Gostilna Bak: prenovljena kraška kuhinja (zaprto)

Na letošnjem dnevu oranžnih vin v Izoli smo videli tudi stojnico gostilne Bak, ki je ponujala sijajen tatarski biftek z okusom pomaranče. Ideja nas je prepričala, zato smo takoj, ko je bilo mogoče, odromali v vas Pesek.

Gostilna - Trattoria Bak

Pesek 2, 34018 San Dorligo della Valle/Dolina, Italija

Telefon: +39 0409220286 

Čeprav je gostilna na italijanski strani, je pogovor med osebjem tekel v slovenščini, je pa res, da je bila razprodana sobota razen našega omizja namenjena italijanskim gostom in njihovi mestoma glasni debati. V prvi jedilnici imajo tudi točilni pult, malo zaradi prostora, malo pa tudi zaradi tega, ker je to moderno. Z miz je mogoč tudi pogled v kuhinjo, kjer blesti mladi, a v teh krajih že zelo priljubljeni kuhar Tom Oberdan. Ekipa, ki vodi gostilno, je mlada, to, da so zagnani, pa se vidi že od daleč.

Začeli smo s hišno glero na kozarec, potem pa kar hitro ugotovili, da se moštvo zelo navdušuje nad španskim pršutom, ki tvori velik del ponujenih hladnih jedi. Ob treh različnih hišnih kruhkih ponujajo špeh patanegre na vročih toastkih, Zidaričevega jamarja in breskovo marmelado, ročno rezan D'Osvaldov pršut z oljčnim patejem, sirni košek in vratovina mangalice, salamo oziroma chorizo patanegre, bresaolo z žepki robiole in baziliko ter, morda najpomembnejše, pleče patanegre s solato iz koromača, ki ga je natakarica prav posebej priporočila. Po gleri smo si začeli pomagati z Edijem Kantejem, natančneje z njegovim chardonnayem iz leta 2005. Eno najdražjih, pa še vedno ne ravno dragih vin, se je kljub letom dobro držalo.

Pri toplih predjedeh je ponudba najširša, zamejci ponujajo vse od frtalje s šparglji do grenivke v solati s pomarančnim oljem in ingverjem. Jasno, imajo tudi joto, česnovo juho, kanelone, torteline ali tortico z jajčevci, naša odprava pa je poskusila kar govejo juho. Malo zato, ker je bilo kljub pomladnemu mesecu hladno, malo pa tudi zato, da vidimo, ali se lahko merijo z našimi kuharicami, ki so v tej disciplini med najboljšimi na svetu. Poskus je bil speljan, ocena pa odlična, zato smo planili še na bleke z omako iz kokoške in na fuže na karbonaro z divjimi šparglji. To je trenutek, ko se je treba odpočiti in pri Baku to počnejo s skoraj preveč eksotičnim sorbetom marakuje z jagodo.

Pred in med glavno jedjo smo poskusili še nekaj iz zaloge Kantejevih odprtih vin, kozarec ali dva terana ter podobno odprto zgodbo caberneta. Tip je mojster, nobenega dvoma ni, pokriti pa je moral recimo biftek, ki ga gost sam peče na vročem kamnu, na drugi strani so napravili nekakšne specialne ražnjiče iz fileja španske patanegre. Izjemno, vprašanje pa je, kako bi bile mesne jedi videti, če bi ponujali več lokalnih vrst mesa in manj španskih, argentinskih in škotskih živali, ob piščancu, ljubljanskem zrezku, bučkah in jajčevcih, ki jih znajo pripraviti tudi na olivnem olju. Sladice? Vzeli smo millefoglie in vaniljevo kremno sladico s karamelo. Čeprav imajo tudi sladoled z oljčnim oljem, nekaj sorbetov, štruklje in celo palačinke. Zraven pa ponujajo solidno in predvsem ne predrago Lupinčevo malvazijo.

Ob koncu je treba povedati, da so pri Baku mojstri bogatih prilog, od krompirja v kozici in špinače na maslu do rdeče pese ali cikorije z oljem in limono. Še bogatejši je izbor domačih oljčnih olj – z imeni, kot so Kocijančič, Starec in Lisjak, vam priredijo kar pravo degustacijo. Pri žganicah zmaguje grapa iz črnih tropin terana z dodatkom mete, ki jo dela kuharjev bratranec, borovnice in orehovec pa so v ustaljenih kakovostnih okvirih. Cena zgoraj omenjene večerje je brez pijače kakšnih 40 evrov in ker je velika večina vin na kozarec, si upam trditi, da klasičen jedec ne bo prešel tega limita.

Povzetek

Slovenska kraška gostilna na italijanski strani. Obilo lokalnih zgledov in kar nekaj, celo preveč eksotičnih vplivov. Španska svinjina in škotska govedina. Po drugi strani je hrana pripravljena na najvišji ravni, kar dokazuje tudi razprodan večer, ko smo se družili z njimi.

Vinska karta je razen redkih francoskih steklenic vezana na naš in na tržaški Kras. Velik poudarek je na delih Edija Kanteja.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.