Gostilna Kovač: gostija na obrobju mesta

Kovač v Tomačevem je ena tistih klasičnih gostiln, ki je ne cigaretni, ne alkoholni zakon, ne stroga policijska kontrola šoferjev niso mogli ustaviti. Vsaj do konca ne. Celo miza ob točilnem pultu, na katerem že dolga leta ob prihodu postrežejo šilce slivovke s pripadajočim sadežem, ima svoje goste, ki ob kozarčku bentijo nad tem in onim. Morda tudi nad politiko, ki se je gostinstva lotila s prepovedmi, zdaj pa pričakuje, da bodo lokali spet zaživeli.

Pravijo, da sta se v Kovaču pred desetletji stepla gradbena šefa Ivan Zidar iz SCT in Jože Brodnik iz Darsa. Ni povsem jasno, kdo je bil zmagovalec pretepa, škoda na opremi pa naj bi bila znatna. V zadnjih letih na teh krajih lahko vidite Zorana Jankovića, ki s svojo ekipo sklepa posle, ali pa upokojenega, a še vedno živahnega Boža Dimnika, vedno s kakšno mladenko. To so ljudje, ki vedo, kaj je dobro. To so ljudje, ki vedo, kje se okusno in, kar se zdi morda presenetljivo, poceni obeduje.

Za razliko od podobnih gostiln na Kranjskem se lahko Kovač pohvali s solidno vinsko karto. Dušan Kristančič iz Medane je prvo ime, sledijo Cigoj, Erzetič, Batič, Tilia, Jakončič, Movia, Goriška brda, Kupljen, Verus, Gravner … Dom Perignon je 100 evrov. Nekaj vin je na kozarec, recimo Kristančičev chardonnay, ki ga polni prav za to gostilno. Solidno vino (del omizja se je sicer odžejal z Verusovim šiponom) ob ne preobilnem narezku z vipavskim pršutom, kuhano šunko s hrenom, domačo salamo, nepomembnim sirom, jajci, olivami in kumaricami.

Pri hladnih je mogoče dobiti marsikaj, morda celo preveč: jasno, goveji ali ribji karpačo, hobotnico v solati in rakovico, a zdi se, da so z juhami veliko bolj domači. V goveji juhi postrežejo fritate in veliko korenja. Juhe, razen goveje, radi menjajo, lepo pa je, če ujamete kremasto fižolovo juho ... Pri toplih predjedeh se zlahka najde kakšen ričet, vsaj v času našega obiska se je, drugače pa imajo podobno kot še nekaj starih gostiln v okolici Ljubljane žabje krake in polže. Ob tem pa seveda tudi rižote, navadne in polnovredne testenine ter kapesante, kozice, zelenjavo s sirom in jurčke.

Naš voz je šel naprej z rdečo Jakončičevo Carolino, ki je napovedovala težak, zimski mesni obed. Namesto množice rib, ki jih ponujajo v vitrini ob vhodu, smo se srečali s hišnim žrebičkovim zrezkom, ki ga po pariško spanirajo samo na vrhnji strani. Jajčna plast je tako tanka kot mesna in jed je res nekaj posebnega. Telečji pljučni medaljoni pa skoraj ne zaostajajo – dodajo jim zelenjavo na žaru in gorčico. Samo za občutek: le nekaj mesecev nazaj smo poskusili tudi izjemen klasičen biftek na žaru in soliden ljubljanski zrezek.

Sladice. Dobi se marsikaj: palačinke (izjemne orehove smo snedli), domač sladoled (vzeli smo čokoladnega), korektno in konkretno sacherjevo torto, razne zavitke (roko v ogenj damo za češnjevega, ki smo ga poskusili pred časom), najde pa se tudi čokoladni sufle. Za konec ponudijo resno ekipo žganic, sadjevec je bil zanimiv, ne premočan, refoškov liker pa nič posebnega. Mimogrede, za 25 evrov na osebo se odrasla oseba v Kovaču dobro naje.

Povzetek

Gostilna s klasično ponudbo, ki je leta še niso načela, čeprav se zdi, da so s cenami pred leti bolj pretiravali. Izjemne juhe in mesne jedi, ki sestavljajo bolj poslovna kosila kot večerje, konec koncev so ob sobotah in nedeljah zaprti.

Vinska karta rahlo presega ponudbo podobnih obratov. Primorci, Štajerci in za odtenek tujih vin za ne previsoko ceno.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.