Rebula se vrača

To je zapisal leta 1368, rebula pa je v Goriških Brdih znana od 1256, ko je omenjeno, da so v Brdih že imeli vinograde s to sorto. Briška rebula sicer prihaja iz Italije, kjer jo v Furlaniji gojijo z imenom ribolla gialla, v naše kraje pa je zašla iz Grčije – na Kefaloniji jo poznajo kot sorto robola. Cenil jo je tudi Boccacio, mesto Trst pa je rebulo podarjalo kot mestno darilo visokim obiskom. V 17. stoletju so v vasi Števerjan med vojni plen zapisali tudi 300 sodov božanskega vina – rebule.

Čudno. Glede na vso to zgodovinsko slavo bi morala biti rebula naše najslavnejše vino. Pa ni. Zato, ker je v zadnjih 60 letih bila le namizno vino dvomljive kakovosti in zagotovljenega glavobola. Škoda za zlatorumeno sadno vino. A zdaj, ko jo končno priznavajo kot briški zaklad, je postala modno vino. No, vsaj trendovsko vino. V vse več restavracijah se zgodi, da vam ponudijo prav rebulo. Tudi v peneči različici. Pozabite na predsodke, rebula je lahko zelo kul.

Nekdaj je veljalo, da je najboljša rebula iz okolice vasi Višnjevik, kjer so vinogradi na višini 200 metrov in imajo zato idealno mikroklimo prav za rebulo. 27. maja 1336 je Henrik iz Rittersberga, graščine pri Višnjeviku, kupil vinograd, v katerem so letno pridelali šest veder rebule. Danes je v vasi zelo dejavno Društvo ljubiteljev rebule.

Na sploh pa velja, da so Brda dežela rebule. Če primerjamo, koliko hektarov te sorte je zasejane na slovenski strani in koliko na italijanski, je primerjava presenetljiva: pri nas rebula predstavlja 25 odstotkov vseh briških vinogradov, čez mejo le štiri odstotke. Ni kaj, rebula je doma v Brdih.