Najbolj legendarni filmi Charltona Hestona

Na današnji dan je pred petimi leti v petinosemdesetem letu starosti umrl Charlton Heston – ikona že minule ere Hollywooda, ikona, znana po svojem izklesanem klasičnem telesu, orlovskem nosu in globokem glasu, ikona političnega aktivizma, pa naj bo na strani demokratov ali republikancev, ikona ameriške moči, ikona, znana po vlogah v grandioznih bibličnih epopejah in zgodovinskih dramah. Čeprav se tisto, kar je nekoč predstavljal on, danes morda zdi malce preživeto, Charlton Heston še vedno ostaja legenda velikega platna, znana po vlogah, ki utelešajo odgovornost, individualizem in staro, klasično (ameriško) moškost – vloge, ki mu tega niso omogočale, je pogosto preprosto zavrnil.

Na dan, ko mineva pet let od njegove smrti, smo se spomnili na nekaj njegovih najbolj legendarnih filmov. Deset zapovedi; Mojzes (The Ten Commandments; 1956, Cecille B. DeMille) V filmu Deset zapovedi je 34-letni Heston upodobil nikogar drugega kot preroka, ki je rešil izraelsko ljudstvo, nikogar drugega kot samega Mojzesa. Ker je nekje sredi petdesetih začela cveteti priljubljenost neodvisnega filma, svoj velik vzpon pa je doživela tudi televizija, se je Hollywood počutil ogroženega – da bi ohranil zanimanje svojih gledalcev, je te navduševal z velikopoteznimi spektakli – in kdo drug bi se lahko bolje vživel v Mojzesa in se pogovarjal z gorečim grmom kot suvereni Charlton Heston? Pod režisersko taktirko Ridleyja Scotta naj bi to kmalu poskusil Christian Bale.

Dotik zla; Mike Vargas (Touch of Evil; 1958, Orson Welles) Wellesov Dotik zla številni označujejo za poslednji film noir, nekateri pa celo za režiserjev najboljši filma nasploh – vsekakor naj bi šlo za eno od Hestonovih najbolj zagnanih vlog. "To je bila nepojmljiva izkušnja, od nje sem odnesel ogromno. Je ena tistih vlog, ki jih v svoji karieri najbolj cenim," je nekoč dejal igralec. Hestonov lik, sveže poročeni inšpektor, se po eksploziji bombe na meji z Mehiko zaplete v primer, katerega protagonist je skorumpirani šerif Quinlan. Uvodna sekvenca filma, dolga tri minute in dvajset sekund, ki je bila posneta v enem kadru, velja za eno od najbolj zapletenih in med kritiki najbolj cenjenih daljših sekvenc v zgodovini filma.

Ben Hur; Judah Ben-Hur (1959, William Wyler) Več kot 200 minut dolg spektakel iz konca petdesetih let si je prislužil kar enajst oskarjev – enega od njih je za svojo glavno vlogo domov odnesel tudi Heston. Film je sicer najbolj znan po svoji devet minut dolgi dirki s kočijami, ki velja za enega od najbolj kreativnih in vplivnih filmskih trenutkov tistega časa. Ben-Hur, ki je veljal za najdražji film svojega časa, je glede na zapovedi, ki so takrat veljale v Hollywoodu, precej močno začinjen z nasiljem, prisotna pa sta tudi spolnost in politični komentar, ki sta zaradi potencialne kontroverznosti spretno vpletena le v podtekst – delo znanega ameriškega pisca Gora Vidala.

Planet opic; George Taylor (Planet of Apes; 1968, Franklin J. Schaffner) V poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih let se je Heston podal v malce bolj znanstvenofantastične vode. V filmu Planet opic je upodobil astronavta, ki pristane na planetu, kjer vladajo izjemno inteligentne opice – te so zasužnjile človeka. Film ima med filmi tistega desetletja enega od najbolj prepoznavnih koncev, znan pa je tudi po tem, da predstavlja napredek, ki ga je takrat dosegla filmska maska oziroma delo Johna Chambersa. Film je imel štiri nadaljevanja, leta 2001 predelavo, pred dvema letoma pa smo si lahko na velikemu platnu ogledali tudi njegovo predzgodbo. Hestonov lik je poskrbel tudi za enega od pogosto citiranih filmskih stavkov: "Take your stinking paws off me, you damned dirty ape!"

Največja predstava na svetu; Brad Braden (The Greatest Show on Earth; 1952, Cecille B. DeMille) V filmu Največja predstava na svetu se je devetindvajsetletni Charlton Heston prelevil v šefa cirkusa Brada Bradena. Ta se mora spoprijeti s težavami ki v sodobnem času pestijo cirkus in njegove umetnike. S filmom je Heston je pritegnila pozornost tako gledalcev kot Hollywooda, s tem pa se je resnično začela njegova bogata filmska kariera.

Zadnji človek; Robert Neville (The Omega Man; 1971, Boris Sagal) Se še spomnite filma Jaz, legenda, v katerem se v opustošenem New Yorku z obolelimi ljudmi oziroma zombiji bori znanstvenik Will Smith? Gre za postapokaliptično znanstveno fantastiko, ki temelji na istoimenskem romanu Richarda Mathesona iz leta 1954 – ta je bil tudi osnova filma Zadnji človek. V njem tako kot Smith tudi Heston, misleč, da je edini preživeli, išče tisto, kar bi po napadu z biološkim orožjem lahko rešilo človeka. Čeprav Hestonova igra sama po sebi ne velja za enega od njegovih boljših dosežkov, se je film dokazal kot eden izmed precej vplivnih v svojem žanru.

Will Penny; Will Penny (1968, Tom Gries) Čeprav film dandanes morda ni tako poznan kot Ben Hur ali Planet opic, se je Will Penny na seznamu znašel zato, ker gre po Hestonovih besedah za njegovo najljubšo vlogo – nadel si je klobuk in se prelevil v trpečega kavboja, ki si želi dobrega življenja na Starem Zahodu. Ko ga nasprotnik pusti smrti iz oči v oči, ga lastnica ranča, vdova, ohrani pri življenju. Potem ko si opomore, mora njo in njenega sina ubraniti pred zlobneži. Igralec Brude Dern je Hestonovo vlogo opisal kot eno od njegovih najboljših, ena od recenzij filma pa na primer pravi: "Will Penny je dober vestern, a še boljša študija značajev. Zahod je več kot samo 'deglamuriziran', dobimo dobro sliko tega, kakšno bi lahko bilo resnično življenje kavboja na prelomu stoletja."