OCENA FILMA: Zadnji obhod

Režiserju in scenaristu Davidu Ayerju policijske zgodbe niso tuje, saj gre za moža, ki se je podpisal pod filme Dan za trening, Hitri in drzni, Modri angeli in S.W.A.T., ob tem pa je režiral tudi Kralje ulice. Naštetim filmom je skupno to, da na takšen ali drugačen način obravnavajo delo policistov – nekateri bolj in nekateri manj uspešno. Ko smo mislili, da se je podžanr policijskega filma že izpel, pa nas je Ayer udaril z enim svojih najkakovostnejših projektov, ki ga je režiral in za katerega je napisal scenarij. Akcijska kriminalna drama Zadnji obhod sicer ni brez pomanjkljivosti in ne bo postal klasika policijskega filma, toda odlična Jake Gyllenhaal in Michael Peña v vlogah varuhov zakona poskrbita, da se bo film temu statusu precej približal.

Preprosta zgodba, ki se izogne številnim (toda ne vsem) klišejem, se osredotoča na losangeleška policista Briana Taylorja (Gyllenhaal) in Mika Zavalo (Peña), ki varujeta in ščitita prebivalce nevarne četrti South Central. Mike je predan družinski človek, ki se je poročil s svojim prvim dekletom Gabby (Natalie Martinez), s katerim pričakujeta prvega otroka, medtem ko Brian začenja razmerje s prikupno Janet (Anna Kendrick), za katero upa, da je "tista prava."

Večji del delovnega dneva preživita v policijskem avtomobilu, kjer jima ostaja malo časa za šaljive zbadljivke in sproščene pogovore, saj se dnevno srečujeta z najhujšimi oblikami uličnega kriminala. Svojo službo ljubita, delo opravljata z največjo mero predanosti, predana pa sta tudi drug drugemu, kar je pri tako nevarnem poklicu življenjskega pomena.

Čeprav sta kot policista že tako nenehni tarči nepridipravov, pa sta po tem, ko nekega dne aretirata na videz nepomembnega preprodajalca mamil, njuni življenji dodatno ogroženi. Po naključju prideta na sled nevarni združbi mehiških preprodajalcev z orožjem, kar se za ulična policista izkaže za prevelik zalogaj.

Prvo, kar opazimo pri Zadnjem obhodu, je razgiban slog filma: uporaba ročnih, amaterskih in varnostnih kamer ter nenavadni zorni koti snemanja ustvarijo napeto ozračje, primerno poklicu glavnih junakov, pri čemer slog gledalcev nikoli ne zmede, kaj šele da bi nam bilo zaradi njega slabo. Posnetke dopolnjuje imenitna urbana glasba (Public Enemy, Cam'Ron, The Delfonics), ki ustreza okolju dogajanja in dodatno pripomore k realizmu.

Toliko o tehničnem vidiku filma, ki ne bi bil vreden omembe, če ne bi v njem nastopala Gyllenhaal in Peña. Igralca se popolnoma vživita v vlogo in poskrbita za eno najprepričljivejših policijskih navez vseh časov. Čeprav so prizori obhodov, ko se Brian in Taylor v sproščenem vzdušju šalita, najpreprostejši prizori filma, so ti hkrati tudi najučinkovitejši – policista nam zlezeta pod kožo in gledalci upamo, da njun trenutni obhod ne bo njun zadnji, za kar vedno obstaja nevarnost. Ko pravita, da bi umrla drug za drugega, jima verjamemo.

Pohvalno je tudi to, da v Zadnjem obhodu ni na spregled skorumpiranih policistov, kar je eden najpogostejših klišejev tega podžanra – klišejev, ki se mu David Ayer v svojih prejšnjih filmih nikakor ni mogel odreči, čeprav je bilo jasno, da bo katerikoli igralec težko prekosil nepozabnega Denzla Washingtona, ki je bil za vlogo skorumpiranega policista v Dnevu za trening nagrajen z oskarjem. Policisti v Zadnjem obhodu so dobronamerni in častni policisti, ki dnevno tvegajo življenja za varovanje občanov. Kar seveda ne pomeni, da pokvarjeni policisti ne obstajajo, samo ni jih treba tlačiti v vsako policijsko postajo in v vsak avtomobil.

Če nas Brian in Taylor v trenutku omrežita, so precej slabše izdelani drugi liki v filmu. Vključno z njunima boljšima polovicama, kar pa Kendrickova in Martinezova uspešno prikrijeta, čeprav nastopata v redkih prizorih iz zasebnega življenja. Igralci in igralke, ki upodabljajo druge policiste oziroma policistke (America Ferrera, Cody Horn), imajo skoraj gostujoče vloge in močnejšega vtisa niti ne morejo pustiti, medtem ko jo najslabše odnesejo grozljivo neprepričljivi latinohudobci, ki so videti, kot da so pobegnili iz računalniške igre Grand Theft Auto – njihova igra, pa tudi dialogi, je že kar osupljivo zanič. Očitno je, da se Ayer, ki je v tem okolju odraščal, bolj spozna na varuhe zakona kot na njihove nasprotnike.

Toda izjemno slabo izpeljana zgodba kriminalne tolpe morilskih norcev ne uniči dobrega vtisa, ki ga v filmu pustita Gyllenhaal in Peña – dokaz za to je tudi zadnji prizor, ki nas preseneti z izvirnostjo in čustvenim učinkom. Škoda, da ni šel režiser še korak dlje in posnel film, v katerem bi bila kamera osredotočena izključno na glavna junaka. Veliko mu ne manjka, gledalcev pa ta eksperiment ob tako karizmatičnih igralcih prav gotovo ne bi odbil.