Mateja Gorjup: Želim, da človek ob ljudski pesmi čuti Življenje

Koliko je dovoljeno spreminjati pesem "Oddaje, ki se ukvarjajo z narodno-zabavno glasbo, velikokrat ustvarjajo popačene podobe, da ljudje ne vedo, ali je V dolini tihi ljudska pesem ali Slakova, in tako narodno-zabavno jemljejo kot ljudsko. Že res, da je narodno-zabavna glasba v svoji naravi popularna, torej narejena za 'populus', ljudstvo, kar jo približuje ljudski glasbi, vendarle pa je relativno mlad konstrukt, ki je zacvetel od sredine petdesetih let dalje," razmišlja Mateja Gorjup, predana ljudskemu glasbenemu izročilu.

Mateja je klic ljudske pesmi zaslišala že pri treh, štirih letih, ko je s staro mamo redno poslušala oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi na Radiu Slovenija. To je zanetilo prvo iskro, ki se je razplamtela konec srednješolskih dni, zato se je odločila za študij etnologije in kulturne antropologije. V diplomskem delu se je posvetila turbofolku in nekaterim novodobnim oblikam ljudske glasbe. "Dandanes je zelo v porastu folk revival – obujanje, oživljanje ljudske glasbe, kar me kot etnologinjo še posebej zanima. Ustvarjalci vzamejo ljudsko pesem in jo naredijo bolj poslušljivo. Že res, da je spreminjanje ljudske pesmi ena od lastnosti, ki jo dela ljudsko. A sama se ukvarjam z vprašanjem, do katere mere lahko osebno spremenim pesem. Kajti stoletja se ni občutno spreminjala, edino vsak jo je pel po svoje, zdaj pa se vse pogosteje v nekem smislu zlorablja, ko se vanjo poriva mnoštvo popularnih elementov."

"Pesem želim delati res živo" Med petjem, ko iz nje kipi ženstvenost, je skoraj mogoče videti pesem, ki jo Mateja poje: "Pesem želim delati res živo, poskušam peti kar najbolj celostno, z vsem telesom, in želim, da človek ob njenem poslušanju čuti samo Življenje, z veliko začetnico. Živimo v času, ko človek nima več tistega pravega, svojega glasu, tudi ženstvenost in moškost se mi zdi, da vse bolj izginjata. Kakšne mame so pele na vse pretege, danes pa je dosti 'jamranja' in ujetih glasov. Vzroke za to vidim v nujnosti današnjega človeka, da uspe, pri tem pa pogosto pozabljamo nase. Sama še vedno iščem svoj resnični, naravni glas. To je proces. Obiskujem različne delavnice in izobraževanja tako doma kot na tujem. Predvsem opazujem, kako se glas spreminja pri spreminjanju posameznikovega značaja. Zanimajo me vplivi zvoka na človeka in kaj lahko delamo s svojim glasom."

Odgovor, da je "naturšček" in da je njena glasbena izobrazba samo uho, zato več kot preseneti: ''Dosti pesmi sta me od malega učili stara mama in mama, posebne izobrazbe pa nimam, zato mi morda malce manjka notalnosti. Svoj čas sem pela v zborih in se podučila o notah. A že leta se vse učim po posluhu – po posnetkih, najraje pa od človeka."

Samostojno in v Hordi grdih Raziskovalka glasu se že vrsto let ukvarja z zbiranjem in poustvarjanjem ljudskega glasbenega izročila različnih narodov. Matejin nabor ljudskih pesmih se v etno zasedbi Horda grdih razteza od Slovenije prek Balkana vse do Afganistana, sama pa se intenzivneje posveča slovanski tradiciji, a je osredotočena na Slovenijo in Balkan s kančkom češke, slovaške in ukrajinske tradicije. "Učim se od ljudi na terenu – sploh slovensko z ustnim prenosom – ali iz arhivskih posnetkov, ki so jih zbrali različni inštituti. Tem posnetkom se poskušam približati, saj ne morem peti točno tako, kot so peli ti ljudje, ampak se trudim čim manj spreminjati, hkrati pa raziskujem, opazujem, kaj ta pesem govori meni, našemu času."

Zaljubljena v ljudsko pesem nastopa samostojno in v Hordi grdih, kar se kljub skupni strasti do ljudske glasbe zdi pravo nasprotje: "Ko nastopaš sam, je vse odvisno od tebe, imaš več svobode. V skupini ima vsak določeno znanje in ustvarjanje Horde grdih, s katero delamo dobro leto, je presek vseh nas. Zdaj iščemo smer razvoja in osebno si želim bolj studioznega dela. Bistvena razlika v primerjavi s petjem v skupini je, da se lahko sama bolj poglobim, vgnetem v ljudsko glasbo."

Lunin med – glasbeno popotovanje za otroke Pod imenom Lunin med se skriva glasbeno popotovanje za otroke s slovensko ljudsko pesmijo ob spremljavi glasbil sveta in doma narejenih zvočil. Vsestranska glasbenika Mateja Gorjup in Samo Kutin z njim gostujeta po Sloveniji – obeta se jima tudi skok v tujino – in prispevata k ohranjanju kulturne dediščine: "V vrtcih v program kar precej vpletajo ljudsko izročilo, največ je seveda odvisno od vzgojiteljic. Pomemben je način, kako otrokom približaš glasbo. Saj pesmi vendar govorijo o življenju, naravi, človeku, zato so otroku zelo blizu, na primer pesmi o lisici, volku, ljubezni in tudi smrti." Matejo navdušuje delo z otroki, ker so tako neposredni, najstniki pa ji še ostajajo izziv, saj jim ljudska glasba v uporniškem obdobju ni ravno blizu, zato je pri delu z njimi treba ubrati drugačne strune, "ne nazadnje imamo tudi uporniške in junaške ljudske pesmi".

Od Cankarjevega doma do odra pod milim nebom Na svoji pevski poti je Gorjupova pela v funk rock skupini Tuned Fish, v zasedbi Tantadruj, ki igra akustično glasbo, in nanizala nekaj samostojnih nastopov, celo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kjer je na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti očarala z malce drugačno Zdravljico. "Povabili so me ravno zato, ker so želeli, da Zdravljico zapojem po svoje, sicer bi povabili kakšno operno pevko, a so jo hoteli narediti bolj ljudsko, bliže ljudem. Iskala sem, kaj res čutim do te pesmi, in se nisem mogla povsem poistovetiti z njo, a sama ideja enotnosti in bratstva mi je zelo blizu. Čutila sem, da je prav, da sem tam, čeprav mi je bil to tuj svet," se spominja Mateja, ki se najbolje počuti na odru pod milim nebom. "Trudim se, da pesem dobro zveni v vsakem okolju, zares domače, živo pa se počutim v naravi, na prostem," bi se z njo strinjali tudi poslušalci, saj med nastopom v objemu narave daje vtis, da je ravnokar prišla iz zelenih širjav, si z roso umila obraz in zanosno spustila na prostost svoj razkošni glas.