Ponedeljek, 9. 5. 2011, 9.45
8 let, 7 mesecev
"Ni zagotovila, da nas partner ne bi prevaral"
"Danes se srečujemo s povsem novo vrsto nezvestobe. Ne dogaja se samo med ljudmi, ki namenoma iščejo vznemirjenje, kot se to splošno verjame. Tako imenovana nova vrsta nezvestobe se dogaja med ljudmi, ki nezavedno spletejo globoko in strastno povezanost, preden se sploh zavejo, da so že prestopili mejo iz platonskega prijateljstva v romantično zaljubljenost. Raziskave kažejo, da ima veliko ljudi afero z nekom, ki je bil na začetku 'zgolj prijatelj'" (Veronika Seles: Nezvestoba). Kakšni so torej sodobni zakoni in največje nevarnosti, ki mu pretijo? Kako se "cepiti" proti nezvestobi in kdaj oditi in obrniti nov list v svojem življenju? O tem smo se pogovarjali z družinsko-zakonsko terapevtko Veroniko Seles, ki se dnevno srečuje s tovrstnimi težavami. Kateri so po vaših izkušnjah najpogostejši razlogi za ločitev oziroma razhod? Morda nezvestoba? Nezvestoba je velikokrat samo posledica nekega trenja, ki se je že prej močno dogajalo v odnosu. Nezvestoba je lahko samo tisti ključ, rešitev, da gresta dva lahko narazen. To se dogaja v tako imenovanih "izhodnih" aferah, kjer eden izmed partnerjev nima dovolj moči oditi, dokler ne sreča nekoga zunaj, ki mu na nek način da moč za odhod. Sicer se pa nezvestoba večinoma ne dogaja z namenom končati zakon, to velja izključno pri teh izhodnih aferah.
Kaj pa mit, da ženske varajo bolj s čustvi in potem posledično lažje odidejo, medtem ko moški po drugi strani iščejo neko avanturo, mogoče spolno potešitev, zunanjo potrditev in zato tudi težje pustijo svojo partnerico? Da, to se zelo pogosto dogaja. Pogosto je pri ženskah tako, da je varanje posledica že dlje časa trajajočega nezadovoljstva, nerazumevanja ter splošnega občutka neljubljenosti znotraj odnosa. Ko se bo ženska zapletla in nekoga spustila k sebi, se bo tudi čustveno navezala in je zato velika možnost, da odide. Ampak tudi to se je začelo spreminjati in danes imamo tudi ženske, ki ne verjamejo več v zvestobo, ki ne verjamejo več v zakon, verjamejo samo v priložnostna razmerja; ali pa ne nazadnje tudi takšne ženske, ki tekmujejo z drugimi ženskami in želijo uničiti vse dobre zakone. Njihov namen ni osvojiti moškega. V teh primerih je lahko prisotna neka travma iz otroštva, recimo razbit zakon. Danes je zelo veliko žensk, ki se hvalijo s svojimi avanturami. Z modernizacijo, načinom dela in tehnologijo se odnosi spreminjajo.
Dejstvo je, da prav modernizacija in s tem sodobne tehnologije ponujajo več možnosti za varanje. Ali je možno, da bo v prihodnosti postala nezvestoba dopustna in ne bo več greh? Ali že gremo v to smer? Mislim, da se to na nek način že dogaja. Imamo svingerstva in zmeraj več odprtih zakonov. Ljudje vedno manj verjamejo v monogamijo. Osebno tudi sama ne verjamem v monogamijo v smislu, da imaš samo enega partnerja v celem življenju, ker je to nemogoče. Verjamem pa, kot pravijo, da ko si z nekom, si lahko samo z njim. Še vedno mislim, da večina, ko gre v nek predan intimen odnos, ne želi biti prevaran in ne želi varati. Večina si želi, da bi ta odnos uspel, da bi bil lep in da bi bil zaupanja vreden. Težava pa je, ker tukaj obstaja nek začaran krog: večkrat, ko si sam prevaran, bolj se začne pri tebi podirati zaupanje. To velja že od otroštva dalje. In večkrat, ko si prevaran, se posledično ne želiš več tako zelo predati, ker se bojiš tiste bolečine. Takšni ljudje si obrambno vedno puščajo odprta vrata, zato da potem ne bi več tako bolelo. To je začaran krog, ki se ga osebno res bojim. Kam to pelje? Danes imamo res možnosti vsepovsod – včasih je bila ženska tista, ki je ostajala bolj v odnosih in je bila mazivo za odnose, da so zakoni ostajali skupaj. Ženska ni bila samostojna, ni imela denarja. Danes bo ženska veliko prej odšla. S tem smo izgubili to mazivo.
Se moški bojijo takšnih samostojnih žensk? Po eni strani zelo, hkrati pa po njih hrepenijo. Bojijo se jih predvsem zato, ker se zavedajo, da lahko kar gredo.
Ženske so si včasih veliko bolj zatiskale oči in marsikaj prenašale samo zato, da bi obdržale tisto osnovno socialno varnost, ki so jo prejemale od moža. Seveda, sicer niso preživele. Tako so živele še naše babice ali celo mame, ki nam še danes govorijo "moraš biti tiho in potrpeti", ampak potem jih opazuješ, ko sedijo tam na verandi in nimajo prav nobenega življenja v sebi, nimajo svojega jaza ali celo svoje besede. So samo uslužne ženske – so gospodinje, ne pa partnerice v pravem pomenu besede. Danes je drugače, danes se razmerje začne z ljubeznijo in ko se konča ljubezen, tudi odnosa ni več. One so pa zdržale brez kakršnekoli ljubezni. Prav tako pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da se tudi družba močno spreminja – včasih je bilo varanje veliko večji greh, nekaj nedopustnega. To velja tudi za ločitev, ne samo za nezvestobo. Ločitev je bila nekaj groznega, biti samohranilka, živeti na koruzi … to so bili stigmi, ki jih danes ni več. Svet je drugačen in spremeniti je treba tudi zakon in ga prilagoditi trenutni družbi. Religijsko je to še vedno zelo močno ukoreninjeno, kar se vidi že v prepovedi v desetih božjih zapovedih, ampak če že samo pogledamo cerkvene ustanove, se lahko že tam vse ustavi, pa bi prav oni morali biti za zgled vsemu temu.
Lahko potem iščemo razloge oziroma krivdo za nezvestobo pri drugem partnerju? Zelo nerada govorim o tem, kdo je kriv, ker je praktično nemogoče iskati krivca. Podobno je tudi v primeru, ko moški udari žensko. Zakaj jo je udaril? Če jo je udaril brez pravega razloga in samo zato, ker je šla mimo, je to popolnoma drugače, kot če ga ona ponižuje, pljuva, izziva in prav hrepeni po tem, da jo udari, da ga spravlja do tega, da jo res udari. Kdo je zdaj kriv? Res so ekstremne razlike pri tem, če je ženska doma pretepena samo zato, ker obstaja, ker ima moški sam s seboj težave, da ima takšne občutke manjvrednosti in se boji, da bo ženska kar šla. Ta ženska seveda v tem primeru ni nič kriva. Vsi vemo, da se to dogaja. To je popolnoma drugače od tega, če imaš doma žensko, ki bo moškega izzivala z vsemi svojimi sredstvi, kar jih bo imela, in jo bo ta moški, ki sicer ni nasilen, udaril. Ne rečem, da je to prav. Ampak ni prav ne eno ne drugo. Ljudje prevečkrat vidimo samo tisto, kar je očem vidnega, kar je pa očem zakritega, se pa ne vidi. Mislim, da je to povsem nepošteno do vseh strani. Ne rečem pa, da je karkoli od tega prav.
Ampak tako nas učijo: varanje je slabo, nasilje je slabo. Ne glede na to, kaj je v jedru. Tako je. Ampak nekatere ženske, pa se bo to brutalno slišalo, morajo biti tepene. Morajo postati žrtev. Takšnim ženskam se bo telo umirilo, ko bodo tepene. In bodo naredile vse, da bodo tepene. Po drugi strani so tiste, ki so popolne žrtve zlorabe. Toda ali lahko to dvoje primerjamo? Seveda ne moremo. Tako kot ne moremo primerjati nekoga, ki mu je v nekem odnosu nezvestoba način življenja, z nekom, ki po ne vem koliko letih zakona, ko je že vse narobe, začne stisko razreševati na takšen način. Lahko da je sam odnos vodil do tega – da recimo prevaranega ni bilo nič doma, je imel en kup prijateljic, si je stalno dopisoval. Kje je zdaj tukaj meja, kaj se dogaja? Mislim, da je najbolj nefer, če samo sodimo druge. Kdo smo sploh mi, da sodimo druge? Če bi vsak pogledal samo v svoj odnos, bi imel čisto dovolj dela.
Kakšno varanje je smiselno oprostiti? Zakaj bi varanje pravzaprav sploh oprostili? Mislim, da je varanje mogoče oprostiti v primeru, ko partnerja sama sprevidita, kako sta skupaj pripeljala do tega. Vsekakor ne pravim, da je nezvestoba pravilna, to je napačno razreševanje notranjih stisk. Spet pa razumem, da nekdo pač ne vidi nobene druge rešitve, da bi se ustavil in si priznal, da obstaja težava. Ampak v primerih, ko par uvidi, da sta skupaj pripeljala do prevare in sta voljna razreševati te stiske in sprejemata vsak svoje doživljanje, potem rešitev obstaja. Zagotovo pa mora tisti, ki je prevaral, prevzeti odgovornost za to dejanje. Velikokrat se zgodi, da se nekdo, za katerega to ni način življenja in to ni njegova vrednota, tega sramuje, ima težave sam s seboj in se počuti grozno, da se je odločil za tak korak. Ko zvestoba enkrat pride na dan, so to peklenske muke, neznosne bolečine. Včasih nezvestoba par pripelje tja, kjer bi moral biti že pred samim nastopom nezvestobe, ampak se nista znala ustaviti in spregledati.
Ali je lahko nezvestoba posledica neke odvisnosti od občutka zaljubljenosti? Vzroki za nezvestobo so povsem individualni, kjer partner ne more narediti prav nič, da bi preprečil varanje drugega partnerja. Eden izmed teh individualnih vzrokov je lahko tudi neka odvisnost od zaljubljenosti. To je nekdo, ki stalno išče tisto prvo fazo v odnosu, zaljubljenost. To je neko kemično stanje in ne odnos v vsej svoji polnosti. Je pa zaljubljenost zagotovo eno najmočnejših čustev v celem repertoarju človeških čustev. Nekateri celo zamenjujejo ljubezen z zaljubljenostjo. Dejstvo je, da zaljubljenost mine. Treba se je zavedati, da se odnos razvija in prva faza je prav zaljubljenost, kjer je vse popolno. Jaz pri zaljubljenosti pravim, da je to trik narave, da ti pripelje točno tistega, ki te bo tako in tako lahko najbolj ranil. Ponavadi se poiščemo med sabo tisti, ki smo nekako na podobni stopnji čustvene zrelosti, smo podobno ranjeni. Zakaj? Zato da lahko predelamo neke stiske, ki jih nosimo v sebi.
V svoji knjigi pišete, da srečen zakon ni cepivo zoper nezvestobo. Ali sploh obstaja takšno cepivo? Če pri tistemu, ki vara, za to obstajajo individualni razlogi, potem ne moremo res ničesar narediti. Nekateri odnosi so res dobri in dobro delujejo, ampak so v teh primerih pomembni tudi individualni vzroki. Recimo, eni ljudje preprosto ne verjamejo v zvestobo. Na to je treba gledati tako: lahko si srečen, ampak v partnerstvu lahko zelo hitro prebijemo ta tako imenovani zid skrivnosti, ki ga imata partnerja, da se tega niti ne zavedamo. Danes obstaja neka nova vrsta nezvestobe, ki se dogaja med prijatelji in sodelavci. Z nekom se veliko družimo in se lahko zgodi, da ti začne to goditi. Pogovarjata se o zelo osebnih zadevah in prav tukaj zelo hitro prebijemo zid skrivnosti in kmalu lahko iz platonskega prijateljstva preidemo v bolj čustvenega. Potem začnemo tega prijatelja vedno bolj pogrešati, vedno raje se z njim pogovarjamo, še bolj kot doma. Doma vlada neka varnost, tam je pa razburljivost. Ljudje imamo različne potrebe. Dejstvo je, da lahko ob enem partnerju zadovoljimo ene potrebe, pri drugemu pa druge. Ravno zaradi tega se lahko hitro zgodi, da pride do prevare. Ko posameznik odkrije tak odnos pri svojemu partnerju, večinoma to dojema kot prelomljeno zaupanje, kar je definicija nezvestobe. Čuti, da se je nek zid okrog njunega odnosa porušil, počuti se ogroženega.
Ali to pomeni, da moški in ženska ne moreta biti čustveno povezana prijatelja? To je včasih zelo težko. Se da, ampak je težava bolj tam, kjer obstaja neka nota spolne privlačnosti, kar se med moškim in žensko zelo hitro zgodi. Težava je tudi takrat, ko tisti najboljši prijatelj začne več vedeti o zakonu kot sam partner.
Ni zagotovila, da nas partner ne bi prevaral. Življenje je pač nepredvidljivo v vseh stvareh. Nikjer ne moremo ničesar vedeti zagotovo. In za to ne obstaja recept.
Ali je prav, da morata partnerja zavoljo otrok morda vložiti več truda, da obdržita zakon? Če obstaja še kanček ljubezni, potem bi rekla vsekakor. Naj gresta po pomoč in poiščeta tisto, kar sta izgubila, ker nekje to je, obstaja. Ampak ta želja mora biti obojestranska. Samo eden izmed partnerjev ne more storiti ničesar. Sicer pa ne vztrajati v zakonu zaradi otrok. Kaj imajo otroci od tega, če se doma starša grdo gledata, če se ne marata in če živita eden mimo drugega, če hodita vsak po svoje in če se prepirata? Kakšen model ljubezni jim s tem kažemo? Hkrati pa jim kažemo tudi to, da ko pridejo v neko stisko in se z njo ne morejo spopasti, naj pač potrpijo in naj tako živijo. Ne živimo več na takšen način.