OCENA FILMA: Dekle z zmajskim tatujem

Presenetljivo hitro po švedski ekranizaciji literarnih uspešnic Stiega Larssona so v sočne kriminalne zgodbe svoje zobe zasadili tudi Američani in po odlični Noomi Rapace predstavili svojo glavno junakinjo, Rooney Mara. Njena preobrazba v Lisbeth Salander je s pomočjo medijev potekala skorajda javno, in če smo pri Noomi naknadno brali njene intervjuje o tem, kako je bilo igrati tako specifično in močno vlogo, smo lahko pri Rooney že vnaprej opazovali fizično predanost nalogi. Nič čudnega ni, da se je mlada igralka znašla na seznamu nominirank za razne nagrade – tisti, ki jih podeljujejo, imajo namreč neznansko radi fizične preobrazbe zavoljo boljše igralske upodobitve. Rooney Mara je v filmu seveda dobra, a vsi, ki so poprej gledali švedski izvirnik, si bodo kot Lisbeth zapomnili še tršo Noomi, žal.

Kot novinar Mikael Blomkvist tokrat nastopa dežurni James Bond Daniel Craig, čigar vloga je verjetno še najbolj skregana s knjižno predlogo in ne kaže nobene ranljivosti, ampak celo preveč brezbrižne samozavesti. Razmerja med liki so tako avtomatično drugačna. V vlogi Henrika Vagnerja, enega najbogatejših švedskih industrialcev, ki Mikaela najame, da bi prišel do dna umoru njegove nečakinje, se tokrat predstavlja veteran Christopher Plummer. Zgodba Lisbeth in Mikaela najprej navidezno združi s tem, ko njo najamejo, da preveri njegovo preteklost, nato pa se kot odlična preiskovalka s hekersko žilico pridruži njegovi nalogi. Sčasoma se med čudaškim dekletom in novinarjem rodi krhka vez zaupanja, spletka, v katero sta dregnila, pa postaja čedalje bolj razvejana.

Ameriška različica Dekleta z zmajskim tatujem (The Girl with the Dragon Tattoo) ima dva ključna problema. Prvi je tako očiten, da je skoraj banalen – ameriški film se namreč dogaja na Švedskem. Imena ulic so švedska in angleščina igralcev potuje od enega poskusa naglasa do drugega (predstavljamo si, da so skušali ujeti švedskega). Druga težava pa tiči v zgodbi, ki je v ameriški različici izgubila nekaj mesa. Vemo, primerjati ni lepo, a z dvema različicama iste literarne predloge, posnetima tako blizu vsaksebi, si pač ne moremo pomagati. Spomin je še preveč svež in goji zamere do vseh zanemarjenih podtonov Larssonovih del. Po popravkih scenarija je ostala temačna kriminalka z nenavadno, asocialno protagonistko, a z manjkajočim delom gline, ki sooblikuje tako njeno osebnost kot vzporedne odtenke zgodbe.

Filmu sicer ne moremo očitati pomanjkanja kakovosti; režiser David Fincher ne razočara in njegovo vnovično sodelovanje s Trentom Reznorjem ustvari popolno atmosfero za surov triler. Opazen je tudi bogatejši proračun in ne dvomimo, da bo Fincherjev izdelek v kina privabil več ljudi, a za resen užitek v celovečercu bi bilo verjetno bolje, če poprej ne bi brali knjižne predloge in še manj gledali švedsko ekranizacijo le-te.