The Miha Artnak: Tisti, ki družbo spreminja z grafiti

Na dolgem betonskem zidu, ki v ljubljanski soseski Zelena jama ločuje tovarno od dvopasovnice, se že nekaj časa vije dolg, neprekinjen vzorec vijug. Kar se na prvi pogled zdi le še ena nepremišljena in nepotrebna skrunitev urbanega pohištva, se v širokokotni perspektivi izkaže za nekaj povsem drugega. Skrbno načrtovan projekt, ki ni minil le v tistih petnajstih minutah, v katerih je nekdo s sprejem z nemalo miselnega in fizičnega napora izrisal skoraj dvesto zajcev, je terjal tudi nekaj iznajdljivosti in prijaznih besed pred strogo in neomajno tajnico podjetja za visokim zidom. Prav je prišel tudi mladim umetnikom naklonjen direktor, ki je za projekt zastavil dobro besedo pred policisti. Da, kar se je sprva zdelo kot še ena banalna kracarija, pravzaprav to ni. Čeprav …

… Samo tega otroško preprostega zajca je narisal? Miha Artnak, tisti The Miha Artnak, ki ima za sabo diplomo ljubljanske akademije za likovno umetnost in oblikovanje, mnogo osupljivih, drznih in inovativnih "street art" intervencij, naj gre za njegove samostojne projekte ali tiste, ki so plod ustvarjalne dinamike kolektiva ZEK, ne nazadnje pa tudi neformalna priznanja tujih spletnih in tiskanih publikacij, ki njegovo delo prepoznavajo kot izvrstno. Prav ta preprost motiv si je Miha izbral za svoj zadnji projekt in ga podprl s petnajstminutnim kratkim filmom Vzorec iz otroštva, ki bo prav jutri v dvorani Komuna Centra urbane kulture Kino Šiška doživel slovensko premiero.

Zajec kot "back up" podoba "Vedno sem rad čečkal in risal, že kot otrok," zgodbo, ki stoji za preprosto zajčjo podobo, začne Miha. "Zajec je v teh potezah nastal že pred desetletjem, a sem se še leta zatem vračal k njemu, pojavljal se je kot nekakšna 'back up' podoba." In čeprav prej kot v nek kontinuiran in prepoznaven slog verjame v idejo in koncept, je ta zajec ostajal v ozadju njegovih misli. "Če bi kdaj od mene zahtevali, naj nekaj na hitro narišem, bi se najbrž v momentu spomnil nanj."

In tako je prav ta zajec (Miha in ZEK so pač znani po tem, da se igrajo s podobo te živali, ki je postala tudi njihov zaščitni znak) s svojimi skoraj identičnimi prijatelji pristal na pusti beli steni. Akcijo je posnela tudi kamera.

Tisti pomenljivi "the" "Med posnetkom berem besedilo, ki je nastajalo dolgo. Je kot nekakšen manifest – mene, tega, kako razmišljam o sebi in svetu," razlaga Miha, ki je pred kratkim pred svoje ime postavil dvoumni "the". "Spoznal sem, da se mi ni treba ukvarjati z egom, preprosto sem ga postavil tja, sam pa lahko svobodno in neobremenjeno ustvarjam in delam." Nasploh je zagovornik tega, da bi morali biti kot družba in posamezniki znotraj nje usmerjeni k skupnemu dobremu, sodelovati, si pomagati in tako ustvariti nekaj, kar bo vse naredilo boljše. "Nočem pridigati, pa tudi za politiko ne gre, ne potrebujemo je …" je prepričan. "Veliko bolj mi je pri srcu izraz "policy", za to gre in bi moralo iti, za družbo. Z besedilom želim ustvariti željo po izpopolnjevanju mentalitete, je pa hkrati moje osebno vodilo."

Ko je film Vzorec iz otroštva premierno predstavil v Srbiji, je nestrpno pričakoval konec predvajanja in odzive občinstva. Bilo je več kot navdušeno, skupina študentov pa mu je že čez nekaj dni pripravila duhovit hommage – video, ki posnema Mihov projekt. Navkljub pohvalam in celo pripombam, da je Vzorec iz otroštva njegov življenjski projekt, Artnak ostaja skromen in odkrit – pred ljubljansko reprizo ni trema namreč nič manjša.

Prav s tem, ko za sabo pustiš ego in pogledaš v oči lenobi in apatiji, ki sta po njegovem mnenju ena največjih kreativnih (in življenjskih) zavor, je mogoče prav vse. "Če imaš pred sabo nek cilj, se z njim zbudiš, ni pomembno, kaj ti med dnevom pride na pot. Za vse si vzameš čas, ker veš, kaj moraš postoriti, da ti ga ostane dovolj."

Komunikacija med umetnikom, ulico in mimoidočim Miha je poln duhovitih, a tudi presenetljivo ostrih domislic, naj gre za interne "fore" znotraj kolektiva ZEK ali drobne šaljive prebliske, ki jih pogosto tudi uresniči. Eden takih je tudi enka, ujeta med oklepaja, ki se prikazuje v zavihku Mihove spletne strani. Vsi, ki poznamo Facebook, številko med oklepaji v hipu in samodejno prepoznamo kot znak za novo sporočilo ali osvežen status. "Ah, to je trik," se zasmeji. "Tistemu, ki ima ob drugih zavihkih odprto mojo stran, želim dokazati, da je tako zelo podvržen komunikaciji prek Facebooka, da se v njem, ko zagleda enko, sproži nek 'trigger' in samodejno klikne na zavihek. Ujame se v lastno past."

Prav komunikacija, ne nujno spletna, je tisto, kar se zdi Mihu najpomembnejše pri tem, kar počne – sam ali v kolektivu. K temu teži tudi s svojim kreativnim delom, k nagovarjanju ljudi prek svojih uličnih intervencij. "Odziv mi ogromno pomeni, zanima me, kaj moje delo pusti v ljudeh in njihovih mislih," razmišlja Miha, ki kljub ključnosti in spontanosti trenutka, ko začne z risanjem po zidu ali lepljenjem nalepk, na ulici nikoli ne pusti nečesa nepremišljenega. "Čeprav do neke mere gre za spontanost, saj nikoli ne veš, kaj te na ulici čaka in kaj se lahko zgodi, so moji projekti večinoma načrtovani. Za njimi je lahko tudi več mesecev 'brainstormanja', iskanja rešitev, skiciranja in miselnih kompromisov."

ZEK in njihovih 11,8 let Četudi že leta delujejo tudi samostojno in v različnih poljih kreativnosti, fante iz kolektiva ZEK še vedno druži isto kot na začetku. V prvi vrsti seveda prijateljstvo, še bolj pa ustvarjalna ambicija, ki si jo delijo. In humor. Že dvanajsto leto. Ob tej priliki se, le nekaj dni za slovensko premiero Mihovega skoraj samostojnega projekta (pri Vzorcu iz otroštva so mu namreč priskočili na pomoč tudi Tilen Sepič, Felis Catus, žakpižon in Peter Žargi), obeta tudi odprtje njihove razstave. Ta kljub simbolnemu jubileju navkljub ne bo retrospektivna v strogem pomenu besede.

"Seveda bo tisti, ki nas spremlja že dlje časa in pozna naša dela, morda prepoznal določene vzporednice, a načeloma gre za nove stvari," o razstavi, ki bo od 11. maja mesec dni na ogled v Zaklonišču II pod Argentinskim parkom, pove Miha. "V prostor, v katerem smo v trenutku prepoznali potencial in ga očistili do golih sten in tal, bomo postavili 3D predmete." Na projektu fantje mrzlično delajo že nekaj tednov, ob prebiranju odzivov, ki jih pod spletnim napovednikom razstave zapisujejo bodoči obiskovalci, pa opazovalec kaj hitro prepozna pečat, ki ga je kolektiv ZEK v domači urbani in neotipljivi družbeni prostor vtisnil (ali bolje rečeno posprejal) s svojim duhovitim, osvežujoče inovativnim in premišljeno konceptualnim kreativnim delovanjem.