Na iranskem stranišču brez rute

Kljub (vse bolj ohlapnim) omejitvam, ki zadevajo oblačenje, so ženske tiste, ki, četudi je njihova moč bolj neformalna, v iranski družbi in družini odločajo o marsičem.

Čeprav je bilo deset dni, kolikor smo jih preživeli v Iranu, premalo za srečevanja z iranskimi aktivistkami (iransko žensko gibanje predstavlja precej močno opozicijo konservativnejšim politikom, na fakulteti v Teheranu pa imajo tudi oddelek za ženske študije), so odgovor na marsikatero vprašanje podali že številni naključni sogovorniki in sogovornice na ulici ter v vedno zelo živahnih parkih in kavarnah.

Oblačenje V Iranu podobno kot v številnih drugih državah Bližnjega vzhoda velja, da morajo biti ženske brez izjeme pokrite z ruto (rasoori), nositi morajo dolge rokave, čez telo pa oblačilo, ki jim pokrije boke in zadnjico. Enaka pravila veljajo za turistke. Znašla sem se v precejšnji zadregi, ker sem v Iran vstopila zgolj z enim izposojenim hidžabom, haljo, ki pokrije celotno telo.

Ker sem upoštevala poprejšnja navodila, da naj bodo oblačila čim bolj temna, sem s sabo vzela same neuporabne stvari: temno ruto, nekaj kot noč črnih srajc in sivo jopico – ter že ob pogledu na vsebino lastnega kovčka padla v depresijo.

Z žalostjo v srcu sem si na letališču v Teheranu nadela vso to temačnost in se za deset dni poslovila od zahodnjaških oblačil. Če bi prišle do carinikov oblečene v kratke rokave in gologlave, nas ne bi spustili v državo. A to smo vedele že vnaprej.

Največ operacij nosu na svetu Moda in zunanji videz sta iranskim ženskam zelo pomembna. Po nekaterih podatkih imajo prav Iranke največ plastičnih operacij nosu (to pojasnjuje številne mimoidoče z velikimi gazami sredi obraza) ter so med tistimi, ki porabijo največ mejkapa na svetu.

Že prvi pogled na domačinke v raznobarvnih oblačilih, tesnih hlačah in našminkane mi je dal vedeti, da sem se pri oceni modnih pravil precej zmotila – in da lahko s svojimi temačnimi oblačili na ulicah Teherana izpadem kot ena konservativnejših.

Ženske sicer še vedno na ulici obvezno nosijo ruto, a ta pogosto pokriva le čop ali polovico las. Tunike, s katerimi si večina žensk pokrije telo, predvsem pa obline, so raznobarvne, pod njimi večinoma nosijo tesno oprijete hlače.

Po izvolitvi Rohanija Iran postaja bolj liberalen Glede na dogajanje po iranski revoluciji leta 1979, ki je uvedla stroga pravila oblačenja ter številne druge zakone, ki so omejevali pravice žensk, je Iran danes že precej bolj liberalen.

Še posebej je liberalnejšo ulično modo opaziti v zadnjih dveh mesecih, po nastopu novega predsednika Hasana Rohanija. Ta je ob izvolitvi obljubil, da bo ženskam vrnil enakovreden položaj v iranski družbi, da bodo med drugim zagotovili več delovnih mest za ženske. Rohani je kritiziral tudi odločitev predhodnika Mahmuda Ahmadinedžada, ki je okrepil policijske patrulje in uporabo sile, da bi s tem zagotovil, da se ženske zakrivajo.

Nekatere aktivistke se sicer bojijo, da ima sicer liberalnejši Rohani v resnici precej konservativen odnos do žensk. A ko je Rohani že prvi dan po izvolitvi na mesto podpredsednice imenoval žensko, je novi predsednik te bojazni v precejšnji meri ovrgel.

Elham Aminzadeh, nova podpredsednica za pravne zadeve, sploh ni prva ženska, ki je prevzela enega pomembnejših položajev v iranski vladi. Nekatere (čeprav redke) ključne položaje so ženske v Iranu zasedle tudi v prejšnjih mandatih po iranski revoluciji, nova vlada pa ima tudi dve ženski ministrici.

Ne zijajte! Eno od pravil za ženske je, da ne smejo neposredno pogledati moškega, medtem ko moški kljub omejevalnim pravilom bolj ali manj diskretno, a nevsiljivo in na srečo brez opolzkih pripomb, kakršnih smo vajene od marsikje drugod, mirno buljijo v ženske.

Iranci se z ženskami ne rokujejo, kar lahko sploh za nevajene tujke, ki se na dan znajdejo na treh ali štirih sestankih, povzroča precej zadreg. So pa do žensk ves čas zelo spoštljivi.

Ogromno žensk vozi avto, ogromno se jih izobražuje (če ne gre drugače, doma), v zadnjih letih se tudi pogosteje zaposlujejo na plačanih delovnih mestih. Posebej veliko jih menda dela na šolah, univerzah in v medijih. Zgovoren je tudi podatek, da je med študenti na (izjemno kakovostnih) iranskih univerzah že vrsto let kar 62 odstotkov študentk, približno toliko pa je tudi profesoric na univerzi.

Turistke Tri popotnice v desetih dneh, kolikor smo jih preživele v Iranu, nismo imele nikakršnih težav. Le v Komu, najbolj verskem iranskem mestu s čudovito knjižnico in džamijo, nas je star Arabec prijazno opozoril, da si moramo, češ da po njegovem kažemo preveč las, popraviti ruto.

Dokler ne srečate ravno moralne policije (ta upoštevanje oblačilnih pravil najraje preverja ob petkih, ki je za muslimane sveti dan), upoštevate osnovna pravila in si ne izkazujete čustev na ulici, se vam v Iranu ne bo zgodilo nič hudega. Ker se to šteje za znamenje prijateljstva, se pari mirno lahko držijo za roko.

Se pa lahko kakšnima golobčkoma zgodi, da bo posebna enota policije hotela vedeti, ali sta poročena ali zaročena. Pari, ki nimajo takšnega statusa, se lahko družijo le za zidovi domačih hiš, ne smejo pa se družiti javno.

Iranci so strpni, gostoljubni in veliko preveč prijazni, da bi vam kršitev njihovih pravil ali običajev zamerili. Vas bodo pa nanjo tako ali drugače opozorili.

Ženska brez rute v Iranu Eden lepših trenutkov na poti (površnega) raziskovanja iranske enakosti med spoloma se je zgodil na ženskem stranišču na počivališču ob avtocesti med vračanjem iz Esfahana v Teheran.

"Hej, glej, gospa čistilka je pa brez rute!" sem vzkliknila sopotnici in prav trapasto buljila v nekoliko hipijevsko čistilko, ki se je ob tem verjetno počutila kot lev v kletki. Nato smo se spomnile, da v prostorih, kjer so same ženske, rute ni treba nositi. Kar je sprožilo precej hahljanja med sopotnicami.

Prepričani, da "dve ženski ne moreta ničesar početi skupaj", postavljavci pravil tudi v najbolj tradicionalnih državah, kjer prepovedujejo homoseksualnost (ponekod jo kaznujejo s smrtno kaznijo), preganjajo le homoseksualnost med moškimi. Pri čemer je še veliko bolj hahljanja vredno to, da je tak argument še pogosteje kot v islamskih, azijskih ali arabskih državah slišati v menda tako zelo liberalnejši in bolj odprti Sloveniji.

(se nadaljuje)