Sobota, 28. 7. 2018, 4.00
6 let, 3 mesece
Popotniška družina Mehle
Slovenska družina, ki je s triletnico v nahrbtniku prehodila 800 kilometrov El Camina #intervju
Potovanje z otrokom je lažje kot potovanje brez njih, sta prepričana Suzana in Sebastijan Mehle, ki sta skupaj s triletno hčerko Ano natanko pred mesecem dni sklenila romanje po skoraj 800 kilometrov dolgi poti El Camino de Santiago. Na dan so prehodili od 20 do 25 kilometrov. Sebastijan je malo Ano nosil v nahrbtniku, Suzana pa je na svojih ramenih tovorila vso družinsko prtljago.
Skoraj 800 kilometrov dolgo pot so prehodili v 40 dneh. Sprva so pot nameravali končati že teden dni prej, 21. junija, v kraju Santiago, enem od najbolj znanih mestec na Jakobovi poti, a so se nato odločili, da pot speljejo vse do morja, do kraja Muxia, kjer se najbolj znana romarska pot na svetu, ki jo letno obišče več kot 250 tisoč romarjev, tudi uradno konča.
Na romanje, ki ga zaradi posebne izkušnje, v kateri bolj kot pot štejejo odnosi, ki jih zgradiš s sopotniki, priporočajo vsakomur, so se odpravili kmalu po vrnitvi s Fidžija, rajskega otoka v Tihem oceanu, kjer so pri tamkajšnjih domačinih preživeli pol leta.
Suzana in Sebastijan sta zaradi želje po skupnem in bolj kakovostnem preživljanju skupnega časa pred dobrim letom dni pustila dobro plačani službi, prodala oba avtomobila in kupila enosmerno letalsko vozovnico do Fidžija ter svojim sanjam pustila prosto pot.
Potujeta skupaj s hčerko, ki je pri treh letih že prava popotnica – prvič je bila na letalu že pri treh mesecih, ko je družina Mehle obiskala Pariz – pozneje je obiskala še Tajsko, Avstralijo, Indonezijo, Fidži … Sebastijan in Suzana sta prepričana, da je potovanje z otroki lažje kot potovanje brez njih.
Suzana, Ana in Sebastijan Mehle so mlada popotniška družina, ki sledi svojim sanjam. Po šestmesečnem popotovanju in bivanju na Fidžiju so opravili še s priljubljeno romarsko potjo El Camino. "Kriva" je bila revija National Geographic. Več lahko izveste v intervjuju v nadaljevanju prispevka.
Kaj vas je spodbudilo k popotovanju po Jakobovi poti? Večkrat slišimo, da se ljudje na romarsko pot odpravijo zato, da razčistijo z notranjimi demoni, odgovorijo na življenjsko pomembna vprašanja, kaj je gnalo vas?
Sebastijan: Zgodilo se je bolj ko ne po naključju. Na letališču v Kuala Lumpurju, kjer smo se ustavili na poti z našega šestmesečnega potovanja in bivanja na Fidžiju, od koder smo potovali še v Avstralijo in Indonezijo, sva s Suzano kupila revijo National Geographic 100 Places that will change your life (100 krajev, ki bodo spremenili vaše življenje) …
Suzana: … in odprla sem jo ravno na strani, kjer je bil objavljen članek o romarski poti El Camino de Santiago. Takoj sva se navdušila nad idejo in jo želela čim prej izpeljati. Pred tem sva sicer imela v načrtu "vufanje" (WWOFF – gre za prostovoljno delo na kmetiji v zameno za hrano in prenočišče) v Avstraliji ali na grških otokih, a sva nato prednost dala romanju.
Ker ste omenjali razčiščevanje raznih vprašanj – midva sva za to izkoristila že naše polletno potovanje (smeh, op. a.). Je pa res, da na Caminu srečaš ogromno ljudi, ki so ali ločeni …
Sebastijan: … ali se ne želijo družiti, saj premlevajo lastne težave, veliko pa je tudi takih, ki radi hodijo v družbi.
Na poti so se srečevali ne samo s kilometri, temveč tudi z vremenskimi nevšečnostmi.
Kako zahteven je bil za ta zalogaj? V 35 oziroma 40 dneh ste prehodili skoraj 800 kilometrov.
Sebastijan: Morda se sliši čudno, ampak midva sva vedela, da bo Camino za nas mala malica, kot rečemo. Kar zadeva fizično kondicijo, naju sploh ni skrbelo, na dan smo prehodili od 20 do 25 kilometrov.
Ano sem nosil v nahrbtniku, kar je naneslo okoli 25 kilogramov, medtem ko je bila Suzana otovorjena z vso preostalo prtljago, kar je zneslo od 13 do 14 kilogramov. Bolj zahtevno je bilo vse skupaj po psihološki plati. A sva tudi to dobro izpeljala.
Že s Fidžija, kjer smo živeli pri različnih družinah z različnimi navadami v precej slabih higienskih pogojih, ki so svetlobna leta daleč od luksuznih resortov, ki jih gledamo v revijah, sva bila vajena stalnega prilagajanja. In tega je tudi na Caminu precej. Nikoli namreč ne veš, kje boš spal, kakšne ljudi boš srečal, s kom boš večerjal …
Suzana: Ko sem prebrala, da so v alberghih (hostli za romarje) stenice, sem si mislila, ah, nič takega, vse to smo že doživeli (smeh, op. p.).
Kakšen načrt ste si zastavili? Vsaj časovni okvir?
Sebastijan: Zamislila sva si, da bi pot prehodili v dveh mesecih. In zanimivo, točno po dveh mesecih smo se vrnili domov. Za Camino sva si zadala od 40 do 45 dni, na koncu smo jo prehodili v 35 oz. 40 dneh. Pot od Santiaga sva nadaljevala do Finisterre in potem do Muxie. Za nadaljevanje poti sva se odločila zaradi pripovedovanju drugih romarjev, večina jih pot sklene v Muxii.
Romarsko pot sta prehodila skupaj s triletno hčerko Ano, kako je vse skupaj doživljala ona?
Sebastijan: Odlično. Ves čas sem jo nosil v nahrbtniku. Pol etape je običajno prespala, tako da je bila popoldne, ko smo prišli v albergho, polna energije.
Ste na poti srečali veliko Slovencev?
Sebastijan: Ogromno. Večina izmed njih je bila sicer bolj ekstremno športno naravnanih, na dan so prehodili od 35 do 40 kilometrov. Ne vem, kaj so želeli dokazati. Srečevala pa sva tudi ljudi, ki so iskali svojo pot v življenju.
Zanimivo je, kako hitro lahko najdeš sorodno dušo in kako hitro ti na taki poti ljudje razkrijejo svoje najintimnejše zgodbe. Odpirali smo najrazličnejše teme, pogovarjali smo se o vseh mogočih stvareh. Lahko rečem, da smo s številnimi izmed njih postali pravi prijatelji. Na Jakobovi poti doživiš trenutke, ki jih res ne moreš pozabiti.
Irec David, eden od romarjev, ki sta jih srečala na poti in z njim vzpostavila pristen prijateljski odnos, poudarja, da so bolj kot sama (Jakobova) pot pomembni ljudje, ki jih na tej poti srečaš.
Irec David, s katerim smo se prav tako spoprijateljili na poti, je dejal, da so bistvo Jakobove poti ljudje. Ti so precej pomembnejši od same poti. Ne bi se mogel bolj strinjati. Prav ljudje te ženejo dalje. Prav veselila sva se, da bova ljudi, s katerimi sva ustvarila vezi, spet srečala.
Suzana: Res je, z nekaterimi se zaradi jezikovne ovire sploh nismo znali sporazumevati, a nam je bilo kljub temu lepo v skupni družbi.
"Naučila sva se veliko o sebi, o najinem odnosu, zakonu … Gre za preizkus, ki ga priporočam tudi drugim," pravi Suzana Mehle. Kako zahtevne so poti na Jakobovi poti? Filmske upodobitve prikazujejo tudi prave gorske vzpone …
Sebastijan: Trase so zelo različne. Najtežja je ravno prva, 25-kilometrska etapa v Pirenejih, ki pelje čez prelaz na 1.600 metrih. Mi se zanjo nismo odločili, saj so nama jo romarji, ki sva jih srečevala, odsvetovali, češ da zaradi slabe vidljivosti pot z otrokom ni najbolj varna.
Kako je s prenočišči na poti? Ste vedno našli prosto posteljo v t. i. alberghih, ste si prenočišče prej rezervirali?
Sebastijan: Običajno si predhodno mesta nismo rezervirali, vedno se je našel prostor za nas. Včasih, ko smo v albergho prispeli bolj pozno, nas je skrbelo, kako bo, a na koncu se je vedno našla prosta postelja. Nekajkrat je bilo celo tako, da smo skupaj s prijatelji iz Švice, ki smo jih spoznali na poti, rezervirali skupno sobo in si tako zagotovili malce več miru. Običajno smo namreč spali v sobah s skupnimi ležišči. Ugotovili smo, da obstaja res široka paleta različnih načinov smrčanja (smeh).
Potovali ste maja in junija. Kako je takrat z gnečo?
Suzana: Razen na zadnjih stotih kilometrih poti, ki jo moraš nujno prehoditi in zraven pridobivati žige kot dokaz, če želiš prejeti potrdilo, da si pot prehodil, večje gneče ni bilo. Večina ljudi se namreč loti prav tega dela poti.
Kako je bil videti vaš dan na El Caminu?
Suzana: Vstajali smo okoli 6. ure zjutraj. V prvih dneh smo v alberghu še zajtrkovali, a smo sčasoma to navado opustili in se takoj odpravili na pot. Ana je tako še nekaj ur spala v nahrbtniku, potem pa smo se nekje sredi poti ustavili in tam pozajtrkovali.
Kako je s pripravo hrane v alberghih?
Sebastijan: Odvisno od albergha. V prvem delu poti so državni alberghi (albergho municipial), ki so najcenejši (pet evrov za prenočitev) in imajo na voljo tudi kuhinjo z vso potrebno opremo, medtem ko je drugi niso imeli.
Če smo kuhinjo imeli, smo si nakupili živila in sami skuhali večerjo. Tako je bilo precej ceneje, kot če bi jedli zunaj. Vsaka restavracija ima sicer na voljo t. i. pelegrino menije (menije za romarje), za katere je bilo treba odšteti okoli deset evrov. Ni sicer drago, gre pa običajno za ocvrto hrano (pomfrit in zamrznjene jedi), ki se je hitro prenaješ, pa še zdrava ni.
Oznake na miljnih kamnih, ki označujejo Jakobovo pot. Školjka je v srednjem veku pomenila opravljeno romanje v Compostelo in so si jo romarji s ponosom pripenjali na oblačila ali vgrajevali v hišne zidove. Ohranila se je kot simbol Jakobove poti, ki se uporablja še danes. (Vir: Wikipedia). Kje ste prali oblačila?
Suzana: V kopalnici, sušiš pa na nahrbtniku, ali v alberghih. Proti plačilu so na voljo tudi pralni in sušilni stroji.
Sebastijan: Zelo pomembno je, da imaš oblačila iz kakovostnih materialov. V tem primeru je tudi sušenje precej hitrejše.
Kako zahtevno je takšno romanje po finančni plati? Kakšen je bil vaš stroškovni okvir?
Sebastijan: Za letalsko vozovnico z letalsko družbo Volotea na relaciji Benetke-Bordeaux, vlak do Bayona in avtobus do vasice Saint-Jean-Pied-de-Port, kjer je izhodišče Jakobove poti, sva plačala 215 evrov za pot v eno smer. Na dan smo zapravili od 20 do 25 evrov na osebo.
Koliko je romarska pot El Camino de Santiago tudi verska pot?
Sebastijan: Različno. Če pogledamo samo zadnjih sto kilometrov poti, je vse skupaj zelo skomercializirano, medtem ko je pot, če se je lotiš od začetka, lahko tudi zelo športno obarvana. Vse mogoče ljudi srečaš …
Suzana: Nekateri so tudi hodili z molki, molili so tudi med potjo. Sicer pa se nismo prav veliko pogovarjali o tem, ali smo ali nismo tam zaradi verskih razlogov.
Potrdilo o prehojenem El Caminu
Takole je videti romarski potni list oz. credencial). Romarji med potjo zbirajo žige, ki dokazujejo, da so pot res prehodili. Romarski potni list lahko kupite tudi v Sloveniji. Med drugim tudi v Društvu prijateljev poti svetega Jakoba v Ljubljani.
Naša družina je katoliška, na poti smo sli tudi k maši, a prvenstveno se na Jakobovo pot nisva odpravila zaradi vere, ampak zaradi sebe. Naučila sva se veliko o sebi, o najinem odnosu, zakonu … Gre za preizkus, ki ga priporočam tudi drugim.
Družina Mehle med večerjo v alberghu
Razmišljala sva tudi o prihodnosti in ugotovila, da se želiva ukvarjati z nečim, kar bova lahko počela skupaj. Zdaj tega nisva mogla. V igri je več idej, a kaj več v tem trenutku še ne bi želela izdati. Piševa tudi blog, razmišljava o hobijih, ki bi lahko prerasli v kaj več.
Na romanju sva srečala ogromno ljudi, ki so za uresničitev svojih sanj storili marsikaj, in ti so nama velika motivacija.
Oba sva se odpovedala najini prejšnji službi in si vzela leto dni premora, da razmisliva o svojih načrtih, potem pa naprej.
5