Srdjan Cvjetović

Četrtek,
20. 8. 2015,
13.23

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Janez Bogataj kranjska klobasa bučno olje

Četrtek, 20. 8. 2015, 13.23

8 let, 7 mesecev

Bogataj: Ne bodimo tako prekleto slovensko skromni in revni

Srdjan Cvjetović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Etnolog Janez Bogataj je prepričan, da premalo izpostavljamo, kako odlična živila delamo. V pogovoru je odgovarjal na vprašanja tako o kranjski klobasi kot tudi o bučnem olju.

"Zgodb o kranjski klobasi je veliko in segajo v različna zgodovinska obdobja," je povedal etnolog Janez Bogataj, ki je o kranjski klobasi pisal tudi v knjižni obliki. "A koliko ljudi ve, da je kranjska klobasa, ki je uspešnica slovenskega razstavnega prostora na letošnji svetovni razstavi EXPO v Milanu, že leta 1932 na prvi svetovni prehranski razstavi v Bruslju dobila zlato medaljo. Naredil jo je neki ljubljanski mesar, medaljo in diplomo pa so potomci podarili Slovenskemu etnografskemu muzeju." O kranjski klobasi tudi med oblaki Druga zgodba, ki jo je Bogataj delil z zbranimi na letošnji izbiri najboljši kranjske klobase, se je dogajala pred kratkim. "Lani, dva meseca pred sklepom Evropske unije, da je kranjska klobasa resnično slovenska in da lahko uporabljamo ustrezen znak Evropske unije, so v reviji ameriške letalske družbe United, ki izhaja v osemmilijonski nakladi, objavili odlično reportažo o kranjski klobasi in slovensko-hrvaškem sporu glede nje. Tako je kar dober del svetovnega prebivalstva spoznal našo klobaso."

"Mnogi, ki prihajajo v Slovenijo, nam zavidajo naše okuse" Bogataj je še spomnil, da odkar ima Slovenija kranjsko klobaso zaščiteno, lahko vsi njeni proizvajalci uporabljajo evropski znak. Zdi se mu, da ga ne izpostavljajo dovolj: "Pozivam vas, da te znake uporabljate veliko bolj dosledno, ne bodimo tako prekleto skromni in revni, da ta znak pritisnemo tam nekje zadaj na deklaracijo. Dovolj velikega je treba pokazati nam samim in svetu, da se bodo zavedali, da delamo odlična živila, da imamo zdravo hrano in da nam mnogi, ki prihajajo v Slovenijo, zavidajo okuse, ki so tukaj še primarni."

Pred začetkom letošnjega ljubiteljskega ocenjevanja kranjske klobase pa smo znanemu slovenskemu etnologu zastavili še nekaj vprašanj na štiri oči.

Letos je število vzorcev kranjske klobase na ocenjevanju večje kot lani … Število certificiranih proizvajalcev kranjske klobase narašča, kar nas lahko samo veseli. Proizvajalci pa so očitno začutili, da je certificiranje ekonomsko smiselno. Kupci so to dobro sprejeli, nekaterim proizvajalcem pa se je prodaja zaradi certificiranosti povečala tudi do 200 odstotkov.

Zakaj je Avstrijcem v pogajanjih s Slovenijo glede kranjske klobase uspelo nekaj, kar Hrvaški ni? Avstrijci in Nemci so imeli ugovor glede Käsekreinerice, torej kranjske s sirom. To sta dve različni klobasi, ena je izvirna kranjska klobasa, in ta je samo slovenska, avstrijska pa je tehnološka izpeljanka, ki je nastala šele leta 1952. Mi nismo imeli nič proti Käsekreinerju, mi je ne bomo delali in zato Avstrijcem tudi nismo ugovarjali. S Hrvaško je bilo drugače, na Hrvaškem ne razumejo, da gre za popolnoma različne klobase. Hrvaški proizvajalci celo med sabo nimajo usklajenih standardov za klobaso, ki ji oni rečejo kranjska. Oni uporabljajo to ime za raznorazne klobase.

Kaj so temeljne razlike med pravo kranjsko klobaso in "kranjsko kobasico"? Poskusil sem vzorce "kranjskih kobasic", narejenih na Hrvaškem, in vse so drugačne. Hrvaške klobase imajo toliko aditivov, da bi jih takoj prepoznal, puščajo tudi sled v požiralniku, kar so izpostavili tudi profesionalni ocenjevalci.

Pica, ki je izvirno jed revnih neapeljskih ribičev, je postala svetovna jed. Ali bi lahko tako znana postala tudi kranjska klobasa? Pica je res jed revnih neapeljskih ribičev, tako kot kakšna od naših pogač, ki so jih gospodinje pri nas res pekle zaradi revščine. Od ostankov testa po peki kruha so naredili pogačo, dodali kos slanine, nekaj ocvirkov ali kaj podobnega, da bi se lahko čim bolj najedli. Kranjska klobasa pa je bila vedno predmet obilja, pripravljali so jo ob največjem posvetnem prazniku slovenskega človeka – kolinah.

Kako je beseda o kranjski klobasi začela krožiti zunaj dežele Kranjske? Avstro-Ogrska je bila dežela več narodov, središče vsega dogajanja je bil Dunaj, kamor so ljudje v iskanju svoje ekonomske niše prihajali z različnimi ekonomskimi motivi. Tako so tudi ljudje iz takratne dežele Kranjske poskusili prodajati svojo klobaso, ki so ji Dunajčani nadeli ime kranjska. S tem so označili njeno poreklo, tako kot pri krakovski ali debrecenski. Avstro-Ogrska monarhija je poznala okrog deset različnih regionalnih klobas.

Kaj se bo zgodilo po preteku 15-letnega prehodnega obdobja, ki ga je dobila Hrvaška za opustitev uporabe imena "kranjska kobasica"? Bojim se, kaj se bo zgodilo. Takrat bo treba biti zelo pripravljen, ker me vsa dejanja sosednje države navajajo k tej zaskrbljenosti. Mislim, da je to obdobje predolgo, danes ob vsej medijski podpori en produkt preimenovati in ponuditi na trgu z novim imenom ni več problem 15 let, tudi enega leta ne. Z dobro marketinško akcijo se to lahko naredi razmeroma hitro. Ne bom se vtikal v hrvaške težave, a vem, da ima Hrvaška odlične motive v svoji tradiciji in sodobnosti, iz katerih bi lahko našli in uveljavili novo ime za te klobase. Celotno prizadevanje človeštva gre v smer lokalnega in regionalnega, v Sloveniji pa smo glede tega napredni, saj imamo 24 gastronomskih regij z značilnimi lokalnimi in regionalnimi proizvodi, živili in jedmi. S tem gremo naprej.

Zakaj smo z Avstrijci imeli težave glede bučnega olja? Oni so nam močno ugovarjali pravico do bučnega olja … Gre za posebno vrsto buče, ki se imenuje golica. To je naša avtohtona sorta, zelo kakovostna. Ironija je, da Avstrijci pokupijo veliko tega olja in ga prodajajo pod svojimi tržnimi znamkami …

So nas torej oškodovali? Ne oškodovali, spet se je pokazalo, da smo premalo odločni in pogumni.

Bi moral biti izid pogajanj glede bučnega olja drugačen? Avstrijci so bili pri tem videti močnejši. Tudi to je kompromis, tako kot 15-letno prehodno obdobje za Hrvaško. Res smo bili pri bučnem olju šibkejši, a ob tem menim, da bi morala državna birokracija bolj dosledno izvajati pravila stroke. Pri nas, žal, simbioza med strokami in državno upravo ni takšna, kot bi morala biti.