Zoran Pungerčar: Od The New York Timesa do art zinov

"Začel sem pravzaprav čisto narobe," zgodbo o tem, kako in kdaj se je v njem začela prebujati želja po risanju, začne ilustrator in oblikovalec Zoran Pungerčar. "Za sabo nimam klasične in idilične zgodbe umetnika, saj nisem bil eden tistih otrok, ki so odraščali s svinčnikom in papirjem v roki." Ne, on se je raje igral z legokockami, risal pa sploh ni.

Nagrada za drznost? Objava v prestižnem časniku Slabih dvajset let zatem prav to počne najraje. Da tega ne dela le z veseljem, temveč tudi dobro, je konec lanskega leta potrdila tudi objava njegove ilustracije v slovitem ameriškem časopisu The New York Times. Nekaj, o čemer najbrž sanja marsikateri umetnik, čeprav ta čast pač ne doleti vsakogar. Povsem verjetno je, da tudi Zorana ne bi, če se fant ne bi odločil prijeti stvari v svoje roke in izbora svojih del na uredništvo prestižnega medija poslal kar sam.

"To, da te danes nekdo – četudi so to veliki umetniški uredniki – odkrije, se dogaja, a zelo redko," pripoveduje Pungerčar, ki sicer – ko ne riše zase – dela kot grafični oblikovalec. In ker se mu je zdelo "čakati na to srečo, ki se lahko zgodi ali ne" nesmiselno, je poskusil in uspel. Prav v časopisu The New York Timesu in recimo reviji The New Yorker vidi medija, ki najbolj optimalno izrabljata ilustracijo kot doda(t)no vrednost svojih vsebin. Meni, da je ilustracija povsem legitimen del medija, ki želi risbi navkljub ohraniti ugled resnega in spoštovanega časnika. Se mu kdaj zazdi, da so ilustracije postranskega pomena in da kot ilustrator zgolj dopolnjuje zgodbo nekoga drugega? "Veliko sem bral in razmišljal o tem in menim, da je več različnih argumentov, čemu izbrati ilustracijo. Večina medijev sicer najame fotografe, včasih pa so obravnavane zelo specifične teme, ki jih je nemogoče ali pa zelo težko zajeti s fotografijo," trdi Pungerčar in doda, da lahko zaradi ilustracije članek bralcu dlje ostane v spominu, "v očesu".

Glasbeni plakati za sladokusce Če smo v začetku omenili legokocke in Zoranovo otroško brezbrižnost do risanja, se je vse obrnilo v najstniških letih, ko se je bolj po spletu naključij kot ne vpisal na srednjo grafično šolo, tam pa ugotovil, da ga grafika pravzaprav nadvse zanima. Že takrat je začel z oblikovanjem glasbenih plakatov, a so bili ti precej drugačni od teh, po katerih ga poznamo danes. Eksperimentiral je s fotografijo in grafiko, njegovo temeljno orodje v tistih letih pa je bil računalnik. "Bolj ko preizkušaš, več se naučiš, oblikuješ svojo tehniko in slog. V desetih letih, odkar se ukvarjam z vizualnim ustvarjanjem, je prav to, kar počnem danes, nekaj, kar sem najbolj izpilil in mi je tudi najbolj pri srcu."

Zorana Pungerčarja morda najbolje poznamo kot oblikovalca glasbenih plakatov, saj njegova likovna interpretacija pospremi mnogo koncertov in glasbenih dogodkov, ki se odvijajo v klubih na Metelkovi. Povezovanje glasbe in izpovednega sloga točno določenega izvajalca z lastno vizualno estetiko pa je, kot priznava sam, včasih kar precej težko. "Vedno se skušam na nekaj navezati, najsi bodo to besedila ali samo ime izvajalca. Veliko raziskujem in si ustvarim neko zgodbo." Pogosto se mu sicer zazdi, da so povezave med njegovim plakatom in izvajalcem ali dogodkom vidne samo njemu, obenem pa z zanimanjem posluša vtise in razlage ljudi (četudi so napačne). Oblikovanje pa je vseeno dvorezen meč. Čeprav meni, da mora povezava takoj "klikniti", je navdušen tudi nad bolj abstraktnimi prijemi in umetniki, ki s svojstvenim in premišljenim slogom uspejo zadeti estetiko in sporočilnost izvajalca, ne da bi pri tem odstopili od svoje. "Večina plakatov, ki jih ustvarjam, ni namenjena skrajno komercialnim projektom, saj imam pri oblikovanju v mislih predvsem to, za kakšen bend in kakšno publiko delam."

O Kavbojcih in založništvu iz dnevne sobe Ker so Zoranovi plakati vizualno tako zanimivi, si jih marsikdo zaželi imeti tudi doma. Tudi zato se je ilustrator odločil, da bo izdeloval dve različici plakatov – tiste, ki jih v promocijske namene uporabljajo organizatorji koncertov, in tiste, ki jih "očisti" grafično odvečnih elementov, logotipov in podobnega. Zoranove plakate je bilo ob drugih tiskanih izdelkih mogoče kupiti tudi na festivalu Caffeine Hours, namenjenemu predstavitvi domače neodvisne tiskane produkcije, ki se je pred mesecem dni že drugo leto zapored odvijal na Metelkovi. Tam so bili v ospredju tudi drobni zvežčiči, ki so jih prodajali različni neodvisni umetniki.

Gre za art zine, takšne in drugačne knjižice, v katerih ustvarjalec zbere svoja dela glede na zamišljen koncept, izbor pa lahko predstavlja tudi zgolj skupek slik ali ilustracij, ki jih avtor naredi v nekem obdobju. Medtem ko je v tujini ta scena precej močno razvita, je pri nas zelo marginalna. "Izstopata predvsem način izdelave in pa sam pristop," razlaga Zoran. "Zini so skoraj vedno izdani v samozaložbi ali malih založbah z minimalnimi stroški, naklade pa so prav tako majhne." Ena od takih založbic je tudi Look Back and Laugh, ki jo je Zoran ustanovil s prijateljem Rokom Pregljem in pri kateri je letos izšel tudi prvi Zoranov avtorski zine If you ain’t cowboy, you ain’t shit. Kavbojci, kot zinu pravi avtor, so nastali po doživetij in vtisov polnem potovanju po Ameriki.

"Čeprav so mi všeč tudi profesionalne, lepo izdelane knjige in monografije, se mi zdi, da imajo preproste, 'low budget' stvari svoj čar," meni Zoran. "Zine lahko dela prav vsak, gre za nekakšno založništvo iz dnevne sobe."

Ustvarjati le zase je nesmiselno V prihodnje želi mladi ilustrator ustvarjati čim več ilustracij za časopise in revije, zanima pa ga tudi slikarstvo. Tudi sicer mu je blizu ilustracija na meji s pravo, organsko umetnostjo. "Všeč so mi grobi kolaži in tehnike, ki so morda bližje slikarstvu kot risbi in grafiki. Moja dela sicer niso taka, se pa trudim v svoj slog vključevati tudi te elemente," še pove Zoran, ki v bližnji prihodnosti načrtuje tudi razstavo svojih del. "Sam delam stvari, ki bi jih tudi sam rad gledal, če bi se postavil v vlogo obiskovalca galerije. Umetniki velikokrat rečejo, da delajo zase, sam pa menim, da v tem primeru svojih del sploh ne bi kazali drugim."