Tjaša Kokalj: lastnica najboljše slovenske uvrstitve na lepotnih tekmovanjih

Leta 2007 smo na svetovni izbor za Miss Universe poslali Tjašo Kokalj, ki je osvojila najboljše mesto do zdaj. Pred letošnjim finalnim izborom, ki bo potekal v soboto, smo poklepetali z lepotico o njenih spominih na uvrstitev. Kakšni so vaši spomini na najboljšo slovensko uvrstitev na svetovnih lepotnih izborih? Rada se spomnim na 20. april 2007, ko sem v Portorožu postala nova mis Universe Slovenije. Nato je sledila Mehika in svetovno lepotno tekmovanje, kar je svojevrsten in neponovljiv dogodek. Rada se spominjam trenutkov, ki sem jih tam doživela. Spomnim se svoje sostanovalke, drugih deklet, večernih prireditev, številnih snemanj in seveda tudi tistega večera, ko sem dosegla enajsto mesto. Če povem po pravici, sem bila takrat že pošteno utrujena, pogrešala sem svojega fanta, prijateljice, družino in sorodnike, tako da sem komaj čakala vrnitve domov. Tisti mesec dni je bil res naporen in intenziven, a je bilo lepo, zame pa se je končal še s češnjico na vrhu sladoledne kupe. Kadar zdaj kdaj pogledam fotografije z velikega finala, kar ne morem verjeti, kaj sem doživela.

S čim menite, da ste prepričali žirijo?

Menim, da je bil to skupek vsega. Treba je povedati, da sem prepričala prvo žirijo, ki je bila zadolžena, da izbere najlepših petnajst deklet. Šlo je predstavitev v kopalkah, v večerni obleki in nato še pogovor. Verjetno sem kar v vseh treh krogih bila dobra, saj sem se potrudila s svojim nastopom in energijo, a vseeno je bil tu intervju tisti, ki jih je morda, to so seveda moja ugibanja, prepričal. V žiriji je bilo tudi nekaj Mehičanov, žensk in moških, ki sem jih očarala z znanjem španskega jezika in jim na dušo popihala s knjigo mehiške pisateljice Laure Esquivel, Como Agua Para Chocolate (Kot voda za čokolado), ki sem jo takrat prebirala. Verjetno je neko vlogo igrala tudi moja iskrenost in navdušenje nad pisateljstvom in knjigami. Vseeno pa je pri takšnih zadevah kritično to, da nisi prisiljeno prijazen, ustrežljiv in ves čas nasmejan, kot da bi bil malce čuden, ampak da si to, kar si. In jaz sem to bila. Nasmejana, včasih zamišljena, nerodna in iskrena.

Zakaj menite, da potem niste zmagali?

Moram priznati, da o tem nisem dosti razmišljala. Kaj bi bilo, če bi ... Ampak, če moram zdaj odgovoriti, bi rekla, da verjetno moj nastop v kopalkah ni bil tako suveren kot pri drugih - druga dekleta oziroma tista, ki so prišla naprej, so mahala z ruto, ki so jo imela zavezano okoli bokov, kot bi želela pregnati na stotine muh okoli sebe, jaz pa sem menila, da o meni lahko govorita le moja hoja in postava. Nastop v kopalkah sem si zastavila bolj kot hojo po modni brvi in manj kot mis tekmovanje. Res pa je tudi, da je bila na finalu tudi druga žirija in prav lahko, da so si rekli, "o joj, kaj pa ona tu počne?" Malce za šalo, morda pa tudi nekoliko zares.

Kje je ključ do uspeha na lepotnih tekmovanjih?

Ključa, tistega srebrnega, morda tudi zlatega, ni. Je trenutek. Je nastop, je prezenca dekleta in je neka tista vibracija, ki jo dekle oddaja. Potem je tudi še njen karakter in ona kot samosvoja osebnost. Razgledano dekle. Dekle, ki jo lahko postaviš v vsako zgodbo, pa se bo v njej dobro znašla. Menim, da mora biti misica tudi skromna. Da si je seveda všeč, a v mejah normale. Samozavest seveda, ne pa serijsko. Toliko je faktorjev, še bi lahko naštevala ... To so moji kriteriji. Tako bi jaz izbirala. Dekle mora imeti seveda skladno postavo, biti mora prijetnega videza, a meni da tisto piko na i nasmeh. Lahko je prisiljen, seveda da je, saj bi bile potem vse avše, ki se smejijo tjavdan, a mora izžarevati. Prad tem tekmovanjem se nisem kaj dosti smejala. Potem sem pa očitno imela razlog, da se.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi kaj naredili drugače?

Vedno so trenutki, ko bi lahko odreagiral drugače, pri meni so bile to kakšne "prav pametne izjave" in hecni trenutki, ampak generalno gledano ne bi spremenila prav nič. Nisem tak tip osebe, ki bi gledala nazaj in se spraševala, kaj bi bilo, če bi bilo ... Prav tako pa svojih dejanj in odločitev ne obžalujem, zato sem se tudi prijavila na izbor za miss Universe Slovenije, saj nisem želela obžalovati in se spraševati, kaj bi bilo ... Vse se zgodi z razlogom in vesela sem, da se meni dogaja to, kar se mi. Ni vse lepo, ampak kaj pa je še popolno na tem svetu?

Kakšen je vaš nasvet bodoči misici, da bi morda lahko posegla po vašem uspehu?

Skrivni recept ji bom prišepnila na pogostitvi. Moj nasvet je, da naj ne poseže po mojem uspehu, ampak po svojem lastnem. Naj bo to 11. mesto ali pa prvo! Naj bo to, kar je, naj uživa vsak trenutek te čudovite zgodbe in naj ob sebi ohrani ljudi, ki jih ima rada in ki ji nekaj pomenijo. Naj uživa in si dovoli poseči po krasnem uspehu.