"Preveč nasilja, seksa in drog? Ali tega v Beogradu zdaj ni?" #intervju

33-letni igralec Andrija Kuzmanović je v filmski svet prav prek sodelovanja z Draganom Bjelogrlićem v Montevideo, bog te je videl (2010) in njegovem nadaljevanju Montevideo, se vidimo (2014) vstopil zelo mlad. Vlogo je imel tudi v njegovi televizijski seriji Montevideo, enega od glavnih likov pa upodablja v Sencah nad Balkanom. Za pogovor smo ga ujeli v Ljubljani na predpremieri prve epizode serije, ki te dni prihaja tudi na naše televizijske zaslone.

Kolikokrat ste že videli prvi del serije Sence nad Balkanom, ki ga prikazujete na različnih premierah?

Na poti sem (v Siti teater, kjer je bila ljubljanska predpremiera serije, op. a.) smo se pogovarjali, kdo bo gledal in kdo ne. Sam sem prvo epizodo zagotovo videl že petkrat.

Prav tako sem jo vsaj trikrat gledal še pred postprodukcijo, torej ko še ni bila čisto končana. To je lepo in igralcem, ki pravijo, da ne gledajo svojih projektov, ne verjamem. Sam vedno rad pogledam to, kar delam, da vidim, kaj bi lahko še nadgradil. Menim tudi, da nikoli ne smemo biti preveč zadovoljni s tem, kar smo naredili, zato da lahko napredujemo.

Lepa stvar pri vsem pa je, da bomo najbrž delali drugo sezono, kar je prostor za nadaljnji razvoj. Menim, da moramo iti naprej in ponovno presenetiti občinstvo.

Prizor iz serije Sence nad Balkanom, dramskega trilerja, ki se dogaja konec 20. let prejšnjega stoletja na Balkanu, v prostoru, kjer se križajo visoka politika, lokalni interesi, denar in kriminal.

V pričakovanju druge sezone serije torej lika mladega forenzika Stanka Pletikosića v sebi niste ugasnili, temveč je v mirovanju?

Tako je. O vlogah neprestano razmišljam, jih sanjam.

Si pišete dnevnik lika, ki ga gradite?

Kdaj tudi to, vendar to ni stalna praksa. Vedno delam po občutku. Ljudje morajo vedno slediti sebi. Vsak od nas ima svoj način dela. Pri meni gre za zelo intuitiven proces, rad "džeziram". Tako tudi živim.

• Intervju z Draganom Bjelogrlićem: Magnifico je v Srbiji večja zvezda kot si misli
• Intervju s Sebastianom Cavazzo: Ta serije je najboljše, kar lahko trenutno vidimo pri nas
• Kdo vse se je udeležil predpremiere serije Sence nad Balkanom?
• Srbska novinarka: Cavazza je v Srbiji velika zvezda, všeč je tudi moškim

  ---

Uigranost ekipe je verjetno prednost za snemanje druge sezone serije?

Drži. Dragan Bjelogrlić je v tej seriji naredil eno zanimivo stvar, kar je v svetu sicer poznana praksa, a sam sem prvič pri projektu, kjer smo to uporabili. Prvo epizodo smo namreč snemali šele kakšen 20. dan, ko smo bili že uigrani. Začeli pa smo pri petem ali šestem delu.

Ko gledalec spremlja peto epizodo, je že naš, pri prvi pa je treba kupiti njegovo oko.

V seriji imate glavno vlogo, čeprav sami pravite, da ni majhnih in velikih vlog. Pa vendar gre za pomembno stvar?

Seveda si vsak igralec že od začetka šolanja želi velikih vlog, ki so jih pred tabo uprizorili veliki igralci, ob tem pa tudi novih, ki jim prvi pečat daš prav ti. Vendar pa se ne more zgoditi, da imaš v vsakem filmu glavno vlogo. V tem trenutku moraš razmišljati, da obstajajo le slabe in dobre, ne pa velike in majhne vloge. Obstajajo le dobro premišljene in zamujene priložnosti. Tako zelo preprosto je. Pravzaprav obstajajo le vloge. "Seveda si vsak igralec že od začetka študija želi velikih vlog (...) Vendar pa se ne more zgoditi, da imaš v vsakem filmu tudi glavno vlogo. V tem trenutku moraš razmišljati, da obstajajo le slabe in dobre vloge." Foto: Ana Kovač

Vendar je res, da je to zame prva velika vloga, zelo sem srečen, da mi jo je Bjela (Dragan Bjelogrlić, op. a.) zaupal. Poznava se že dolgo, sem iz generacije Bjelinih beba, kot si pravimo ekipa igralcev, ki nam je kot še zelo mladim ustvarjalcem dal priložnost. Film Montevideo (Montevideo, bog te je videl, op. a.) je bil za nas prvi projekt.

Zanj ste šli na avdicijo, za Sence nad Balkanom ne več?

Za Sence nad Balkanom je bila velika avdicija, a jaz na njej nisem bil. Čez devet resnih krogov avdicije sem šel že pri Montevideu, tako da Bjelogrlić točno ve, kaj zmorem in česa ne. (smeh, op. a.).

Prav tako sem za svoja leta deloma že zrel igralec. Veliko sodelujem v gledaliških in drugih domačih projektih, tako da mu je jasno, kakšne so moje zmožnosti.

Ko vas je Bjelogrlić v Montevideu postavil v vlogo nogometnega vratarja, pa ni vedel, da ste to bili tudi v resničnem življenju.

Ni vedel, sem si pa v Montevideu želel biti vse drugo kot pa vratar.

Zakaj?

Zato ker sem vse življenje nekaj branil. Spomnim se, kako mi je rekel, da razmišlja, da bi mi dal vlogo vratarja, ker imam neki neumen pogled, kakršnega si je zamislil za vlogo Jakše, ki sem jo na koncu tudi dobil.

A šalo na stran, za Montevideo je bila avdicija težka. Bilo nas je 200, v naslednjem krogu se je število skrčilo na 50 igralcev, nato na 20, na koncu pa nas je ostalo deset. Takrat sem bil še zelo mlad, nisem še niti končal študija. Bil sem v četrtem letniku.

Sence nad Balkanom: inšpektor kriminalne policije Andra Tanasijević - Tane (Dragan Bjelogrlić) in njegov mladi sodelavec forenzik Stanko Pletikosić (Andrija Kuzmanović).

Kakšen je Bjelogrlić kot režiser?

Dragan je na sploh zelo šarmanten tip. Resnično. Je velik profesionalec, umetnik in zelo zahteven. Kadar v določenem trenutku nimam ideje ali kadar se moje razmišljanje kreše z njegovim, vem, da je njegovo zagotovo pravilno. Kot režiser me je vedno peljal v pravo smer, nikoli nisem zgrešil, ko sem ga poslušal.

Zavedam se, da razmišlja filmsko in da ima veliko izkušenj, zato mu verjamem. Je pa zelo zahteven, a v življenju ne moreš narediti nič resnega, če od sebe in drugih ne zahtevaš veliko. Le tako lahko na površino priplava kakovost. Ni pa bil v tem nikoli naporen.

Ste imeli tremo, ko ste se zavedli, da bosta soigralca?

Ne, to mi je bilo super. V seriji je v najinem odnosu veliko dinamike, ki jo imava v osebnem življenju. Čeprav zdaj, ko se spominjam ... Ko sem izvedel, da bova skupaj igrala glavni vlogi, sem enkrat res pomislil, da je to velika naloga. A to imam rad.

Nekaj dni pred začetkom snemanja sem sedel doma in takrat sem se zavedel, da z njim še nikoli nisem igral. Že dolgo se poznava, a v tem odnosu se nisva srečala še nikoli. Spomnim se ga še iz otroštva, bil je naš idol, vendar ga na ta način do zdaj nisem poznal. Za trenutek sem pomislil na to, vendar nisem bil zaskrbljen. Takoj sem si rekel, da bo vse v redu, in je tudi bilo. Ujela sva se, če se ne bi, bi že nekako vse skupaj zalepila (smeh, op. a.).

"Novinarji me v zvezi s serijo pogosto vprašajo, ali ni v njej preveč nasilja, seksa, drog in alkohola, povezanega s tem prostorom. Ko to slišim, jih vprašam, od kod me kličejo. Odgovor je, da iz Beograda. Ne vem, ali živimo v istem mestu, jih nato vprašam, saj so ostrostrelci tu ubili premierja. O čem govorimo? V Beogradu ni seksa in drog?" Foto: Ana Kovač

Serija Sence nad Balkanom se dogaja konec 20. let prejšnjega stoletja, gre za zgodovinski kontekst, oddaljeni čas, ki ste ga morali najprej dobro spoznati.

Zame je bilo vse skupaj veliko lažje, ker sem bil v projektu že od čistega začetka, vse od avdicij. Zadnje čase neprestano delam v projektih, ki so vezani na določena zgodovinska obdobja. Če dobro pomislim, zadnjih deset let v tem pogledu živim v 30. letih prejšnjega stoletja.

Smo se pa v seriji Sence nad Balkanom na primer odločili, da bomo bolj svobodni na formalni ravni jezika. Seveda to ne pomeni, da uporabljamo sodobne slengovske besede, vendar pa ne gre za arhaizme, čeprav se držimo zakonitosti tistega časa. To je bila Bjelogrlićeva želja, saj je želel nekaj novega v pristopu do obravnave zgodovinskega časa, kar je resna stvar.

Če dam za primer samo mojo pričesko; sedem dni smo jo iskali, preden smo našli pravo. Igram mladega inšpektorja, ki je prišel iz Švice, zato moram v nekem smislu delovati nekoliko bolj moderno, vendar hkrati še vedno z nekaj konservatizma v sebi, saj izviram iz Srbije.

Ne glede na to, da gre za preteklo obdobje, pa je mogoče vleči vzporednice z današnjim.

Novinarji me v zvezi s serijo pogosto vprašajo, ali ni v njej preveč nasilja, seksa, drog in alkohola, povezanega s tem prostorom. Ko to slišim, jih vprašam, od kod me kličejo. Odgovor je, da iz Beograda. Ne vem, ali živimo v istem mestu, jim rečem, saj so ostrostrelci tu ubili premierja. O čem govorimo? V Beogradu ni seksa in drog?

Res je, da je nekaj nasilnega dogajanja, vendar gre za to, da je serija drugačna od preostalih. Ni pa ta nič posebej ne krvava ne bolna, le bolj drzna je.

Prizor iz serije Sence nad Balkanom, ki na Planet TV prihaja to nedeljo, 7. januarja, ob 20. uri.

Ne polira življenja in sveta.

Narejeno je tako, kot je treba. Beograd je podoben Londonu in Parizu v tistem obdobju, ne pa da ga kažemo kot nekaj, kjer je vse lepo in prav.

Prek projektov ste potopljeni v preteklost, čeprav vas zanima sodobnost.

Res je. Všeč so mi filmi, kot so Munje! in Ko bom velik, bom Kenguru (Kad porastem biču Kengur). Rad imam sodobnost. Sem otrok ulice, vendar ne v slabem smislu, temveč v tem pogledu, da sem odrasel v urbanem okolju. Star sem 33 let in če v prihodnjih petih letih ne bom igral mulca iz mesta, potem sem to zamudil. Vendar pa tudi če se to ne bo zgodilo, mi ne bo žal, saj delam druge lepe stvari. Bi si pa želel tudi takšnega projekta.

V katerem delu Beograda ste odraščali?

Odraščal sem v Novem Beogradu, saj je moj dedek kot oficir pri Sava centru dobil stanovanje. Torej sem NBG-dečko. Vedno smo si pravili, da smo, kot da bi živeli v Brooklynu.

Poslušate rap?

Da, imam tudi prijatelje raperje, čeprav se sam s tem nikoli nisem ukvarjal. Da si v nečem res dober, moraš imeti ozek interes. Ne moreš malo peti, malo voditi oddajo, nekaj igrati in se slikati, to ne gre. Lahko je to dober denar, vendar le to.

Mladi forenzik Stanko Pletikosić (Andrija Kuzmanović)

Veliko igrate v gledališču.

Sodelujem skoraj z vsemi beograjskimi gledališči, kar je kdaj naporno, saj imam predstave skoraj vsak večer. Je pa to odličen trening, ker neprestano iščeš nekaj novega, zato si pripravljen, tudi ko pride velik film ali serija, kot so Sence nad Balkanom.

V enem od pogovorov ste rekli, da je vloga v Sencah nad Balkanom osebna izkaznica za vašo nadaljnjo kariero.

Pravzaprav je to bila že vloga Jakše v Montevideu. Ljudje po mestu so me po tem imenu tudi klicali. Vendar pa je vloga Stanka v resnem projektu, kot so Sence, ki je doživela tako dober odziv, prav tako osebna izkaznica …

Do kam pa bi si želeli, da bi vas pripeljala?

Nikoli v življenju nisem razmišljal, da bi igral Richarda III ali … Želel bi si biti Floyd v Nacionalnoj klasi. To je moja najljubša vloga, vendar jo je Dragan Nikolić že briljantno odigral. Tako da niti ne vem, kaj bi to bilo. V bistvu gre za to, da iz tega, kar mi dajo, naredim nekaj, kar mi ustreza.

Radi imate domačo kinematografijo. V kakšni kondiciji jo vidite?

Še vedno gre za dober material in ne govorim samo o srbski, temveč regijski, torej slovenski, črnogorski, bosanski in hrvaški kinematografiji. Ustava Republike Hrvaške je na primer genialen film.

Obstajajo sodobni filmi, ki spominjajo na našo staro regionalno kinematografijo.

Je več tudi regijskih sodelovanj?

Da se določene stvari lahko vrnejo, v smislu, da se ljudje spet povezujejo, mora miniti določen čas. Ko smo se ločili, nismo želeli slišati eden za drugega. Prišle so nove generacije, kot je moja, ki pa se med sabo ne poznamo. Sam na žalost slovenskih igralcev prav veliko niti ne poznam. No, je pa Sebastian Cavazza moj odličen prijatelj. Zelo ga imam rad in ga spoštujem. Čudovit igralec je in v Beogradu je doživel velik uspeh.

Vendar pa lahko rečem, da se spreminjajo določene stvari, kar zadeva kulturo, če zanjo že pravimo, da mora prednjačiti, če ta predstavlja neko vizijo za boljši jutri in nam osvobaja dušo, da lahko razmišljamo o nečem drugem in se pogovarjamo o umetnosti. Mislim, da smo končno prešli ta tranzitni, grdi čas, ki ga sam niti nisem živel. Kažejo se zametki, da se bo to vse postavilo na svoje mesto. Govorim izključno o umetnosti, so pa sodelovanja na našem polju pomembna.

Kaj vam je pri odzivu na vaše delo pomembno?

Imam 33 let, torej nisem več ravno zelen. Delam že skoraj deset let in pomembno mi je, da me ne ločujejo od starejših igralcev. Torej če ne motim občinstva, ko se znajdem z njimi v kadru, to pomeni, da mi je uspelo.