Nuna toži Walt Disney in Sony Pictures

Nuna Delois Blakely je šele dvajset let po izidu prvega filma Nune pojejo vložila tožbo proti studiema Walt Disney in Sony Pictures, v kateri trdi, da film temelji na njeni avtobiografiji The Harlem Street Nun, ki jo je izdala leta 1987.

V tistem času je napreč nuna Blakely pristopila k studiu Tri-Star Pictures, kjer je govorila s producentko Cynthio Bowles in ji na treh straneh napisala bistvo svoje avtobiografije. Bowlesova jo je takrat odpravila z besedami, da jo bodo obvestili, če bodo želeli odkupiti pravice za film. Bowlesova zdaj celo trdi, da so ji poslali pismo, v katerem so jo prosili za odkup pravic, vendar nuna Blakely tega pisma ni prejela, vsaj tako trdi sama.

Zgodbo o pojoči nuni je v Walt Disneyju prinesel producent Scott Rudin Pozneje je po nekaterih trditvah producent Scott Rudin projekt prinesel v studio Walt Disney in produciral film Nune pojejo, ki je kinematografske blagajne napolnil z 230 milijoni ameriških dolarjev. Pozneje je produciral še Nune pojejo 2 in istoimenski muzikal. Oba studia za zdaj še nista podala izjave, ki bi pojasnila, ali so obtožbe resnične.

V tožbi Delois Blakely pravi, da je bila mlada Afroameričanka, ki je s petjem služila ljudem in otrokom Harlema. V njej je pojasnila tudi podobnosti med svojo avtobiografijo in filmoma. S tožbo želi preprečiti nadaljnje kršenje svojih pravic, zahteva pa tudi odškodnino.

Zakaj je potrebovala skoraj 20 let, da je vložila tožbo proti dobičkonosnima studiema, pa najverjetneje ne bo znano nikoli.