Kulinarično potovanje na Krk

Konec junija je bilo na Krku vroče, cene gostiln, ki smo se jih odločili pregledati, pa – zanimivo – cenejše, kot smo pričakovali. Jasno, poskušali smo izogniti picam, pomfritu, pleskavicam in čevapčičem.

Proti morju Pot na Krk, v času, ko na naših avtocestah proti morju ni bilo vse tako, kot bi moralo biti, lahko jedca pelje tudi prek Kočevja, proti Delnicam. Mimogrede, v prijazni vasici Fužine v Gorskem kotarju je ob jezeru gostilna in hotel Bitoraj. Ponujajo predvsem obilje divjačine. Divji prašički (tudi kot ražnjiči), jeleni, občasno pa tudi kak medved so okusni in ocenjeni na približno polovico tistega, kar bi plačali pri nas.

Še bolj ugodno je kakih deset kilometrov naprej, pri Bujanu, v naselju Meja (zanimivo ime za vas, ki je vsaj 20 kilometrov oddaljena od Slovenije). Njihova osnova so jedi iz peči. Tudi oni ne skoparijo, mize so za porcije jagenjčka in teletine skoraj premajhne, cene pa so približno trikrat nižje kot v naših krajih. Ampak jasno, zavedati se je treba, da sta tako Fužine kot Meja kraja, ki nista niti približno tipično turistična in da se slovenski osvajalec otoka Krka tukaj nasiti zgolj na poti k morju ali ob vrnitvi domov.

Rivica Na otoku je drugače, še posebej v najbolj hvaljeni in verjetno najprestižnejši zgodbi v veliki restavraciji Rivica v Njivicah. Po zvezah, malce pa tudi po sreči smo med vsemi nemškimi, slovenskimi in domačimi gosti dobili najboljšo mizo, ki omogoča tako neposreden pogled na morje kot na sonce, ki zahaja daleč za Učko. Ribja pašteta, tri vrste kruha in višnjevo žganje začnejo ples, nadaljujejo z lokalno penino Valomet (skladiščena je na dnu morja pri Vrbniku). A vino, ki ga morate piti na Krku, je žlahtina, ki jo pridelujejo v okolici Vrbnika. Gre za lahko belo vino, v Rivici smo pili gran cru verzijo, ki jo pridelujejo v zadrugi.

Pri Rivici imajo resno vinsko karto, kjer prevladujejo hrvaška vina, nekaj je Slovencev (Movia, Radgona …), za zahtevne imajo celo kakšnega (zelo) dragega Francoza ali Italijana. Kot rečeno, pri belih se na Krku pije žlahtina, med rdečimi pa Katunarjeve napitke, čeprav mnogi bežijo med plavce, mi recimo h Grgićevemu. Drug otok, prva kakovost in visoka cena.

Kaj pa hrana? Tris karpačov, ki je v bistvu kvintet, tuna v olju, škampi, morska žaba, inčuni in solata iz hobotnice. Potem poskusimo ne prehladen gazpačo in sijajno škampovo juho. Pa še porcijo lokalnih testenin šurlic s škampi. Finale: file lista v žlahtini in jadranski lignji. Imajo še nekaj mesa, v ponudbi pa (hvala bogu) ni pic in čevapčičev. Sladko: vzeli smo figo v prošeku in creme caramel, zraven pa smo pili hud Katunarjev prošek. In vse to, pa še nekaj lokalnih žganic in pristali smo pri 60 evrih na osebo. Samo hrana pa bi bila kakšnih 30 evrov.

Tri maruna Tri maruna oziroma Trije kostanji v Poljici so pravzaprav obraten lokal kot Rivica. Osrednji vaški trg ob veliki stari cerkvi je simpatično obnovljen in na trgu so (jasno) trije kostanji, pod katerimi sta ena ali dve mizi z možnostjo razširitve ter kamnit nekdanji vodnjak, ki je zdaj pokrit s steklom postal mizica za prislanjanje. Sedeli smo v odprtem prizidku, kjer je dogajanje ves čas kontroliral delno dolgodlaki maček Lolo, ki se je valil od mize do mize, odvisno od tega, kje je bila boljša ponudba mesa.

In meso je, čeprav ste na morju, glavna zgodba Marunov. Konec koncev vas Poljica ni na obali, ampak globoko v notranjosti. Lastniki so nekakšni na pol hipiji, ki pa vedo, kaj je posel, saj je stara konoba nabita z Nizozemci, Nemci, Avstrijci in Zagrebčani. Na mizo so takoj prinesli žlahtino, ki je postala sestavni del sicer zelo neobveznega večera. Zraven pa še dve različni kavni skodelici z domačim vinskim žganjem (imajo še figovčka). Mimogrede, enak pladenj je zaokrožil tudi čez kakšne tri ure, ko je bilo treba poplakniti grlo in se majavo odpeljati v začasno bivališče.

Hrana? Predjedi: pršut in sir v spremljavi vloženih čebulic in zelenega paradižnika ter slani inčuni, ki jih je spremljala sveža čebula s soljo. Pri toplih jedeh so ponujali mineštro – kombinacijo našega ričeta in fižolove juhe, ki je kar malce naporna jed za poletno vročino, ter klasične otoške šurlice z golažem različnega mesa. Glavne jedi imajo samo z žara: jagnjetina, svinjina, biftek, ramstek in domače klobasice. Vzeli smo zadnji dve, za prilogo pa so dodali pečen krompirček in kislo zelje.

Porcije pod kostanji so velike, del mesnin je preprosto ostal, palačinke z domačo marmelado, ki so sledile, pa niso bile nič posebnega. Mimogrede, človek težko sreča natakarico, ki sama obvladuje trideset ali štirideset gostov, ki govorijo različne jezike in so na čelu s spodaj podpisanim pregovorno problematični. Vse, kar smo pomalicali in popili Pri treh marunih, nas je stalo okoli 25 evrov na osebo.

Nada Vrbnik je po mnogih kriterijih najzanimivejši kraj na Krku. V okolici so vinogradi z žlahtino, v mestecu so zanimivi lokali, razgledi in pogledi na morje in na celino pa so božanski. Še posebej, če poskusite srečo in dobite mizo na terasi ali na balkonu restavracije Nada.

Našega večera je bila ob sedmih zvečer že nabito polna terasa, a šefu je bila naša družba všeč, zato nam je dal mizo na balkonu. Ni za govoriti, kako smo bili srečni. Še posebej, ker je za mnoge Nada najboljša gostilna na otoku, ki poskuša biti tudi malce institucija, kar nekaj otoških proizvodov nosi njihovo ime, od kisov in olivnega olja do žlahtine, prošeka in penečega vina.

Začeli smo s tunino pašteto, sledil je morski krožnik s hobotnico, sipo, lignji, dagnjami in škampovim koktajlom, imajo pa tudi karpačo morske žabe. Priznati je treba, da je bil to tudi najbolj vroč dan junija (37 stopinj), zato smo jedli malo manj. Šurlice so zabelili s škampi, zraven pa je omizje dobilo verjetno najboljše lignje v zadnjem času. Jadranski mehkužec je imel skoraj pol kile in je bil pripravljen in pečen s kirurško natančnostjo.

Mimogrede, pri Nadi imajo samo svoje vino, pa naj gre za odprto ali buteljčno, belo ali rdeče. Od žganja pa ponujajo še grapo, figovec in travarico. Izbor sladic je degustacijski: tiramisu, čokoladni mus, skutina pita in jabolčna pita si delijo isti krožnik, zraven pa najboljši prošek, ki si ga človek zamisli. Cena brez pijače je okoli 30 evrov.

Lantino Zadnji dan smo se ustavili v Baški, ki je od celine najbolj oddaljeno mestece na Krku. V Baški se ponujata dve lokaciji, Cicibela in Lantino. Restavraciji sta ena zraven druge, obe sta bili nabito polni in obe (na žalost) ponujata pice, zraven pa, to je treba priznati, še marsikaj bolj užitnega.

V Lantinu se je našla mizica s pogledom na morje. Lokal je po naše povedano rahlo zašminkiran, natakarji oblečeni, kot da je zunaj 20, ne pa 34 stopinj, v oblekah, z naramnicami in čvrsto stisnjeni v kravate. Jedilnik v Lantinu je obširen, začnejo s picami, potem pa imajo seznam hišnih jedi, nekaj kar zanimivih, recimo njoki s sipicami, pa šurlice z žgvacetom istrskega boškarina, za katere se je pozneje izkazalo, da jih znajo dobro pripraviti. Je pa med hišnimi jedmi tudi pleskavica s smetano in ajvarjem, da o čevapčičih ne govorimo …

Preostanek je klasično vezan na morje, drugače pa imajo še nekaj kombinacij, ko pripravljajo bifteke pri mizah. Vinska karta je med boljšimi na otoku, ponujajo Istrane, hvalijo Slavonce, predvsem Krauthakerja (vzeli smo njegov roze) in Josića. Za odtenek je tudi mednarodne scene. A če je jedilni list in splošna scena Lantina kar nekako zastarela, je bilo vsaj tisto, kar smo tisti večer naročili, izvrstno.

Namesto kruha strežejo izjemne mini lepinje, karpačo hobotnice na obilni solati je bil neverjeten, celo klasična mocarela s pršutom je imela svoj smisel. Podobno je bilo s kremno juho iz škampov in tudi z domačimi lignji na žaru, ki jih prodajajo po teži. Sladice? Pita z oljčno marmelado in rikoto ter torta s hruškami in orehi ter oljčnim oljem. Zraven pa soliden dalmatinski prošek. Cena kakšnih 30 evrov na osebo.