. Sicer pa pripravljam avtorski gledališki projekt za otroke.

Lahko poveva več o njem?

Ne moreva. Je še v povojih. Razvija se tudi projekt v gledališču Glej, za katerega iščemo še enega koproducenta, da dobimo dovolj financ, da lahko zadevo izvedemo. Ali bo to jeseni ali prihodnjo sezono, še ne vemo. Danes je težko, kar zadeva finance, saj je kriza prizadela tudi naš posel. Proračuni se klestijo, ampak, tako kot pri našem filmu, nismo omejeni s časom, zato želimo stvar izpeljati maksimalno dobro in bomo na koncu zadovoljni.