Tilen Artač: Bilo bi koristno, če bi politiki vzeli na znanje to, kar mi naredimo

Kdo je Tilen Artač?

Foto: Bojan Puhek Tilen Artač je zanimanje za imitatorstvo pokazal že v času osnovne šole, tako da je svojo poklicno pot tlakoval že od mladih let in kmalu ustvaril svojevrsten lik psihologinje Ifigenije. Po glasbeni gimnaziji je magistriral iz violončela na akademiji za glasbo v Zagrebu, glasbeno izobraževanje pa nadaljeval v Gradcu. Od leta 2004 je s Sašem Hribarjem sodeloval pri mnogih projektih, do letos tudi v oddaji Radio Ga Ga. Na RTVS je trenutno voditelj satirične oddaje Kaj dogaja? Leta 2012 je postal najmlajši prejemnik nagrade Franeta Milčinskega - Ježka. Poleg tega je postal tudi zmagovalec tretje sezone oddaje Znan obraz ima svoj glas, v tandemu GodArt pa je nastopil s svetovno znanim standup komikom, imitatorjem in igralcem v filmih Policijska akademija Michaelom Winslowom. Z imitacijami likov je prisoten tudi v številnih risankah.

Kako se je začela vaša zgodba z imitacijami? Vem namreč, da ste za prvi lik uporabili kar šolsko psihologinjo.

Kar zadeva imitacije, je imel name zelo velik vpliv Sašo Hribar s svojo oddajo Radio Ga Ga, ki sem jo poslušal celotno otroštvo in se zaradi nje tudi začel ukvarjati z imitacijami. To me je zanimalo in eden od prvih izmišljenih likov poleg vseh drugih likov, ki pa so bili v resnici imitacije imitacij in sem jih slišal na radiu Ga Ga, je bil tudi lik psihologinje Ifigenije.

To je bila moja psihologinja iz osnovne šole. Dobro sva se razumela. Ko sva se na hodniku srečala, sva se pogovarjala in gospa je imela zelo dober smisel za humor in se je tudi znala vživeti v mojo nagajivost ter v mojo strast do komedije in teh likov. V bistvu se mi je ta lik toliko dopadel, da sem se lahko z njim predstavil širši javnosti. Lik Ifigenije je tudi dobil rubriko v takratni oddaji Hri-Bar. Še kot zelo mlad, kot sedemnajstletnik, ko sem začel sodelovati v oddaji, sem dobil možnost, da sem se kot psihologinja pogovarjal s praktično celotnim političnim vrhom v Sloveniji.

"Videl sem, da dveh stvari stoodstotno naenkrat ne moreš delati, in sem se moral odločiti. Toliko časa bom namenil glasbi, toliko pa televiziji," pove Artač. Fotografija iz snemanja oddaje Kaj dogaja? Foto: Bojan Puhek

Ampak takrat dejansko s tem nisem bil zelo obremenjen, niti zaradi lika nisem čutil te velike odgovornosti, in to kljub temu, da sem se s tem likom pojavil na nacionalni televiziji. To so bili začetki. Ob prvem srečanju s Sašem pa mi je rekel, da ne potrebuje imitacije imitacij ter likov, ki že obstajajo, ampak da potrebuje nove like.

To mi je bilo popolnoma jasno in tako sem že v roku enega ali dveh mesecev naredil lep nabor imitacij od Zlatka Zahovića in takratnega ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika do šahovskega novinarja Iva Bajca. Pa tudi takratnega predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija in tako naprej. To so liki, s katerimi sem začel, predvsem ena od meni še vedno najljubših in najodmevnejših imitacij ter posebej priljubljen pri starejši publiki je še vedno lik takratnega zunanjega ministra oziroma "ustanovitelja slovenske diplomacije" dr. Dimitrija Rupla.

Tilen Artač na snemanju oddaje Kaj dogaja? v vlogi Jana Plestenjaka. Foto: Bojan Puhek

Ko je bil naš sodelavec zdajšnji obrambni minister Marjan Šarec, smo razvijali tudi izmišljene like in takrat smo ustvarili tandem očeta Serpentinška in sina ter nekako gradili odnos. To je bil tudi močan tandem na Radiu Ga Ga, v prvi vrsti seveda zaradi imitacije Šarca, ki je upodobil lik Ivana Serpentinška. 

Ko sem poleg njega upodobil lik sina, pa sva dobro čutila to dinamiko med nama. Pogrešam te čase in ta odnos, ki smo ga imeli. Ko si igral ta lik, si dejansko čutil pripadnost temu drugemu človeku, zato je zadeva izpadla tako naravno in simpatično. 

Doštudirali ste tudi violončelo, je bila ljubezen do glasbe sprva močnejša od ljubezni do komedije?

Glasba me je zanimala že v otroštvu. Glede na to, da prihajam iz glasbene družine, sem se z njo ukvarjal in mi je bila blizu. Tudi samo nastopanje, umetnost in violončelo. Odločil sem se, da bom nadaljeval svojo pot na glasbeni gimnaziji (danes Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana, op. a.) in kasneje na akademiji. Ko sem se odločil za akademijo, je bilo jasno, da se želim s tem ukvarjati profesionalno, zato sem temu namenjal veliko časa. Imel sem srečo, da sem se izobraževal pri zelo dobrih profesorjih. Potem pa je življenje samo pripeljalo, da sem se z imitacijami začel ukvarjati profesionalno.

Nikoli ni čutil želje ali potrebe po tem, da bi postal igralec. Foto: Bojan Puhek

Videl sem, da dveh stvari stoodstotno naenkrat ne moreš delati, in sem se moral odločiti. Toliko časa bom namenil glasbi, toliko pa televiziji. Študiral sem na akademiji za glasbo v Zagrebu, kjer sem tudi magistriral, naprej pa sem se šel izobraževat še v Gradec. Čez teden sem bil v tujini, za konec tedna, v petek pa sem prišel delat oddajo Radio Ga Ga in Hri-Bar, ogromno smo tudi nastopali s Sašem, imeli smo predstavo Radio Ga Ga show. Tako sem krmaril med eno in drugo disciplino, zdaj pa je res, da se v času sezone na televiziji ukvarjam le s televizijo, radiem in nastopanjem. Ko pa imam malo več časa, pa tudi z glasbo, me pa absolutno glasba zanima v enaki meri kot komedija in imitacija.

Prepričan sem, da se sami politiki – četudi podzavestno – zavedajo, da morda pa le ni vse prav tako, kot delajo. Dostikrat pa se mi vseeno zdi, da se jih nekatere stvari ne dotaknejo in peljejo "naprej svojo špuro". Ampak menim, da bi bilo koristno, če bi vzeli na znanje to, kar mi naredimo, mislim, da jim ne bi škodilo.

Ste imeli kdaj željo, da bi postali igralec?

Ne, te želje nisem čutil. Nekako nisem imel niti časa niti velike želje, da bi se s tem ukvarjal. Vedno sem se iz nekega navdušenja ukvarjal s komedijo, za to imam talent in to mi odgovarja.

Imitirate kar nekaj različnih oseb, katera izmed njih vam najbolj ustreza in s katero se najbolj ujamete?

Čisto odvisno. Ko si zaželim nekaj dobrega pojesti, sem lik gurmanskega Dimitrija Rupla (smeh, op. a.), ko sem nejevoljen, sem Svetlana Makarovič, ko sem vesel za na veselice, pa sem Serpentinšek. Vsi ti karakterji in vsa razpoloženja, ki jih imajo ti liki, zaživijo v meni in je to absolutno del mene. Ne gre samo za to, da lik imitiram in vidim, kako se on obnaša, ampak najprej najdem ta karakter v sebi in ga moram najprej imeti v sebi, če ga želim dobro imitirati. Veselje, tečnobo, nagajivost, grenkobo in vse drugo.

"Ne gre samo za to, da lik imitiram in vidim, kako se on obnaša, ampak najprej najdem ta karakter v sebi in ga moram najprej imeti v sebi, če ga želim dobro imitirati," o izbiri svojih likov pove Tilen. Foto: Bojan Puhek

Septembra je umrla verjetno ena izmed glavnih oseb, ki je ustvarila oddajo Radio Ga Ga. Kako je Sašo Hribar vplival na vas, je bil nekakšen mentor? Kako je bilo preboleti to slovo?

Absolutno je bil moj mentor in prvi, ki mi je dal priložnost, da se predstavim javnosti. Bil je eden izmed teh ljudi, ki je v meni prepoznal talent in ga bil pripravljen kot mentor razvijati. Človek, ki mi je zaupal. Dostikrat povem, da sem bil za Saša Hribarja na nek način tvegana naložba – kot na primer bitcoin, ko ne veš, kaj se bo iz njega razvilo. In očitno je verjel v to in sodelovali smo skoraj dvajset let.

Kaj vas je pri njem najbolj navdušilo?

Kot sem rekel, je name velik vtis naredil že, ko sem bil otrok. Tudi kot pedagog je bil, zdi se mi, zelo dober. Znal je usmerjati ravno prav, postavil te je na pravo pot in ti pustil, da se naprej razvijaš. Dal mi je ravno toliko materiala, kot mi ga je moral dati, da sem lahko sam naprej razvijal teme. 

"Priznam, da sem imel tukaj srečo, da sem pri rosnih sedemnajstih padel pod njegovo okrilje. Na vse te oddaje imam zelo lepe spomine, še posebej ko je Sašo nevedno 'padel' v svoj lik, saj je bil fantastičen kot imitator in retorik. Vedno sem čakal na ta trenutek, ko je 'padel' v ta lik, čeprav je to lahko trajalo minuto, dve ali pa deset minut in se ni vedno zgodilo. Dostikrat poudarim, da sem bil od teh trenutkov odvisen. Da je bila to zame neke vrste zdrava droga, kot je na primer glasba," se sodelovanja in trenutkov v oddaji Radio Ga Ga s pokojnim Sašem Hribarjem spominja Artač. Foto: Bojan Puhek

Priznam, da sem imel tukaj srečo, da sem pri rosnih sedemnajstih padel pod njegovo okrilje. Sama oddaja Radio Ga Ga je imela v času, ko sem bil del nje, zanimivo pot. Za moje pojme je bila zlata generacija oziroma zlata doba te oddaje v času, ko smo sodelovali skupaj z Marjanom Šarcem, Juretom Mastnakom, Juretom Godlerjem, Sašom Hribarjem in Jasno Kuljaj. To je bilo med letoma 2006 do 2010. Na vse te oddaje imam zelo lepe spomine, še posebej ko je Sašo nevedno "padel" v svoj lik, saj je bil fantastičen kot imitator in retorik. Vedno sem čakal na ta trenutek, ko je "padel" v ta lik, čeprav je to lahko trajalo minuto, dve ali pa deset in se ni vedno zgodilo. Dostikrat poudarim, da sem bil od teh trenutkov odvisen. Da je bila to zame neke vrste zdrava droga, kot je na primer glasba. 

S tem se je v podkastu Slovenske filharmonije, ki ga vodim, z mano strinjal tudi popotnik Tomo Križnar, torej da je glasba zdrava droga, ki je relativno poceni. In taka zdrava droga je bil zame tudi ta Sašev trenutek, ki mi manjka že zdaj.

Dostikrat povem, da sem bil za Saša Hribarja na nek način tvegana naložba – kot na primer bitcoin, ko ne veš, kaj se bo iz njega razvilo. In očitno je verjel v to in sodelovali smo skoraj dvajset let.

Kaj bo z oddajo Radio Ga Ga v prihodnje?

Načrt imamo, da po novem letu začnemo z novim konceptom. Radio Ga Ga ni bil postavljen za radio leta 2024. Spremeniti bomo morali tempo oddaje. Danes preprosto ni več mogoče, da petdeset minut samo neprekinjeno govoriš. S Sašem je to seveda šlo, brez njega ne bo šlo več.

"Oddajo bo veljalo podpreti z glasbo in učinki, vpeljati bo treba krajše rubrike in morda tudi izlete na teren … Sploh pa bo treba okrepiti ekipo. Predvsem njen ustvarjalni del, ker smo z izgubo Saša izgubili glavni motor," je o novih konceptih oddaje Radio Ga Ga povedal Artač. Foto: Bojan Puhek

Oddajo bo veljalo podpreti z glasbo in učinki, vpeljati bo treba krajše rubrike in morda tudi izlete na teren … Sploh pa bo treba okrepiti ekipo. Predvsem njen ustvarjalni del, ker smo z izgubo Saša izgubili glavni motor.

Kakšne odnose pa imate s svojimi kolegi, ki delujejo na vašem področju? 

Pri ustvarjanju svojih oddaj, pri katerih kdaj pa kdaj nastopajo tudi profesionalni igralci, sem se z njimi vedno zelo dobro razumel. Vedno poskušam v ekipi čim več opazovati, se od njih čim več naučiti in iz človeka posrkati čim več dobrih stvari, sploh tistih, za katere vem, da je v njih res dober. 

Je pa res, da obstaja razlika med igralcem in imitatorjem, a po drugi strani pa jasne ločnice spet ni. Ker z vsako vlogo, ki jo odigraš, nekako razviješ nek lik v sebi. V sebi začutiš nek lik, kar je popolnoma enako kot imitirati nekoga. Pri imitaciji pa si zelo odvisen tudi od dobrega posluha, kar je meni glede na to, da sem glasbenik in imam dober posluh, gotovo pomagalo. Da lahko ujameš nianse v glasu in znaš res dobro poslušati. To je edina razlika.

"Prepričan sem, da se sami politiki – četudi podzavestno – zavedajo, da morda pa le ni vse prav tako, kot delajo. Dostikrat pa se mi vseeno zdi, da se jih nekatere stvari ne dotaknejo in peljejo "naprej svojo špuro". Ampak menim, da bi bilo koristno, če bi vzeli na znanje to, kar mi naredimo, mislim, da jim ne bi škodilo." Foto: Bojan Puhek

Z Juretom Godlerjem sta med drugim tudi osebno sodelovala in bila sošolca …

Z Godlerjem se poznava že iz glasbene gimnazije, že tam smo ga "biksali". Dokaj hitro sva ugotovila, da naju zanimajo iste stvari: komedija, smeh, imitacija in sva se tukaj tudi zelo ujela, sicer šele proti koncu gimnazije. Prvič sva se javnosti predstavila v oddaji TLP (Tistega lepega popoldneva) v rubriki Pet minut slave. In takrat smo se spoznali tudi s Sašem in začeli sodelovati. 

Naju je vedno povezovala tudi glasba, Jure je kasneje študiral kompozicijo v Salzburgu. Jaz sem torej igral violončelo, on klavir, na področjih, kot sta na primer humor in glasba, sva se torej želela združiti in to je bilo priljubljeno tudi pri ljudeh. Vsak pa je šel kasneje svojo pot, on z oddajo Ta teden z Juretom Godlerjem na Planetu, jaz pa sem mu v resnici zdaj konkurenca. (Smeh, op. a.) 

Še zdaj sva dobra prijatelja in sva v stikih, drug drugemu pa tudi delava promocijo, on me omeni v svoji oddaji in obratno, kdaj pa tudi navidezno zbodeva drug drugega. Vesel sem, če mu uspe dobra oddaja, on si pogleda moje in jaz njegove oddaje, večkrat pa se pogovarjava tudi o tematikah, ki jih bova obravnavala v svojih oddajah. Je odličen voditelj, kar se kaže tudi pri Milijonarju, menim, da mu ta vrsta oddaje najbolj ustreza.

"Dostikrat me tudi sprašujejo, ali politike moti, da jih imitiram. Politike je večkrat motilo, da se jih ne imitira, ker so se spraševali, kaj delajo narobe, ali res niso aktualni in si ne zaslužijo imitacij." Foto: Bojan Puhek

Kaj želite prek oddaje Kaj dogaja? prenesti gledalcem?

S satiro nastaviš neko ogledalo družbi, po drugi strani pa prek komedije opozoriš na neko nepravilnost v politiki, gospodarstvu. Prepričan sem, da se sami politiki – četudi podzavestno – zavedajo, da morda pa le ni vse prav tako, kot delajo. Dostikrat pa se mi vseeno zdi, da se jih nekatere stvari ne dotaknejo in peljejo "naprej svojo špuro". Ampak menim, da bi bilo koristno, če bi vzeli na znanje to, kar mi naredimo, mislim, da jim ne bi škodilo.

V zadnjem času so se pojavila namigovanja, da bodo oddajo Kaj dogaja? glede na sprejetje novega PPN (Programsko-produkcijskega načrta) RTVS ukinili. Kaj veste o tem?

Oddaja Kaj dogaja? se ne ukinja. Na 1. programu bomo vse do 31. 12. zvečer, nato pa nadaljujemo februarja, tako da glejte nas še naprej, tem za obdelati imamo vedno več! (Smeh, op. a.)

Kaj se bo zgodilo z oddajo Kaj dogaja?

Ste že kdaj prejeli klic katere izmed oseb, ki jih imitirate, da "ustavite konje"? Ali pa od politikov oz. vlad, da v svoji oddaji spremenite svoje imitacije?

Ne, to pa ne. Dobil sem klic, ko so me povabili na kakšen dogodek, kjer sem jih imitiral. In tudi povabilo na kavo.

Torej ste jih navdušili s svojimi imitacijami?

Da, izrazili so tudi željo, da bi sodelovali v oddaji, bodisi v Mali terasi bodisi v Palomarju (v seriji oddaje Kaj dogaja op. a.). Dostikrat me tudi sprašujejo, ali politike moti, da jih imitiram. Politike je večkrat motilo, da se jih ne imitira, ker so se spraševali, kaj delajo narobe, ali res niso aktualni in si ne zaslužijo imitacij. 

V zadnjem času sem od človeka, ki je delal v državnem zboru, dobil tudi kritiko, da smo v Palomarju prešibki, "prešvoh", da nas v parlamentu v realnosti prekašajo. Da je tam bistveno bolj razburkano in razburljivo kot pa pri nas v Palomarju, ob čemer sem se tudi začudil in vprašal: "Dobro, v redu, kam pa naj še gremo?" Včasih se zgodi, da so originalni politiki sami sebi satira in na nek način boljši in močnejši kot satira sama ter tudi od nas, ki delamo v šovbiznisu. Kar po eni strani ni dobro, saj ko enkrat politika postane šovbiznis, je jasno, da se ukvarjajo z napačnimi stvarmi. Oziroma da pozornost namenijo napačnim stvarem, ne pa tistim, s katerimi bi se resnično morali ukvarjati.

"Slovenci smo vajeni satire in jo imamo radi. Vse od oddaj Radio Ga-Ga do TV Popra, vse te oddaje smo vedno radi spremljali," meni Tilen Artač. Foto: Bojan Puhek

Menite, da na splošno Slovenci dobro sprejemamo satiro, komike?

Da, Slovenci smo vajeni satire in jo imamo radi. Vse od oddaj Radio Ga-Ga do TV Popra, vse te oddaje smo vedno radi spremljali. Tudi Kaj dogaja poteka že deseto sezono, kar pomeni, da oddajo delamo že sedmo leto. Ob oddaji so odraščale generacije, na primer otroci, ki so bili takrat stari deset let, so zdaj stari šestnajst, sedemnajst let in so odraščali ob njej. Radi pa jo imajo tako mladi kot stari.

Kako pa je s tremo na nastopih?

Trema je pri meni prisotna pri čemerkoli, bodisi pri snemanju bodisi nastopu v živo. Vedno pravim, da ni razlike, ali nastopaš za 25 ali pa pet tisoč ljudi. Vedno čutiš odgovornost in zaradi nje je prisotna trema, ampak gre za pozitivno tremo, ki še dodatno okrepi osredotočenost in zbranost dvigne na najvišjo raven, ki jo potrebuješ, da stvari dobro izpelješ. Je pa ne glede na to, da sem v medijih prisoten že dvajset let in vajen nastopov že iz otroštva v glasbeni šoli, kljub temu prisotna.

"Preden grem na oder, si rečem le eno stvar: "Zdaj je treba to izpeljati!" Samo to, ni mi treba menjati razpoloženja. Je pa res, da znam biti v zasebnem življenju precej tih, raje poslušam, kot govorim." Foto: Bojan Puhek

Ali se Tilen Artač, ko ni na odru, razlikuje od Tilna Artača, ko nastopa in imitira? 

Seveda se razlikuje. Preden grem na oder, si rečem le eno stvar: "Zdaj je treba to izpeljati!" Samo to, ni mi treba menjati razpoloženja. Je pa res, da znam biti v zasebnem življenju precej tih, raje poslušam, kot govorim. Znam biti tudi zelo raztresen, na trenutke zelo zmeden, tudi tečen, a imam krog ljudi, s katerimi se dobro razumem. Tudi oni me dobro poznajo in sem med njimi lahko to, kar sem.

Kaj vam pomenijo nagrade? Leta 2012 ste za svoje delo prejeli tudi Ježkovo nagrado … 

Mislim, da sem najmlajši Ježkov nagrajenec. Na nek način sem si najprej mislil, da sem jo dobil premlad, po drugi strani pa sem si rekel, da hvala bogu, da sem jo dobil mlad, saj je to nek zagon in hkrati odgovornost, da se trudiš naprej. Mislim, da je dobro, da nagrado prejmeš v mlajših letih, ne pa takrat, ko si že starejši. Kajti ali boš takrat rekel: "Trudil se bom, še najprej bom dal vse od sebe"? Nagrada mi je veliko pomenila, seveda. Zame je bila velika čast.

Artač je prepričan, da je dobro, da je Ježkovo nagrado prejel mlad, čeprav pravi: "Najprej sem mislil, da sem jo dobil premlad, po drugi strani pa sem si rekel, da hvala bogu, da sem jo dobil mlad, saj je to nek zagon in hkrati odgovornost, da se trudiš naprej." Foto: Bojan Puhek

Zasebnega življenja pa pogosto ne delite z javnostjo? Zakaj?

Zdi se mi v redu, da ne deliš vsega. Sploh v času spleta, družbenih omrežjih, ko ljudje na Instagramu in Facebooku pokažejo vse o sebi. Delijo dom, živali, družinske člane, partnerje, otroke. To se mi ne zdi potrebno, saj sem dosti časa prisoten v medijih, tako na televiziji kot na radiu, in se mi ni treba s svojim zasebnim življenjem še dodatno promovirati. Se pa zavedam in vem, da je to zelo priljubljeno pri ljudeh, mamljivo za ljudi in radi to spremljajo. To je resničnostni šov. Seveda, kaj pa je boljšega kot to, da nek znani Slovenec pove o sebi nekaj osebnega. Verjamem, da je, a preprosto tega ne potrebujem, ker je moje ustvarjanje dovolj dobra reklama.

Če pogledam tudi svoje sodelavce v oddaji in ekipi Kaj dogaja – Admirja Baltiča, Igorja Bračiča, Robija Petana, Alenko Marinič, Jerneja Celca – se mi zdi, da nihče izmed njih ni pretirano prisoten na omrežjih, saj iskreno povedano nimamo niti časa. Verjamem, da bi bilo prav, da objavimo kakšen izsek iz snemanja, a preprosto zaradi vseh preostalih stvari na to tudi pozabimo.

Artač svoje zasebnosti ne razkriva, saj se mu zdi v redu, da ne deliš vsega. Foto: Bojan Puhek

Morda tega niti ne čutim tako intenzivno, ker sem malce starejša generacija, ker se nismo rodili v obdobju pametnih telefonov, mi smo imeli še stacionarni telefon. Mogoče tudi to malo pripomore k temu, da zmoremo biti tudi brez pametnega telefona. 

Tudi ko smo z ekipo in gremo na teren ter snemamo skeče, se bolj ujamemo v tem, da se pogovarjamo in odpremo kakšno temo, kot pa da se fotografiramo in objavljamo "storyje" (zgodbe). Še dobro, da imamo urednico oddaje Mašo Kljun, ki poleg vseh drugih stvari na snemanju oddaje naredi še nekaj fotografij, da jih lahko objavimo za napoved oddaje.

"Da bi se z radiem in televizijo na taki ravni ukvarjal še nadaljnjih deset ali petnajst let, pa si iskreno ne predstavljam. Te stvari delaš, dokler si prepričan, da se ne začneš zelo spuščati." Foto: Bojan Puhek

Ali v prihodnje pripravljate kakšen nov projekt ali se boste še naprej držali radia in televizije?

Oddaja Kaj dogaja poteka že deseto sezono, naredili smo več kot sto oddaj, Malih teras je posnetih več kot 150 in zagotovo ne vidim smisla, da bi to počeli v nedogled. Za zdaj nam politika sama daje zelo dober material in smo jim zelo hvaležni in upam, da bo tako tudi v prihodnje. A da bi se z radiem in televizijo na taki ravni ukvarjal še nadaljnjih deset ali petnajst let, pa si iskreno ne predstavljam. Te stvari delaš, dokler si prepričan, da se ne začneš zelo spuščati.

Ko bom to začutil, se bom umaknil. Zelo rad bi naredil predstavo in v gledališča po Sloveniji pripeljal na primer Malo teraso. Zakaj pa ne? Tedensko ustvarjati oddajo na televiziji je stresno in zelo naporno, hvala bogu imam odlično ekipo. Začnemo v ponedeljek in v petek ob devetih zvečer, ko z vsem končamo, je šele konec. Do takrat smo popolnoma osredotočeni na oddajo in ves čas delati na taki ravni preprosto ne gre, to je prevelik stres.

Se pravi je vaš hobi postal služba in služba hobi? 

Da, dejansko. Dela se ves čas, od jutra do večera.

Tilen zase pravi, da je deloholik, a se mu ne ljubi ves čas delati. Foto: Bojan Puhek

Ste deloholik?

Recimo, da sem. Sem deloholik, a ne ljubi se mi ves čas delati.

Preberite še:

Trendi Magnifico: Slovenci so izbirčni in dobro vedo, zakaj gredo na neki koncert

Trendi Maraaya: V življenju stvari, ki jih kupiš, ne štejejo toliko kot stvari, ki jih dosežeš

Trendi Par, ki osvaja Slovenijo: Situacija nas je vse pustila odprtih ust #video

Trendi Jan Plestenjak odkrito: Brez ran je življenje brez okusa

Trendi Nina Pušlar: Očitno je imelo življenje z mano drugačne namene

Trendi Perpetuum Jazzile: Mi smo kolektivna zvezda

Trendi Batista Cadillac: Včasih sta besedilo in glasba nekaj pomenila, danes to pogrešamo

Trendi Fredi Miler iskreno: Na Koroškem nisem vreden nič, drugje sem pa še vedno kralj #video

Trendi Gregor Ravnik: Na festival grem z mislijo, da glasbo predstavim, ne pa da bi dobil nagrado