Khaled Hosseini - zvezdnik, zdravnik in pisatelj

Kar je skorajda nemogoče. Pa je. Nihče ne piše tako kot Khaled Hosseini, se glasijo kritike, ki so v zadnjem tednu preplavile osrednje anglosaksonske medije. Afganistansko-ameriški pisatelj je namreč pred tednom dni izdal svoj tretji roman z naslovom And The Mountains Echoed.

Seveda pišem iz svojih spominov. A ne vedno., je povedal še ne petdesetletni pisatelj, ki ima v žepu diplomo medicinske fakultet Univerze v San Diegu. In specializacijo iz interne medicine. Svoje klinično delo in delo s pacienti je opustil tistega leta, ko mu je s književnostjo resnično uspelo. Pisalo se je leto 2005. Leto in pol po izidu njegovega prvenca Tek za zmajem, ki je v nekaj mesecih postal svetovna uspešnica, prevedena v petdeset jezikov. Nekaj let kasneje so posneli tudi film z istoimenskim naslovom, ki je imel uspešno pot na mednarodnih filmskih festivalih. Danes živim samo še za literaturo, pove Hosseini, ki z ženo in otrokoma živi v San Franciscu. Vsa moja širša družina živi na območju Bay Area. Do svojega enajstega leta sem živel v Afganistanu, nato do petnajstega leta v Franciji in kasneje v Združenih državah Amerike.

Telovadba, otroci, pisanje, otroci Vsak nov dan najprej začne s telovadbo. Seveda si to, glede na to, da nima več fiksnih urnikov, lahko privošči: Kadar sem na vrsti, da odpeljem otroke v šolo, se po jutranji vadbi pravočasno vrnem domov in pozajtrkujem šele, ko se vrnem iz šole. Nato preberem časopis – najprej naslovnico in vse novice o dogajanju v Afganistanu, čemur sledi pregled športnih novic, predvsem o ekipi ameriškega nogometa San Francisco 49ers. Ob 8:30 navadno začnem s pisanjem, zaključim pa ob 14. uri, ko napoči čas, da grem po otroke. Lahko minejo tudi tedni, ne da bi v datoteko izpisal eno samo besedo. : Včasih se namreč zgodi, da hoče zgodba v drugačno smer, kot sem prvotno pričakoval. In takrat je treba narediti red v glavi, pojasni. Ambasador dobre volje. Ambasador otrok. Kot ambasador dobre volje Visokega komisariata ZN za begunce je leta 2007 odpotoval v Afganistan. Spoznal je družine beguncev, ki so se po begunstvu vrnile v domovino in bile primorane preživeti z manj kot dolarjem na dan. Ti ljudje so pozimi živeli v šotorih ali v izkopanih podzemskih luknjah, njihove skupnosti so vsako zimo zaradi težkih vremenskih razmer rutinsko izgubljale otroke. Kot očeta so me ob vsem tem preplavila močna čustva. Odločil sem se, da se po vrnitvi v ZDA za to ljudstvo zavzamem ter poskusim po svojih najboljših močeh pripomoči k izboljšanju njihovih življenjskih razmer. Ambasador dobre volje. Ambasador otrok. Kot ambasador dobre volje Visokega komisariata ZN za begunce je leta 2007 odpotoval v Afganistan. Spoznal je družine beguncev, ki so se po begunstvu vrnile v domovino in bile primorane preživeti z manj kot dolarjem na dan. Ti ljudje so pozimi živeli v šotorih ali v izkopanih podzemskih luknjah, njihove skupnosti so vsako zimo zaradi težkih vremenskih razmer rutinsko izgubljale otroke. Kot očeta so me ob vsem tem preplavila močna čustva. Odločil sem se, da se po vrnitvi v ZDA za to ljudstvo zavzamem ter poskusim po svojih najboljših močeh pripomoči k izboljšanju njihovih življenjskih razmer.

Na ugotovitev, da je njegovim knjigam nemogoče priti do kraja, ne da bi potočili solze, pomolči. Morda je res. Ampak bil bilo bi skrajno neokusno in cinično, če bi pisal zato, da ljudi spravljam v jok. Moji junaki pač uberejo pot v življenju, kakršno uberejo, nekaj storijo naključje, včasih pripomore usoda. Včasih nekdo umre. Ali nekoga za vedno zapusti. Skoraj. Kajti neverjetno, kako nam usoda premeša karte, pa sledimo srcu in …znova najdemo tisto, kar smo izgubili. Ni prevzeten, to kar govori, dejansko tudi misli. Upam, da bo slovenskim bralcem moja najnovejša knjiga And The Mountains Echoed, všeč. Morda se bo -zdela manj politična od prvih dveh – in to nedvomno drži, a hotel sem pisati predvsem o tistem, kar naša življenja drži skupaj – družini, je povedal pisatelj, katerega najljubša knjiga v otroštvu je bila Alica v čudežni deželi.

Zdi se, da je ta prijazni mož z enormnim pisateljskim talentom takorekoč brez napak: vzoren mož in oče, zmeren tradicionalist z modernimi mislimi, ki vedno hitijo tja, kjer je kdo v stiski. Ko je nekomu treba pomagati, je pisanje drugotnega pomena , pove in doda, da je za drugo knjigo Tisoč čudovitih sonc potreboval pet let tudi zato, ker je vsako leto po nekaj mesecev preživel v domovini, kjer je skušal pomagati ljudem, družinam, ženskam in otrokom brez pravic, sirotam…nesrečnikom. A vseeno, medicine menda ne pogreša. Kar je nekako težko razumeti, sploh če gre verjeti dobremu staremu Čehovu, ki je dejal, da literatura nikoli ni daleč od medicine. In obratno. Aja, napak, ki naj bi jih imel…Prej bi lahko rekli, da ima nenavadne navade in strahove: televizije ne zmore gledati brez arašidov v roki in ustih. In na smrt se boji piščancev.