OCENA FILMA: Ugrabitev Michela Houellebecqa

Michel Houellebecq je leta 2011 med promocijo svojega romana Zemljevid in ozemlje za nekaj dni "izginil". Izginil v današnjem času pomeni, da je zamudil nekaj promocijskih dogodkov, ki bi se jih moral udeležiti, ter da "ni dajal znakov življenja". V francoski javnosti so se razširile govorice, da so Houellebecqa ugrabili, morda celo Al Kaida, a kot lahko preberemo na Wikipediji, je imel kultni pisatelj, ki je letos obiskal tudi Ljubljano, le nekaj dni težave z dostopom do interneta.

Urbane legende o njegovem izginotju so navdihnile Guillauma Niclouxa, ki je napisal scenarij in režiral film, v katerem se ves čas sprehaja med dokumentarnostjo in fikcijo. Houellebecqova pojava, ki smo ji bili priča v Kinu Šiška, ko je pisatelj obiskal festival Fabula, je pojava starega nergača, ki se ne želi odpovedati nobenemu od redkih užitkov v življenju, kot je na primer kajenje, in ki ga v življenju s tira zares lahko vržejo le redke stvari. Takšen Houellebecq nastopa tudi v filmu, sama ugrabitev ga pretirano ne moti, dokler ima reden dostop do cigaret in občasnega kozarca vina.

Tudi Houellebecqovi ugrabitelji, ki v filmu uporabljajo svoja prava imena, profesionalna pretepača pa sta to tako v filmu kot v resničnem življenju, niso hollywoodske sorte, niso zamaskirani, niti vulgarno nasilni. Mathieu, Maxime in Luc so, vsaj glede sreče v nesreči, ugrabitelji, kakršne bi si človek samo želel. Houllebecqa resda v kovinski škatli, z luknjami za zrak, odpeljejo na deželo, a pristanejo pri Lucovih starših, kjer ga sprva priklenejo na posteljo, a se pisateljeve ugodnosti iz ure v uro večajo, predvsem po zaslugi njegovega nadležnega "žicanja" za cigarete.

Trio razen zavijanja z očmi pisateljevih kapric ne kaznuje, še več, Houellebecq kmalu postane del družinskega omizja in večernih obedov, ki se sprevržejo v pijano debatiranje o mednarodni politiki, književnosti in Houellebecqovi islamofobiji. Njihovi dialogi in spori ne potekajo v slogu moledovanja za življenje ali preizkušanja meja in zaupanja med talcem in ugrabiteljem, temveč izbruhnejo v precej bolj vsakdanjih situacijah: ko se ugrabiteljem zdi, da pisatelj malo preveč pije, ta pa se brani, da dva kozarca vina ob sendviču res nista pretirano veliko. Ali pa ko Houellebecq resnično podvomi, da bi kdo zanj sploh želel plačati odkupnino, in ga ugrabitelji potolažijo, da naj ne skrbi, da je to njihovo delo.

Nicloux v filmu uspešno obrača ugrabiteljske klišeje in z na videz minimalnimi sredstvi ustvarja izjemno zabavne situacije. Večji del zaslug za komičnost si lahko pripiše kar Houellebecq sam, saj je njegova nergava in ne pretirano privlačna pojava ena bolj zabavnih stvari, ki smo jih zadnje čase videli na filmu.