Dvorec Dornava, barok Ptujskega polja

Do dvorca Dornava nas pripelje gost drevored. Oni dan je naneslo, da sem obtičal za uro, dve v Dornavi pri Ptuju. Večkrat sem se že peljal skozi kraj in iz avtomobila opazoval velik dvorec ob cesti, tokrat pa je priložnost pogledati vse skupaj od bliže prišla kar sama. Zgodovina prekrasnega dvorca je razgibana. Prvi dvorec v Dornavi si je v srednjem veku omislila ptujska gospoda Herbersteinov in Sauerjev. Precej kasneje, leta 1730, je vse skupaj prešlo v last grofa Dizme Attemsa, ki je dal dobrih deset let kasneje stavbo preurediti in dograditi in nastal je krasen baročni dvorec s parkom in z vrtom. Kasneje je lastništvo prišlo še v roke knezov Auerspergov, malo pred drugo svetovno vojno pa je pripadel rodbini Pongratz.

Eno najlepših baročnih zgradb na Slovenskem sta nekoč krasila mogočen vrt javorjev, kostanjev, gabrov, magnolij in vrb ter celo poseben vrt oranževcev, oziroma citrusov, ki jih je tu raslo preko 200 vrst. V Neptunovem vodnjaku je žuborela voda, tam daleč na drugi strani graščine pa so se petične gospodične s čolnički vozile po zajezeni strugi potoka Pesnica. V bogato okrašeni osrednji dvonadstropni dvorani dvorca je bogata gospoda mnogokdaj uživala ob zvokih Vivaldija in Bacha, služničad pa je skrbela za svoje razvajene gospodarje.

Potem so prišli časi, ki tudi bogatim niso prizanesli, pa ena vojna in nato druga, in dvorec je vedno bolj sameval. Med drugo svetovno vojno je pod sekirami najprej padel kostanjev drevored na južni strani dvorca, po drugi pa še tisti hrastov na severni. Ribnik je izginil, zob časa je vse bolj načenjal vrtove s kipi in zgradbo samo, v znak popolnega ponižanja pa je na robu vrta zrasla še prašičja farma.

Nekaj let po vojni je v zgradbi gostoval dom za onemogle, leta 1963 pa so v dvorec naselili Zavod Marjana Borštnarja za vzgojo otrok z motnjami v duševnem razvoju. Leta 2002 so gojenci končno prišli do novih, spodobnih prostorov, dvorec pa od takrat sameva.

Nekoč sem v neki knjigarni listal neko knjigo s fotografijami iz zapuščene psihiatrične bolnišnice. Ne vem več, kje je to bilo, kljub temu pa se živo spomnim podob v njej: dolgi hodniki, s katerih počasi odpadajo keramične ploščice, goli okvirji zapuščenih kovinskih postelj, razbita okna, skozi katera je veter nanosil jesensko listje, ki zdaj počiva v kotih praznih sob, rastlinje, ki počasi zarašča špranje zunanjih zidov … In ta občutek me je spreletel, ko sem zadnjič stikal tam okoli zapuščenega dornavskega dvorca.

Leta 1999 je slovenska vlada sprejela odlok o razglasitvi parka in dvorca za kulturni spomenik državnega pomena, nekaj let kasneje pa so zamenjali streho in tako upočasnili propadanje.

Te dni sem v časopisu zasledil, da se Stane Jurgec, vodja Opere in baleta Maribor, trudi od Ministrstva za kulturo pridobiti dvorec za potrebe Academie Europee, ki bi tod izvajala visokošolski študij baleta. Morda pa bo v osrednji dvorani spet nekoč zvenel Vivaldi in bo dvorec spet dobil svoje prebivalce …