Melodrom z novo zasedbo na Mars

To poletje se po krajšem premoru vračate na koncertne odre. Kaj ste počeli ta čas?

Razlog za pavzo je bil v tem, da smo prvič, odkar obstajamo, nekoliko spremenili zasedbo, in sicer je od zdaj za bobni Blaž Celarec, poleg njega pa imamo še enega novega člana, Saša Vollmaierja na klaviaturah. Medtem ko smo ju uvajali v naš že obstoječi repertoar, so začeli nastajati tudi novi komadi in tako je trajalo nekoliko dlje, da smo spet stopili na oder. Prvič je to bilo v Beogradu na Mikser festivalu, dobrega pol leta po tem, ko smo tam zadnjič nastopili v stari postavi.

Ste pogrešali odre in koncerte v živo?

Niti ne, ker smo dovolj stali pod odri.

Namen nastanka vaše skupine je bilo ustvarjanje soundtrackov za gledališke predstave. Koliko ste še povezani z gledališčem?

Ponudba, da naredimo tako imenovani soundtrack za (nikoli posneti) film, je bila res ključna za naš nastanek in pozneje smo prispevali glasbo še za nekaj večinoma plesno-gledaliških predstav, ampak z leti se je ta vez počasi tanjšala. S filmom zdaj ostaja le na ravni navdiha, ki nam jo daje filmska glasba (in sami filmi).

Na koncertih se pojavljate v novi razširjeni obliki. Je to povezano, da vas v živo slišimo brez elektronske podlage?

Ja. Odločitev, da se v živo odrečemo elektronskim podlagam, je bila za nas kar radikalna, saj nas je tako imenovana matrica spremljala od prvega koncerta dalje. Na začetku smo edino na ta način lahko kombinirali elektronske elemente z igranjem bobnov v živo in vključevali široke violinske in druge linije, za katere sta bili dve roki na klaviaturah vedno premalo, pozneje, ko smo uvedli dvoje klaviatur, pa nam je zmanjkalo rok za bas. Šele z novo zasedbo se je podlaga izkazala za nepotrebno oziroma smo jo zaradi izziva načrtno izrinili z odra.

Poseben poudarek dajete tudi svojim besedilom. Besede in ritem se stapljajo z zvokom. Je najprej melodija in potem besedilo ali obratno?

Za zdaj je bila brez izjeme najprej melodija, potem pa besedilo in nič ne kaže, da se bo to spremenilo. S teksti smo bolj počasni in tako jih komadi vedno prehitijo. Včasih tudi na škodo teksta oziroma tekstopisca, ki se mora bolj namučiti, kot bi se lahko, da pove, kar bi rad.

Vaš zadnji album Vse kar si pustila da leži na tleh bi lahko bil tudi soundtrack filma. Kdo bi bil režiser in kakšna bi bila tematika?

Recimo remake Trainspottinga v režiji Ingmarja Bergmana.

Ste želeli s pravopisnimi prestopi v naslovu albuma Vse kar si pustila da leži na tleh premikati meje ali samo izzivati?

Haha, nič od tega. V bistvu nas je kar presenetilo, da je izbris vejic vzbudil toliko pozornosti in obreganj. Gre za verz iz ene od pesmi na albumu, vejice v naslovu pa smo izbrisali, ker smo hoteli poudariti, da v tem primeru ne gre za (nedokončan) stavek, ampak za poimenovanje tistega vsega, kar je ostalo tam, in ki šele s tem poimenovanjem postane eno.

Zase ste rekli, "da ste bend, ki želi vse početi sam". Se pravi vse, kar je povezano s pesmijo, je plod vašega dela? Tudi snemanje spotov?

V naši domeni so vedno bili glasba, teksti in oblikovanje. Poleg tega smo sami posneli spote za prvo ploščo, ob zadnji pa smo se klasičnim videospotom odrekli in se lotili videoprojekta Tableaux vivants – živih slik, ki smo jih do zdaj posneli in objavili pet. Tudi slikali smo se že s samosprožilcem. Ampak izvedbo kar veliko stvari pa smo (in bomo) zaupali drugim, tistim, ki jih obvladajo. Sami se lotimo le tistega, za kar vemo, kako bi to sami speljali.

Kako nastajajo vaše pesmi?

Počasi, a zanesljivo.

Kako je nastalo sodelovanje z Laibach?

Če začnemo na začetku, so bili pravzaprav Laibach tisti, ki so nam priskrbeli založbo in nam botrsko pomagali končati in izdati naš prvenec. Verjetno jim je bil všeč naš demo napečenec, ki ga je takrat imela peščica ljudi, pesmi pa so se vrtele na radiu Študent. Nedolgo za tem, ko smo izdali prvo ploščo, so me povabili k snemanju dueta za remiks komada Ohne dich skupine Rammstein, nato pa še k sodelovanju pri njihovi zadnji "edini" plošči Volk (2006). Po spletu naključij sem z njimi šla tudi na prvo promocijsko turnejo tega albuma in kot se rado zgodi, je začasno postalo redno – za nami je več kot 150 skupnih koncertov, aprila letos pa sta bila za Mute izdana dva albuma, na katerih sodelujem: soundtrack za film Iron Sky in posnetek koncerta iz galerije Tate Modern, medtem ko je Matevž letos z njimi sodeloval pri priredbah Warm Leatherette (The Normal) in Love on the Beat (Serge Gainsbourg), ki bosta prav tako izdani na Mutu.

Sodelovali ste tudi z DJ Umekom? Ste z njim dobili novo občinstvo?

Naše sodelovanje z Umekom je bilo v bistvu bolj bežno in nekaj pesmi, ki so nastale že pred leti, kolikor vemo, nikoli ni izšlo, ker se je Uroš medtem usmeril v drugačne vode in projekte. Tako da dvomimo, da smo na ta račun dobili kakšne nove poslušalce.

Teksti vaših pesmi so slovenski, angleški, francoski. Se pravi tujina vam ni tuja?

Če bi tako sklepali, bi tekste pravzaprav morali imeti v slovenščini, srbščini in nemščini. A v resnici nam je tujina še naprej tuja.

Je september vaš najljubši mesec?

Seveda.