Nedelja, 15. 4. 2018, 4.09
4 leta, 8 mesecev
Katarina Benček: Mislim, da sem bila ena prvih v Sloveniji, ki je imela Instagram #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,30
16
Katarina Benček je na slovenski medijski sceni prisotna že več kot desetletje. V tem obdobju je prešla od misice in vodje hostes Diamantke do poslovne ženske, ki trenutno vodi uspešno trgovino Urbani obešalnik. Prav zaradi nje je aktivna tudi na Instagramu, kjer doživlja še virtualni uspeh.
Katarine Benček se je v njeni medijski karieri držala že vrsta pridevnikov: misica, hostesa, dekle znanega športnika, Playboyeva zajčica ... Zdaj pa je vse to za njo in lahko bi rekli, da spoznavamo drugačno Katarino. Trenutno vodi uspešno trgovino v središču Ljubljane, Urbani obešalnik, ki ji gre zelo dobro, pravi. Stranke velikokrat tja pridejo samo zato, da spoznajo Katarino.
Enako uspešna je tudi na Instagramu, kjer ima skupaj z lastnim in poslovnim profilom že več kot 35 tisoč sledilcev. Ker jo Instagram zanima že od njegovih začetkov, ima njegovo uporabo v malem prstu, a pravi, da je to izjemno zapletena platforma, ki ji v želji, da bi bila njena trgovina še uspešnejša, nameni do dve uri na dan.
Kakšen je recept, da res obvladaš Instagram?
Redki ga popolnoma obvladajo, saj je to tako zapletena platforma, da si sploh ne moremo predstavljati. Algoritmi se stalno spreminjajo. Rekla bi, da moraš biti vztrajen, da imaš neki ritem in da si dosleden. Ne moreš danes prodajati kave, čez en teden si pa že pri oblekah. Tako ne gre. Ljudje morajo vedeti, zakaj ti sledijo, ti pa si potem zgradiš neko publiko.
Pri sebi vidim začetniško napako: ko se je Instagram pojavil, sem objavljala vse. Zasebno življenje smo mešali z vsem. Zdaj pa sem strogo usmerjena v modo, stajling, morda so objave malo povezane tudi z življenjskim slogom. Svojih zasebnih stvari ne objavljam več, no, morda kaj na instazgodbe, tam zelo rada zabavam občinstvo. Zdaj je moj Instagram veliko bolj usmerjen, kot je bil na začetku.
Zdaj veste že toliko, da vodite celo Instagram delavnice. Kaj in koga učite?
Prilagodim se glede na skupino, ki se prijavi. Se pa prijavljajo tisti, ki še ne vedo toliko o Instagramu. Pokrivam bolj marketinški del: kako začeti, malo o algoritmih Instagrama, o 'hashtagih', kateri so pomembni dejavniki za dobro fotografijo, ker navadna fotografija z enim filtrom ni dovolj.
Se prijavljajo tudi bodoči blogerji?
Tako je, nazadnje pa je bila z nami tudi punca, ki si želi izdati svojo knjigo, pa tudi dve vizažistki. Mislim, da se mlajša generacija že dobro zaveda, da je to eno super marketinško orodje za prodajo.
Mislite, da zna mlajša generacija na Instagramu prepoznati, kaj je dobro in kaj ne?
Ne. Pa ne samo mladi. Kar se mi zdi še huje - podjetja ne znajo prepoznati kakovosti. Mladim je v bistvu čisto vseeno, sploh srednješolcem. Tudi publika na YouTubu je zelo mlada in pod mojimi videi komentirajo v stilu: "O, prvi lajk, prvi komentar." Meni je to smešno; če jaz objavim neko vsebino, pričakujem komentar na to temo. Tako vidiš, da jim je res čisto vseeno. Pravzaprav tudi tega, zakaj sem samska, današnja mladina ne more razumeti. Tudi jaz v svojih srednješolskih letih ne bi. Vidim pa tudi, da so "neumne" teme še vedno pravi recept za gledanost.
Pod video Zakaj sem samska sem denimo dobila ogromno negativnih komentarjev, saj pri takšnih temah igraš tudi na čustva ljudi in takrat dobiš tudi največje odzive, zato sem to pričakovala. Čeprav so se nekateri spustili na res nizek nivo. Sicer me ne gane, mi je pa zanimivo opazovati.
Mislite, da mladih ne ganejo niti negativni komentarji?
Če si mlad in začenjaš pri teh stvareh, te negativni komentarji zagotovo prizadenejo, saj trda koža pride z leti. A moja zgodba je vseeno malce drugačna; jaz sem začela v medijih in sem se morala s komentarji soočati zelo zgodaj, prav tako pri 20 letih.
Na delavnicah učite tudi o pridobivanju sledilcev na Instagramu. Kako jih je vam uspelo nabrati 35 tisoč?
Jaz sem kar malo piflarka, če se tako izrazim (smeh, op. a.), čeprav na prvi pogled ni videti. Zelo sem dobra z elektroniko in mislim, da sem bila ena prvih v Sloveniji, ki je imela Instagram - veliko ljudem sem jim ga celo jaz namestila na mobilnik. Začela sem zelo zgodaj, ko pri nas ni veliko ljudi vedelo, kaj to je in kaj iz tega še bo.
To je po eni strani tudi slabo, saj imaš potem cel kup starih sledilcev, ki morda niso več aktivni, tako da ne vem ... tudi mediji so prinesli svoje. Ko sem bila v Playboyu, je bil precejšen porast na Instagramu in zdaj spet, ko sem začela na novo objavljati vloge na YouTube. Ves čas moraš biti malo aktiven, da se dogaja, sploh v teh naših letih. Mladina v srednji šoli pa ima precej bolj odzivne profile, saj imajo čisto drugo publiko. Zato je nam težje.
Nekateri se poslužujejo tudi določenih metod, kajne?
Ja, včasih je bilo tako, da ti je nekdo začel slediti in je pričakoval, da boš ti njega nazaj; tako so si nekateri gradili bazo sledilcev. Meni je to absurdno. Zdaj se ljudje poslužujejo že drugačnih metod; obstaja že veliko podjetij, ki nudijo te storitve in jim lahko plačuješ, zato, da v tvojem imenu komentirajo, a mislim, da tudi to več ne gre. Veliko sledilcev se dobi z obdarovanji v zameno za všečke in sledenje.
Mi, Slovenci, smo glede Instagrama precej na slabšem, saj Instagram tudi geografsko umesti tvoje objave - v večji državi kot živiš, več ljudi bo to videlo. Pri nas je trg precej manjši in se to pozna. Instagram je kar zapleten in jaz večino stvari ugotovim sama, saj ti tega ne bo povedal nihče. Meni Instagram zagotovo vzame uro do dve na dan.
Vi v svoj Instagram vložite res veliko truda in celo najemate fotografa?
Če hočeš slediti vsem trendom Instagrama in biti uspešen na njem, moraš imeti profesionalnega fotografa. Jaz ga imam, Žigo Adamčiča, in ga seveda plačujem. Instagram sicer ni moje glavno delo, čeprav zahvaljujoč Instagramu prodam veliko kosov. Zato tudi vlagam toliko truda vanj in si lahko privoščim fotografa, saj imam uspešen posel.
To je kar zalogaj, zato mislim, da bi morale blogerke biti premožne ženske. Zakaj? Ker te potem ne morejo kupiti kar tako. Meni gre blazno na živce, ko mi neko podjetje v zameno za objavo ponudi svoj izdelek, vreden 35 evrov. Kaj naj jaz s temi 35 evri?
To so želeli za kompenzacijo?
Hoteli so mi poslati svoj izdelek, da ga jaz fotografiram in objavim. Pokroviteljsko so mi še napisali, da so mi dali izdelek v vrednosti 35 evrov. Prvič, vsi vemo, da njih ta izdelek ne stane 35 evrov, drugič, jaz tega izdelka sploh ne potrebujem. Tretjič, morajo se zavedati, da vsaka stranka, ki zapravi denar za nekaj, kar je povezano z oblekami, odžira posel meni. Tukaj se vidi, da podjetje sploh ne pogleda, koga kontaktira! Sploh ne raziščejo trga, zato sem šokirana. Kako lahko mislijo, da bodo tako izpeljali uspešen marketing? Ne bodo ga.
Katarina Benček: Nočete vedeti, kam vse se zapeljem zaradi superg, ki si jih želim #UličniStil
Težava je v tem, da veliko blogerk pa privoli v to.
Točno to. In med njimi je veliko študentk ali srednješolk, ki jim pa izdelek za 35 evrov pomeni nekaj. Ona seveda privoli, a naredi več škode kot koristi. Škodo podjetju, ker sploh niso dobro targetirali, pa tudi tistim, ki bi dejansko oglaševali tak izdelek. In na koncu smo na izgubi vsi. Zato pravim, da bi morale biti premožne, saj potem lahko izbiraš, kaj ti je všeč in kaj ne. Upam, da se na dolgi rok to, kar delajo, ne bo obdržalo. Jaz cenim svoje sledilce in jim hočem predstaviti nekaj, kar je meni super in za čemer stojim. Zato ne grem kar v vsako sodelovanje.
Tukaj se potem pojavi še težava, da tudi sledilci ne znajo več prepoznavati, kaj je dobro in kaj ne.
Mislim, da se nekaterim blogerkam zelo v redu zdi že samo to, da jih nekdo zalaga z brezplačnimi izdelki. Tudi če ji ne bodo plačali nič. Zdi se ji dobro, da lahko pove, da z nekom sodeluje, in to gre meni na bruhanje.
Mislite, da naše blogerke lahko živijo od bloganja?
Lahko. Vem za določene, ki živijo od tega, ampak teh je zelo malo. Večina pa jih je tam samo zato, ker z bloganjem hranijo svoj ego.
Ampak ali ti to dejansko prinaša hrano na mizo? Ker od lajkov se ne živi. Da o kupljenih sledilcih niti ne govorim. Veliko ljudi sploh ne ve, da se to da - da lahko kupiš sledilce.
Vem tudi, katere slovenske blogerke in znane Slovenke uporabljajo program, ki na Instagramu avtomatsko namesto njih komentira objave drugih v stilu: všeč mi je tvoj profil, preveri še ti mojega. To vem zato, ker sem od ene od njih, s katero se ne razumem ravno najbolje, dobila generiran komentar v angleščini in vem, da ga ni objavila ona osebno.
Že Nika Erčulj, uspešna slovenska youtuberka, je izpostavila enako težavo pri naših blogerkah in napoveduje, da tako ne bo več dolgo trajalo.
Jaz srčno upam! Moj oče vedno pravi: "Dok je budala, bit če i para." Tako pač je, ljudje so ovce. Jaz se ne morem načuditi, da ljudje ne prepoznajo tega. To vidim pri sebi tudi v trgovini. Jaz ljudi, ko nekaj pomerijo, najprej vprašam, kako se počutijo. Namesto da bi jim rekla: "Zelo vam pristoji, to morate imeti." In zaradi tega se ljudje vračajo.
Zdaj imam pa že res veliko strank, ki pri meni kupujejo vsak teden in jih jaz oblačim. Ravno pred nekaj dnevi je prišla k meni ženska, ki dela v kliničnem centru. Rekla je, da ima predavanje in da potrebuje obleko. In sva jo celo oblekli. To je bistvo. Pred kratkim sem opazila tukaj v središču en butik, ki se je zaprl. Ni mi všeč, da se to dogaja, saj je konkurenca zdrava. Se je pa za vprašati, zakaj eni obstanemo, drugi pa ne. Prodajali so dobre kose, podobne mojim.
Nekaj že niso delali dobro ...
Verjetno. In potem se mi ljudje čudijo, da sem vse dneve v trgovini. Zakaj? Ko mene ni, je razpad sistema. Tam sem vsak dan od 10. do 19. ure, zjutraj fotografiram, ob nedeljah pa hodim po robo. Sedem dni v tednu delam. Lani sem bila 48-krat v Italiji, kjer kupujem robo, ter še štirikrat v Turčiji.
Pridejo kdaj stranke samo zaradi vas v trgovino?
Ja, seveda. Ravno prejšnji teden je prišel neki moški, da je z mano naredil selfie, ker me njegova sestra spremlja na YouTubu. Enkrat me je enako prosil še neki simpatični očka, ker je pri meni kupil pižamo za hčerko. Res imam lepe izkušnje z ljudmi. Še raje pa imam ljudi, ki sploh ne vedo, kdo sem, in me vzamejo za svojo, pa potem izvejo, kdo sem. Ljudje - v naši naravi je, da - hočemo, nočemo, sodimo.
Verjamem, da me marsikdo obsodi, še preden me spozna, zato mi je včasih ljubše, da ne vedo takoj, kdo sem. Ko gredo enkrat 'guglat' in vse prebrat ... Včasih tudi meni postane slabo (smeh, op. a.).
Ali ni zanimivo: do vas bodo pristopili le tisti z lepimi komentarji, negativne pa vedno izražajo samo na spletu?
Res je. Negativne sem na cesti slišala samo v obdobju, ko so mi pripisovali razmerje z znanim športnikom (Andraž Šporar, op. a.), takrat sem imela največ slabih izkušenj. Za mano so se drli katastrofalne stvari, in to največkrat zunaj pod vplivom alkohola, saj je takrat najlažje. Zdaj pa tega skoraj ni, več je kakšnih komentarjev na temo oblačil ali zadnje čase aktualnega YouTuba.
Vidim, kako se percepcija ljudi spreminja glede na stvari, ki jih počneš v življenju. Zdaj, ko se je pojavil Urbani obešalnik, sem od okolice začutila neke čisto druge vibracije. V obdobju, ko sem bila z nekom, so mi pa prilepili neko etiketo in takrat sem čutila negativne vibracije. Zanimivo, zdaj, ko pogledam za nazaj. Večinoma so zdaj samo pozitivni odzivi.
Lepo videti, da gremo vsi najprej in da se ljudje ne oklepajo tiste etikete.
Seveda, hvala bogu. Ko nekaj pride v javnost in imajo ljudje določeno mnenje, se ti zdi, kot da je konec sveta. Zdaj pa se držim reka, 'če ne bo pomembno čez pet let, ne porabi za to več kot pet minut'. Tako je res treba razmišljati.
Kako to, da ste se potem zdaj odločili, da na YouTubu razkrijete več o sebi in zasebnem življenju?
Kaj pa vem. Zelo rada nastopam, rada sem neki zabavljač in ljudje se zelo odzivajo na moje instazgodbe. Zakaj? Zato, ker tam delim res vse in sem ena preprosta Katarina. Sem tudi malo štorast človek, ki se mu čez dan zgodi 101 stvar, in to delim s sledilci. Potem sem si rekla, zakaj ne bi dala tega kar na Youtube? Tam veliko ljudi deli simpatične dnevne pripetljaje. Čeprav potem vidiš, da vse skupaj le ni tako preprosto ... moraš si vzeti čas za snemanje in montažo. Za zdaj mi je všeč.
Zdi se, da v tem tudi uživate.
Mislim, da imam to žilico za marketing prirojeno. Od nekdaj vem, da je mreženje zelo pomembno, da poznaš veliko ljudi, da se povežeš, in meni je bilo zelo hitro jasno, kaj bo nastalo iz Facebooka in Instagrama. Že zaradi Diamantk, saj nam je šlo na Facebooku zelo dobro in podjetja to seveda prepoznajo.
Kako pa vi prepoznate podjetje, s katerim bi sodelovali?
Najprej mi morata biti všeč produkt in koncept, ki ga prodajajo, na drugem mestu je honorar. Vsi delamo za denar. V Sloveniji žal še vedno določena podjetja ne dojemajo družbenih omrežjih kot resne marketinške platforme, zato sem presenečena, kakšne ponudbe in ideje dobivam za sodelovanja. Problem vidim tudi v tem, da smo zelo majhni, in določeni bi zato, ker te "poznajo", vse radi ne lepe oči in zastonj. Včasih sem bila še naivna in mlada ter naredila kaj pod ceno, zdaj se zavedam, kaj in koliko svojega časa in denarja sem vložila za to, da sem, kar sem danes. Tega se ne grem več. Mojim generacijam je bilo dosti težje, saj takrat ni bilo družbenih omrežij.
Tudi apetit se ti spreminja - ko si ti star 30 let, nekatere stvari vidiš drugače kot pri 20. Takrat smo morale me hoditi po dogodkih, po revijah, ni bilo Instagrama. Koliko enih stvari sem v življenju dala čez in mi je žal, da takrat nisem imela te pameti. Če bi imela danes hčer in bi želela početi enake stvari, kot sem jih jaz, bi bila zraven kot jastreb. Kot jastreb! Ne bi dovolila, da se kdorkoli zaj***va z njo. Ko zdaj naletim na kakšno podobno stvar in vidim določene stvari, ki sem jih sama dala čez, se mi obrača.
Lahko razkrijete kaj več?
Lahko povem samo to, da je v svetu mode in lepotnih tekmovanj toliko ljudi, ob katerih ti je neprijetno ... Hvala bogu jaz prihajam iz zelo urejene družine in se mi ni bilo treba nikoli finančno obremenjevati. Zato sem se znala vedno, ko mi je karkoli prišlo na pot, primerno odzvati. Verjamem pa, da marsikatera punca tega ne zna. Tukaj je zelo pomembno, kakšno ozadje imaš.
Še danes, ko vidim kakšne stvari, me kar boli. Tudi pri nas so ljudje pokvarjeni in jaz vem, kaj vse je meni stopilo na pot. Hvala bogu, da sem vedno cenila sebe in da sem se znala odzvati. Določene zgodbe, ki so se takrat o nekaterih estradnicah pojavljale v medijih, v javnost niso prišle za brezveze. Vem, kaj vse sem videla na lastne oči.
Napišite knjigo.
Če bi začela pisati knjigo, ne vem, kje bi se ustavila. Zdaj jo pišem, a ni toliko o tem. (Zavzdihne, op. a.)
Moje življenje ima dve plati. Na eni plati je Katarina, kakršna sem danes, na drugi pa Katarina, ki je žurerka. Jaz sem marsikaj videla tudi zunaj, na zabavah. Moje življenje je zanimivo, je pa res, da ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Danes imam toliko ene modrosti in tega ne bi zamenjala za nič. Videla sem pa res marsikaj.
Zdaj ste zadovoljni s seboj in svojim poslom?
Sem, zelo. Svojo trgovino jemljem zelo osebno. Nekateri odprejo trgovino in vanjo postavijo prodajalce. Če bi jaz naredila tako, ne bi obstala. Zelo sem samosvoja in zelo rada sem samosvoja. Že pri mami, ki je prav tako imela lastno trgovino, sem videla, da je to garanje. Najdejo se ljudje, ki ne cenijo tvojega dela, in ponudbe podjetij, ki sem jih omenila, me bolijo, ker s tem samo pokažejo, da te ne cenijo.
Zdaj pa sem začela razmišljati tudi o spletni prodaji, saj je v spletu prihodnost. Hkrati pa se sprašujem, ali ni slovenski trg premajhen. Sem človek nenadnih odločitev in pozdravljam spremembe. Zato sem prepričana, da ima Urbani obešalnik oziroma Katarina Benček še neko nadaljevanje. Kaj in kako, težko povem, vem, da težko stojim na istem mestu, samo toliko za zdaj.
16