Umrl je dramatik in profesor Mirko Zupančič

Od ustanovitve Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) leta 1949 je bil deset let član njegovega igralskega ansambla. Od leta 1962 je bil profesor za zgodovino drame na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Zupančič se je rodil leta 1925 v Borovnici. Po diplomi iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1957 je doktoriral leta 1969 v Zagrebu z razpravo o predromantičnih prvinah v Linhartovih prvencih.

Zupančič je v MGL odigral nekaj pomembnih vlog, med drugim je bil Klikot v Dogodku v mestu Gogi Slavka Gruma, San v Pisani žogi Igorja Torkarja in Trepljev v Utvi Antona Pavloviča Čehova.

Za Zupančičevo dramsko ustvarjanje je značilna usmerjenost v intimizem, udejanjena v lirično alegorični ali v realistični obliki po ibsenovskem vzoru. Med Zupančičeve najbolj reprezentativne drame sodijo Rombino (1960), Hiša na robu mesta (1962), Dolina neštetih radosti (1965), Elektrino maščevanje (1988) in Čarobnice (1996).

Njegovo poezijo zaznamujeta meditativna liričnost in čustvena zavzetost, ki sta izraženi na neposreden refleksivni način. Zupančič je poezijo objavil v treh pesniških zbirkah z naslovi Pogovori s Kandidom, Časi in Ko pride čas.

Pisal je gledališke kritike, pri zgodovinsko-teoretičnem in esejističnem delu pa se je ob Linhartu posvečal tudi ustvarjanju Henrika Ibsena, Williama Shakespeara in Avgusta Strindberga.

Leta 1996 je prejel srebrni častni znak svobode RS.