SiolNET. Trendi Potovanja
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Manca Juvan Hessabi: Najgostoljubnejši ljudje so Iranci

3

termometer

Manca Juvan Hessabi, fotoreporterka in avtorica fotomonografije Afganistan: neobičajna življenja, s fotoaparatom "piše" življenjske zgodbe običajnih ljudi, v stiku s katerimi se zanjo čas ustavi.

Kaj vas vedno znova vleče na fotografska potovanja po svetu? Strast. Strast in radovednost. Vedno znova ste se vračali v Afganistan in ga predstavili v povsem drugačni luči, kot ga lahko spoznamo iz medijev … Večina ljudi je presenečenih, zakaj me Afganistan tako vleče, česar si tudi sama ne znam najbolj razložiti. V nasprotju z večino fotoreporterjev, ki so prišli tja delat za večje agencije, medijske hiše ali časopise in jim je bila to zgolj še ena naloga, je bila zame to prva večja zgodba. Skozi Afganistan sem odraščala, zato sem videla stvari, ki jih večina ni, pa tudi če so jih, glavnino svetovnih medijev te stvari ne zanimajo. V Afganistanu so me zanimale predvsem posledice vojne in revščine, zgodbe običajnih ljudi. Seveda me je na začetku fasciniral tudi vojaški vidik, ko pa sem naredila dve zgodbi, me je to nehalo zanimati. Mislim, da so največje žrtve vojne najšibkejši, povsem običajni ljudje, predvsem ženske in otroci, in da bi si njihove zgodbe zaslužile veliko več medijskega in družbenega prostora. Zato sem svoj del te možnosti posvetila njim. Kaj vam pomeni svoboda? Veliko. In še več, kot si trenutno najbrž lahko predstavljam. Odkrivam, da mi pomeni zelo veliko. Hkrati pa se spomnim, kar je zapisal Jim Morrison: Did you know freedom exists in a school book? (Ste vedeli, da svoboda obstaja v učbeniku?) Mogoče je svoboda le iluzija. Koliko navadno tehta fotografska oprema, ki jo vzamete na pot, in koliko preostala prtljaga? Zdaj precej manj kot včasih. Na začetku sem recimo imela majic za en teden, dvoje hlač in osnovne stvari, poleg tega pa ogromen nahrbtnik fotoopreme s po dvema bodyjema in serijo objektivov, da sem ga komaj nosila. Tega nisem nikoli tehtala, mogoče je zneslo kakšnih deset kilogramov. Zdaj imam manj tehnične opreme, ker ne delam več z velikimi fotoreporterskimi zum objektivi, ampak z manjšimi, pa tudi z manjšim fotoaparatom. Zdaj je oprema verjetno lažja kot preostala prtljaga.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli?

Prav za Afganistan, zato ker je bilo zame nemogoče priti v Afganistan na začetku, leta 2002, a sem vztrajala in končno prišla leta 2003 in se potem še vračala. Takrat je nemogoče postalo mogoče.

Ste se kdaj na svojih potovanjih počutili resnično ogroženo?

Ne zares.

Kje na svetu prebivajo najtoplejši ljudje?

Povsod najdeš prijazne in gostoljubne ljudi, ampak na splošno so po mojih izkušnjah Iranci do popotnikov res najgostoljubnejši in najbolj odprti. Tudi Afganistanci, ki pa se jim pozna, da so toliko časa preživeli v vojni, kar uniči človeka.

Kaj nenavadnega se je že znašlo v vaših ustih in želodcu?

Nisem ekstremist pri pokušanju hrane, sploh na začetku mi hrana ni pomenila veliko, ampak je bila sredstvo za to, da se moj želodec ni pritoževal zaradi lakote. Kakšnih pajkov, škorpijonov in hroščev nisem jedla. Poskusila sem iransko jed kale pache. Spodnji del ovčje noge in tudi glave skuhajo v neki – zame bolj ogabni – juhi, zanje pa je to velika specialiteta. Kjer ljudje nimajo ničesar, pa lahko ješ tudi kombinacije, ki jih jedo oni. Na severovzhodu Afganistana sem iz vljudnosti pojedla segreto olje in kruh, kar je bilo vse, kar so imeli, moram pa reči, da ni bilo najokusnejše.

Kako si krajšate dolge letalske polete?

Imam štiri možnosti. Kombiniram branje, poslušanje glasbe, spanje in gledanje filmov.

Kje se za vas čas ustavi?

Čas se ustavi, ko sem v stiku z ljudmi in me njihove zgodbe posrkajo vase in fascinirajo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin