S kolesom med masajske žirafe

Nemogoče je mogoče Hell's Gate je majhen narodni park 100 kilometrov severozahodno od kenijske prestolnice Nairobi in je le eden od dveh parkov v Keniji, kjer je dovoljeno skoraj nemogoče: kolesarjenje, sprehajanje, za nameček pa še plezanje. Pravila igre v afriških narodnih parkih so namreč jasna: obiščeš jih v varnem zavetju džipa, ki ga med občudovanjem (ali zgolj iskanjem) živali zaradi lastne varnosti ne smeš zapuščati.

V parku Hell's Gate svobodnejše gibanje omogoča nabor tam živečih živali, ki se gibljejo od elegantnih masajskih žiraf, progastih zeber in poskočnih gazel do debelušnih bivolov, divjih svinj in drugih predstavnikov načeloma nenevarnih živalskih vrst. Levi, leopardi in gepardi so menda tako redki prebivalci parka, da je skoraj nemogoče, da bi ti prečkali pot. Dobrodošlico kolesarjenja po prašni cesti nam je pripravila čreda Thomsonovih gazel, ki se kljub naši prisotnosti ni pustila motiti med pašo, in le streljaj stran skupina zeber, urno mahajočih z repi. V daljavi se je že svetilo nekaj visokega in rjavega – mar ni to žirafa? Ne samo ena, ampak kar cela družina masajskih žiraf, ki je prav manekensko prečkala cesto le nekaj metrov pred našimi kolesi. Že res, da se živali ne zmenijo kaj prida za radovedne primerke Homo sapiensa, slednjim pa kar poskoči srce, zavedo se svoje majhnosti in si iz dna srca zaželijo, da živali res ne bi bile napadalne. Povsem umirjene dolgovrate lepotice so presenetile še nekajkrat, tu in tam je mimo priskakljala kakšna impala, enkrat samkrat pa je oko uzrlo divjo svinjo z mladički, katerim so zgolj repki kukali nad površje savanske trave.

Posebna atrakcija narodnega parka je tudi Fischerjev stolp, 25-metrski vulkanski stožec, na katerem plezalci često utrjujejo svoje bicepse, pa ne zato, ker bi bežali pred krvoločnimi divjimi mačkami, ampak preprosto zato, da začutijo vulkansko skalo pod prstnimi blazinicami. To področje je namreč pred stoletji prekril vulkanski pepel iz bližnjega vulkana Longonot, a si je narava že zeleno opomogla.

Dobrodošli v Peklu

Po osmih kilometrih kolesarjenja in vseh živalskih presenečenjih se je pred nami znašel »obetaven« napis Dobrodošli v Peklu. Hm, v pekel pa ne bo šlo s kolesom, zato so aluminijasti konjički ostali pred vhodom, uganko, zakaj smo v Peklu, pa nam je razložil priložnostni masajski vodič Olentim, ki nas je popeljal po spolzki poti navzdol v osrčje naravnega pekla. Po strmo izklesani soteski Ol Njorova teče topla voda, ki je le tri metre pod površjem tako vroča, da lahko povzroči opekline, in prav zato je v tej soteski veliko geotermalnih vrelcev, ki lokalnim masajskim plemenom predstavljajo kopalnico pod milim nebom.

Še bolj kot sam pekel nas je očaral vodičev način razmišljanja, saj se je izkazal za ljubitelja in poznavalca narave, vélikega misleca in resnicoljuba, ki teži k miru in blaginji. Čeprav živi samo v Keniji, je njegov ves svet, uči pa ga življenje in ne zgolj knjige in šole.

Kljub povsem zahodnjaški obleki ga je kot Masaja izdala pisana zapestnica, ki v svoji preprostosti skriva globlji pomen. Bela barva predstavlja mir, saj se Olentim trudi živeti v miru in biti pravičen sodnik. Rdeča je simbol krvi, življenja; čeprav se po barvi kože razlikujemo, po žilah vseh teče rdeča kri. Temno modra pomeni nebo, saj Masaji verjamejo, da je bog oziroma božanstvo nekje nad nami, v vesolju. Črna je Olentimova barva družinske obrti, saj izhaja iz kovaške družine. Oranžna predstavlja blaginjo, tako vsesplošno kot družinsko in plemensko, v zeleni pa se »skriva« gozd, njegov življenjski prostor in izvor njegovega vzdevka – Oče narave. Svetlomodra je simbol vode, ki prav tako kot kri pomeni življenje. Vzorec na zapestnici je oblikovan v puščice, ki označujejo človeka, ki vedno vse pove naravnost, misli vnaprej in zvesto sledi svojim ciljem.