The White Stripes

TIP: Ni jih veliko, ki bi si upali v njuni situaciji narediti tako odbito in nekomercialno ploščo.

Po velikem uspehu ameriškega garažnega alternative dueta The White Stripes, ki sta se s prejšnjima albumoma Elephant ter Get Behind Me Satan prebila celo do glavnih playlist sicer popolnoma skomercializiranega MTV-ja, je verjetno zelo malo ljudi pričakovalo ploščo, kot je Icky Thump. Na njej namreč ni niti sledi tistih ubijalsko funkcionalnih nekajminutnih groovy "pesmic", v katerih pa sta kitarist Jack in bobnarka Meg še vedno znala ohraniti zaprašeno garažno dušo. The White Stripes sta se na svojem šestem albumu vrnila v čase njunih prvih treh plošč, kar praktično pomeni, da sta šla milje daleč od trenutnega "kao" alternative blišča. Na Icky Thump sta ponovno zarila globoko v korenine bluesa, klasičnega rocka, folka, alternativea, rock'n'rolla, countryja ter garažne destruktivnosti. Klaviatur je tokrat zgolj za vzorec, in če v posameznih skladbah odmislimo dodatke, kot so prave škotske dude, "latino" trobente in mandoline, sta The White Stripes na Icky Thumb svojo glasbo ponovno pripeljala do same osnove, torej, bobnov, kitare in seveda izjemne Jackove vokalne interpretacije, ki je dramatična, nestrpna in intenzivna, kot še nikoli do sedaj.

Namen Icky Thump vsekakor ni bil ugajati današnjemu povsem brezizraznemu alternative mainstreamu. Prej obratno. The White Stripes sta zarila globoko v esenco garažnega rocka, kjer je najpomembnejše, da temeljito, a še vedno všečno zmaličiš oziroma spremeniš znane vzorce. Pri tem početju sta The White Stripes tokrat morda še bolj temeljita kot kdajkoli prej. Tako prašita umazan blues in boogie, ki se ga ne bi sramovali niti v najbolj zakotnih močvirjih juga ZDA. Zraven tega sta naelektrena in hrupna na način največjih mojstrov čikaškega bluesa. Njuno spogledovanje, pravzaprav zelo konkretno ritje po koreninah rocka je fascinanto. Jack je tokrat nasul nekaj najhujših kitarskih riffov v vsej zgodovini benda. In tu je še spogledovanje z ledzeppelinovsko lahkotnostjo prepletanja različnih žanrov oziroma združevanja različnih rock prvin. Pri tem pa nista tako mistična kot Zeppelini, ampak skoraj vulgarno direktna, skrajno minimalistična in predrzno enostavna. Nekaj podobnega velja tudi za tiste bolj, pogojno rečeno, folk oziroma bolj akustične skladbe, ki jim The White Stripes s spretnim maličenjem dodajata precej nevarno komponento.

Glede na to, da sta za povrh vsega za prvi single izbrala še naslovno skladbo - ki je totalno razdelila njune oboževalce v smislu tega, da eni pesem poveličujejo med zvezde, drugi pa trdijo, da nekaj tako motečega od njiju res niso pričakovali - Icky Thump verjetno ne bo tako komercialno uspešna, kot sta bili njuni prejšnji plošči. Vendar nič zato! Tisti pravi ljubitelji prvinskega garažnega alternative rocka boste ob tej plošči uživali kot pujski v zelju.

In za konec, nikar ne pozabite, da The White Stripes še naprej ostajata praktično edina izvajalca, ki sta se uspešno prebila v sedaj že povsem skomercializirano glavno alternative sceno in pri tem nista izgubila niti kančka dostojanstva. Prej obratno!