Evropski vpliv na Novo Zelandijo

Britanci so že na začetku kolonialnega obdobja Nove Zelandije navdušeno začeli z vinogradništvom. A ker jim je manjkalo tradicije, se vino nikakor ni prijelo. V pubih sta kraljevala pivo in viski. Tudi ko so na pomoč priskočili francoski misijonarji z veliko več znanja o izdelavi vina in so v Hawke's Bayu začeli z bolj resnim vinogradništvom, dlje od šerija in porta za popoldansko srkanje na terasi niso prišli. Novozelandci pač niso bili navdušeni nad vinom.

Dokler na Novo Zelandijo niso prišli priseljenci iz Dalmacije. Ti so izbrali pravo sorto vina za blago novozelandsko klimo. Ivan Yukich je denimo v začetku tridesetih let v okraju Marlborough na severu Južnega otoka zasadil sauvignon. Štirideset let pozneje je ta kombinacija postala ena najboljših na svetu, njegovo vinarstvo Montana pa največje na Novi Zelandiji. V istem okraju so svoje vinograde posadili še Nikola Nobilo, Nikola Delegat, George Fistonich, ustanovitelj kleti Villa Maria, pa Josip Babich.

Iz vseh so zdaj nastala uspešna vinogradniška podjetja z vrhunskimi vini. Seveda s sauvignonom, ki je za Marlborough to, kar je za Kras teran – neponovljiva kombinacija. Zdaj, po le nekaj desetletjih uspešne novozelandske vinske zgodbe, se je trend obrnil. Na Novo Zelandijo Evropejci ne prihajajo več učit Novozelandce, kako se dela vino, temveč evropske kleti tam sadijo svojo trto, da potem vino prodajajo pod svojo blagovno znamko. Ni kaj, Evropejci so dobro izučili Novozelandce.