"Fotografija, ki ne ustavi pogleda, je brez pomena"

O Dakskoblerju smo pisali že na začetku leta, ko je s fotografskega festivala Slovenija Press Photo odnesel priznanje za reportažo leta, za najboljšo reportažo v kategoriji novic in najboljšo fotografijo v kategoriji narava in okolje in pisali smo zopet pred tednom dni, ko je na mednarodnem fotonatečaju naravoslovnih in naravovarstvenih fotografij ter fotografskih zgodb Nature Images Awards ob hudi konkurenci zvenečih fotografskih imen prejel kar tri nagrade, med drugim tudi subvencijo za izdelavo naravovarstvene reportaže za francosko naravoslovno revijo Terre Sauvage po lastnem izboru. "Temo reportaže bomo dorekli konec januarja, ko potujem na otvoritev razstave in podelitev nagrad v Pariz," je za Planet Siol.net pojasnil 31-letni Kranjčan.

"Za moje fotografije v Sloveniji ni takšnega zanimanja" Kot kaže, mednarodna žirija Dakskoblerja ceni precej bolj kot domača strokovna javnost, ali pa se zanj zaradi specifike dela – za sleherno reportažo si vzame čas in se mu za le eno fotografijo ni odveč odpeljati na drug konec Slovenije – preprosto ne najde pravega mesta. "Za moje fotografije v Sloveniji ni takšnega zanimanja. Po eni strani me nagradi pomembna mednarodna žirija, medtem ko v Sloveniji posebnega zanimanja ne čutim."

"Izberem take, ki so res top top" "Za profesionalnega fotografa so razmere v Sloveniji precej težke. Preveč nas je in vse večje medijske hiše so zasedene. A če pogledam z druge strani, bi v primeru rednega dela za nek medij precej težko našel čas, da bi se zgodb loteval tako poglobljeno, kot to delam sedaj. Razen če bi mi to seveda plačali, v kar pa precej dvomim." Za reportažo posname več kot dva tisoč fotografij, včasih tudi do osem tisoč, izmed njih pa izbere deset najboljših. "Izberem take, ki so res top top."

"Polovica denarja za potne stroške in stroške produkcije" Dakskobler se s fotografijo ukvarja zadnjih 15 let, kot fotograf in scenarist – je koscenarist oddaj Glava na zabavo in Big father 1 in 2 – je samozaposlen v kulturi. "Država mi plačuje prispevke, saj bi drugače verjetno v dveh mesecih bankrotiral. Na žalost. Več kot polovico honorarja porabim za potne stroške in stroške produkcije zgodbe. Delam tudi kot uradni fotograf Planeta TUŠ Kranj in uradni fotograf raznih prireditev, kar pomeni dodaten zaslužek in možnost, da lahko še kaj privarčujem." Dakskobler je fotograf agencije ENN Photo (Euroasia News Network Photo Agency) in član fotografskega društva Janez Puhar. Prepoznaven je po črno-beli tehniki fotografij in orientiran predvsem k socialno obarvanim zgodbam.

Ribe, ribe in še enkrat ribe Dakskoblerjev fotografski stil je širša javnost spoznala skozi prizmo številnih ribiških reportaž, kar pa ne preseneča, saj se je očetu med ribolovom že od mladih nog rad "motal pod nogami". Pri 14. letih je začel fotografirati in pisati za revijo Ribič, zadnjih 15 let kot fotograf ovekoveča tudi državno prvenstvo v muharjenju. Med ribiško obarvane foto zgodbe sodi tudi reportaža z naslovom Reševanje soške postrvi, ki jo je posnel za revijo National Geographic Slovenije. "Projekt je trajal dve leti. Spremljal sem vse od reševalnega cikla, monitoringa, rasti iker, vračanj v reko. Že zgolj ta del je trajal leto in pol. Moj slog je pač tak, da moram biti vedno zraven. Vzamem si čas, vse skušam izkusiti na lastni koži."

Če je dokumentiranje reševanja soške postrvi trajalo dve leti, je zgodba o ribičih iz Istanbula – o razstavi smo na našem portalu že poročali – nastala v eno noči. "S fotografom Matejem Leskovškom sva na povabilo Rona Haviba, avtoritete fotoreporterstva iz agencije 7, v Istanbul odpotovala na fotografsko delavnico." Ena od nalog na delavnici je bila priprava lastne fotozgodbe in Dakskobler se je odločil za ribiško. "Z ribiči smo v majhni barkači štartali ob 16. uri in se vrnili ob 7. uri naslednje jutro. Bili smo kot pantomimiki. Niti besede angleško niso znali, pa smo se vse zmenili," pravi. Izplen ribiške noči je bil očitno vrhunski, saj je Luka zanjo na lanskoletnem festivalu fotografije Slovenia Press Photo prejel nagrado za reportažo leta.

Črno-belo Luka stavi na fotografije v črno-beli tehniki. "Za barvne fotografije se odločim le, ko barve govorijo, vse prevečkrat se zgodi, da le motijo sliko in gledalca odvrnejo od same sporočilnosti fotografije." Ron Havid je bil eden najbolj vztrajnih, ki so Dakskoblerju prigovarjali, naj se drži lastnega sloga, ki ga bo poleg kakovosti ločil od drugih. "Vedno so mi bile ljubše črno-bele, kontrastne, obskurne fotografije, takšne, ki niso na prvo žogo. Fotografija je lahko informacijsko povsem na mestu, a če likovno ne deluje, je raje ne objavim. Bistvo zgodbe je selekcija informacij, tako kot v reportaži. Narediti moraš selekcijo."

Ključ dobrega fotoreporterstva vidi v tem, da se fotograf v svojem izražanju sprosti in ostane tak, kot je. "Seveda moraš upoštevati tudi željo medija, ampak zgodbo lahko poveš tudi na bolj kreativen, a še vedno mediju všečen način. Biti moraš bolj fleksibilen."

Na klasično vprašanja, kakšna fotografija je dobra fotografija, Dakskobler odgovarja, da je to tista, ki izstopa po izpovednosti, na kateri se poklopijo vse informacije na fotografiji. "Če ne ustavi pogleda, je fotografija brez pomena."

Terapevtski psi, muharjenje, deklica s cerebralno paralizo Dakskobler trenutno končuje reportaže, ki se jih je loteval v letu 2011. Zgodbo o psički Lyri, prvi in najuspešnejši slovenski tekmovalki v pasjem frizbiju, zgodbo o slovenskem državnem prvenstvu v muharjenju, še precej dela ga čaka v zgodbi o terapevtskih psih, a tudi ta je bolj kot ne pri koncu. Sodeluje tudi z revijo National Geographic Junior in nadaljuje pomembno reportažo o deklici s cerebralno paralizo, ki pomeni začetek obravnavanja bolj zdravstveno obarvanih tem, ki se jim bo v prihodnje pridružilo še več družbenopomembnih in humanitarnih tem.