"V Etiopiji je zdravnik šele drugi v vrsti, takoj za vaškim vračem"

Kako ste se slovenske študentke medicine znašle v Kobu na etiopskem podeželju, kjer ima vaški vrač še vedno prednost pred zdravnikom? V Etiopijo smo se odpravile pod okriljem sekcije za tropsko medicino na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Absolventi medicine in zdravniki že več kot 20 let odhajajo na humanitarne odprave v različne države tretjega sveta z namenom tamkajšnjemu prebivalstvu nuditi osnovno zdravstveno oskrbo. Me smo se podale v Kobo, vas na severovzhodu Etiopije ob glavni cestni povezavi z Eritrejo. Tam sestre uršulinke vodijo manjšo kliniko, stik z njimi pa nam je pomagal navezati Jože Andolšek, duhovnik in velik prijatelj Afrike. Zdravstveni sistem v Etiopiji je med najslabšimi na svetu. Pet odstotkov odraslih je okuženih z virusom HIV, ki je vzrok za tretjino vseh smrti, otroci pa najpogosteje trpijo zaradi podhranjenosti. Največja zdravstvena težava so nalezljive bolezni, ki so posledica slabih higienskih razmer. Pričakovana življenjska doba ljudi v Etiopiji je 50 let (v Sloveniji 75 let). To so bili glavni razlogi, zakaj smo se podale v Etiopijo. Verjamemo namreč, da se da z majhnim narediti veliko. Mogoče naivno, a korak za korakom se daleč pride! Sicer pa etiopska medicina povsem ustreza "definiciji tropske medicine", to je torej tam, kjer je zdravnik šele drugi v vrsti, takoj za vaškim vračem. Poleg tega ljudje tam verjamejo tudi v moč svete vode, tako da smo imele v želji pomagati bolnim hudo konkurenco. Kako ste splavale v morju afriških zdravstvenih težav s slovenskimi izkušnjami in zelo omejenimi sredstvi? Na delo na odpravi smo se pripravljale precej časa. Poslušale smo predavanja iz predmeta tropska medicina in se pred odhodom udeležile tropskega vikenda, kjer smo čez leto pridobljeno znanje obnovile in podkrepile s praktičnimi delavnicami. Sicer pa je ves študij medicine naredil svoje, tako da smo se oktobra 2010 v Afriko podale s polnimi glavami, a sledila so presenečenja in mnogo je bilo prilagajanja, dvomov … vse v duhu Afrike. Vedno smo se trudile delati v dobro svojih pacientov, čeprav so bile razmere za delo povsem drugačne kot pri nas, a smo v tem našle izziv, ne ovire.

S katerimi boleznimi, ki so v Sloveniji že pozabljene ali nepoznane, v Etiopiji pa vsakdan, ste se srečevale? S povsem tropskimi boleznimi, kot so malarija, filarioza, tropske razjede, trahom, srečale pa smo tudi ogromno ljudi z boleznimi, ki se pojavljajo tudi pri nas, a so danes že redke. Ena takšnih je bila tuberkuloza, precej je bilo tudi golšavosti. Golša je povečana ščitnica, ki lahko nastane zaradi pomanjkanja joda v prehrani. V Etiopiji ljudje uživajo hrano povsem brez joda, tako da je golšavost precej pogost pojav. Ščitnica je bila pri številnih močno povečana, velika celo za dojenčkovo glavo. Srečale smo se tudi z boleznimi modernega časa, diabetesom in srčnim popuščanjem.

Kakšna življenjska šola je bila za vas ta humanitarno-medicinska odprava? Trije meseci dela v Afriki in neposreden stik z domačini so naredili svoje. Verjetno bomo pravo intenzivnost te izkušnje spoznale šele čez čas. Obenem pa upamo, da smo s svojo prisotnostjo in delom domačinom vlile upanje v boljši jutri in jim dale vedeti, da nam ni vseeno zanje.

Katero spoznanje o Etiopiji vas je najbolj prizemljilo? ? Ljudje tam živijo iz dneva v dan. Glavni cilj je preživeti danes. Nihče ne zna delati načrtov za prihodnost, saj je ta povsem negotova.

Poudarjate, da so se vam v srce usidrali predvsem ljudje. Zakaj? ? Pogosto so nas bolj kot samo zdravstveno stanje naših pacientov zdelale njihove življenjske zgodbe. Lakota, bolezni, smrti so jih utrdile in jih naredile trdne v želji preživeti in živeti.

Med odpravo ste se srečale tako z rojstvom kot smrtjo, kajne? ? S smrtjo ne neposredno, a ob novici o smrti našega pacienta v bolnišnici v Adis Abebi, kamor smo ga poslale, ker njegovih zdravstvenih težav nikakor nismo mogle razrešiti, nismo ostale ravnodušne … Prizadete smo bile tudi pri obravnavi podhranjenih dojenčkov. Nehote se je ob tem v nas zbudila jeza ob mislih na izobilje drugod, ki je žal tako neenakomerno razporejeno. So pa bili seveda tudi srečni trenutki. V času našega dela smo imeli na kliniki nekaj porodov. Šlo je za porodnice, ki so že doma precej časa neuspešno rojevale in se nato zatekle na kliniko. Trepetale smo, a vsi porodi so se srečno končali.

Kaj je poglavitna razlika med takšno odpravo in popotništvom? ? V Etiopijo smo se podale z namenom domačinom nuditi osnovno zdravstveno oskrbo in šele po treh mesecih smo odšle na potep. Prej smo bile tri mesece ustaljene v Kobu in zaradi ogromnih razdalj in slabega javnega transporta nismo hodile okoli. Le ko nam je zmanjkalo zdravil, smo se podale v Adis Abebo in Mekele na severu države. V teh mesecih smo vzpostavile lep stik s tamkajšnjimi prebivalci, česar je na potovanjih manj.

Po trimesečnem delu ste se odpravile na krajše potovanje po Etiopiji. S čim vas je prepričala? ? Etiopija je zelo zanimiva država. Skrivnostni, v vero ovit sever je z zelenim Simienskim gorovjem pravo nasprotje plemenskemu jugu, ki je še vedno povsem tradicionalen in drugačen. Dolina reke Omo je domovanje različnih plemen, ki še niso dopustila, da bi se jih dotaknila civilizacija 21. stoletja.

Kam bi napotile slovenskega popotnika, ki želi kot prostovoljec delati v Afriki? ? Mislim, da je ogromno različnih možnosti prostovoljnega dela. Ob veliki želji nihče ne bo prikrajšan za takšno izkušnjo. Dobra volja je najbolja! Preverjeno, s trdno voljo in optimizmom se daleč pride!