Motörhead igrali le uro in četrt

Že nekaj ur pred koncertom legendarnih Motörhead so širšo okolico Hale Tivoli okupirali rockerji vseh vrst. Mrazu so se "upirali" predvsem z alkoholom, s tuljenjem in glasnim skandiranjem pa so naznanjali radost, ker bodo končno (spet) videli najglasnejši, najnevarnejši in najbolj odpadniški bend vseh časov – "svete" Motörhead. Vzdušje zunaj je bilo odlično, čeprav toliko pijanih že dolgo ni bi bilo videti ob kakšnem koncertu. V Ljubljano so prišli oboževalci z vseh koncev Slovenije, številni so bili tudi iz Italije, Avstrije in Hrvaške. Vse to samo dokazuje, kako zveste privržence imajo basist in pevec Lemmy Kilmister, kitarist Phil Campbell in Mikkey Dee.

Gosti Niet so dostojno opravili svojo nalogo, videlo pa se je, da ne igrajo pred svojim občinstvom. V luči dejstva, da je bilo v prvih vrstah veliko tujcev, pa je naša slovita skupina ustvarila dobro vzdušje in pustila dober vtis.

Po precej dolgem premoru so na oder končno stopili Motörhead. Najprej so udarili z I Know How To Die in nadaljevali z venčkom starejših, Damage Case Stay Clean in Metropolis. Že po teh skladbah je bilo jasno, da kakšne pretirane glasnosti tokrat ne bo. Kronično je primanjkovalo tudi vokala, kar tehniki do konca koncerta niso popravili. Lemmy je prijazno pozdravil in se zahvaljeval. To je bilo tudi vse. Nič lucidnih in dvoumnih napovedi, po katerih slovi. Prvi alarm se je sprožil, ko je že po skladbi The Chase Is Better Than The Catch sledila bobnarska solistična točka, čeprav je sprva kazalo, da so le zamenjali "snare" boben, ki ga je divji Dee potem sesul še dvakrat. Še pred tem pa je imel krajši izlet tudi Campbell. Vzdušje pa še daleč ni bilo tako naelektreno, niti odzivi tako divji, da bi si bend, četudi se imenuje Motörhead, lahko privoščil solotočke.

Tisti posvečeni, ki so že bili na koncertu benda na tej turneji, so seveda vedeli, da je koncert že na polovici, večina pa je malce debelo gledala. Predvsem pa je to zgodnje soliranje še potolklo vzdušje, ki se je nekoliko popravilo po killer rock 'n' rollu Going To Brazil, ki pa ga je bend pokvaril z dolgim in razvlečenim koncem. Nasploh je bilo "čistih" skladb zelo malo. Skoraj pri vsaki je imel bend še glamurozen konec in prav zanimivo bi bilo meriti, koliko so vsi ti konci trajali.

Še najbolj podobno tistemu, kar bi moral biti cel koncert, je bil zadnji del. Po odlično izvedeni Killed By Death je Lemmy po petinštiridesetih minutah napovedal še zadnjo skladbo pred dodatkom in "zagrozil" občinstvu, da če ne bo dovolj glasno, ne pride več na oder. Sledil je njihov največji klasik Ace Of Spades. Divjanja je bilo kar nekaj, vendar vse skupaj ni šlo čez rob, kot bi moralo. Tudi Motörhead se niso posebej trudili in skladbo so, kakor hitro se je dalo, tudi končali. Po nekaj minutah se je bend vrnil in Lemmy je napovedal zelo zanimivo skladbo, in sicer Are You Ready, ki so jo prvotno izvajali legendarni irski rockerji Thin Lizzy. Ob dejstvu, da bend ni igral kakšnih trideset svojih skladb, ki bi jih skoraj moral, je takšna odločitev blago rečeno drzna. Pesem je sicer zvenela fantastično, a kljub temu bi lahko ljudem v praktično polni Hali Tivoli, ki so plačali drage vstopnice, ponudil tudi kakšno drugo. Za konec je bend izvedel še skladbo Overkill in šele tu se je našlo nekaj več vokala in šele v tej skladbi so Motörhead zazveneli zares divje in srdito in tudi občinstvo je prvič zares podivjalo. Ekstaza je trajala nekaj minut in potem so se prižgale zoprne bele luči. Po uri in petnajst minut je bilo vsega konec.

Na "rock koncertu leta" smo dobili bore malo od tistih številnih dvojnih koncertnih albumov in maratonskih koncertnih videov, na katerih bend praši do onemoglosti. Od skladb, ki bi jih Motörhead za takšno ceno vstopnic skoraj morali igrati, omenimo le Motörhead, Bomber, Iron Fist, We Are Motörhead, No Class, Deaf Forever, Eat The Rich, Hellraiser, Orgasmatron, Overnight Sensation, R.A.M.O.N.E.S., Shoot You In The Back in Born To Raise Hell. Vprašanje pa je tudi, koliko ljudi bi prišlo na koncert, če bi se prej razvedelo, da bodo Motörhead "neto" igrali le kakšno uro.

Motorhead so kljub pretihem vokalu pokazali, da so še vedno ubijalska in neponovljiva kombinacija. Še vedno imajo tisti nepremagljivi instinkt za totalne riffe in ritmiko, ultimativni rock 'n' roll in, kot so včeraj pokazali s skladbo The One To Sing The Blues, tudi za blues. Motörhead imajo še vedno tudi tisti unikaten metal zvok in naravnost popolno heavy metal držo. Tisto, kar pa je bendu včeraj povsem manjkalo, pa je želja, da osvoji občinstvo, da ga živega odere in mu v glavo vbije nepozabno rock izkušnjo. Prav zaradi te distance oziroma nezainteresiranosti so Motörhead kljub vsej izvedbeni intenzivnosti zveneli kot bleda senca samih sebe.