Megadeth

TIP: Čisti politični triler, zavit v perfekten metal.

Morda bi se ob novem albumu Megadeth veljalo spomniti, da je bil Dave Mustaine, šef te skupine, nekoč davno član Metallice. Njihova skupna pot se je kmalu končala. Megadeth so sicer postali priznan in nadvse cenjen metal bend, Metallica pa so postali giga-velikani metala. Vendar je bil Mustaine tisti, ki je raziskoval in nadgrajeval tisti tipični kalifornijski thrash metal iz sredine osemdesetih, ki je bil nekakšno izhodišče za obe skupini. Megadeth so bili prvi, ki so leta 1990 z albumom Rust In Piece naredili radikalen slogovni odmik od tipičnega thrash paranja, ki so ga obogatili z raznolikimi in manj divjimi ritmi ter predvsem z obilo virtuoznega muziciranja in skoraj prog zastavljenimi linijami. Metallica so slabo leto kasneje objavili svoj sloviti Črni album, na katerem so sicer precej bolj perfektno in glamurozno izvedli podoben slogovni zasuk kot Megadeth. Nasploh je razvoj obeh skupin do Metallicinega fiaska z albumom St. Anger šel v precej podobni smeri, čeravno v povsem drugačnih okoliščinah. In Mustainove trditve, da so v nekaterih kasnejših skladbah Metallica gradili na njegovih riffih, se zdi iz dneva v dan bolj verjetna.

V zadnjih letih, ko Metallica bolj ali manj spi, pa so Megadeth spet naredili pravo revolucijo. Mustaine je odpustil oziroma se razšel s svojo zlato zasedbo in okoli sebe zbral povsem druge glasbenike. Novi album Megadeth pa je hkrati tudi njihov prvi za založbo Roadrunner. Šele po United Abominations pa postane povsem jasno (da zaključimo zgornje razmišljanje), zakaj Megadeth niso mogli komercialno preseči Metallice.

Glasbeno je bilo to nekako jasno že prej, saj Megadeth nikoli niso delali kompromisov, še manj pa so se ozirali okoli sebe ali lovili nekakšne trende. Na prav vseh ploščah so ostali zvesti brezkompromisnemu in vedno rahlo thrashy metal šponu, ki temelji na dobrih in inteligentno melodičnih skladbah, izvrstnih riffih in dramatičnemu toku samih skladb. Po United Abominations pa je jasno, da so Megadeth tudi idejno prehudi, preveč osveščeni in čisto preveč inteligentni, da bi lahko zares in dokončno prišli v mainstrem. Mustaine namreč že od albuma Peace Sells... But Who's Buying? (1986) opozarja na korumpiranost politike ter na vojne, ki so po večini sprožene povsem umetno. Takšna sporočila je do sedanjega albuma večinoma podajal skozi zgodbe o ponesrečenih vojaških eksperimentih ali pa "storilcev" ni čisto neposredno imenoval, čeravno pa se je zmeraj vedelo, o kom ali čem govori. In da takšna razmišljanja niso le poza za služenje denarja, pa Megadeth dokazujejo na United Abominations.

Album je nekakšna idejna "pika na i" vseh dolgoletnih Mustaineovih (političnih) razmišljanj. Tokrat pa je Mustaine svoja besedila zastavil še bistveno bolj direktno kot v preteklosti. Na zelo direkten in skrajno besen način se je lotil militantne politike ZDA in na drugi strani tudi hinavske vloge Organizacije združenih narodov v teh vojnah. Združenih narodov ni bilo niti blizu, ko so ZDA mesarile po Afganistanu, Iraku… Mustaine pa opozarja tudi, da Združenih narodov ni bilo nikjer, ko je v Jugoslaviji potekalo etnično čiščenje, kot tudi, da so teroristični napadi na ZDA (kjer tudi ni bilo OZN) posledica njenih sprožanj vojn. In v teh obtožbah je šel še dlje. Kot drugi "vir zla" oziroma glavni razlog za nesmiselne vojne Mustaine (zelo pravilno) obtožuje medije, in to ne kar vseh povprek, ampak jih tudi imenuje (CNN, BBC…). Nazadnje pa še predlaga, da jih ne gledate. V bistvu je Mustaine napisal "prave" novice, v katerih so na zelo enostaven, a sila efekten način razložena tudi ozadja teh dejanj. Ravno razlaganja ozadij pa so tisto, kar razni CNN-i skrivajo kot kača noge.

In to hudo politično grozljivko, ki pa je, žal, še kako realna in del našega vsakdana, je Mustaine zavil v odlično glasbo, ki je po dolgem času spet hudo thrashy, a hkrati, podobno kot besedila, sila inteligentna, prefinjena in ortodoksno metal. Seveda Mustaine ni pozabil niti na tiste bolj zahtevne obrate, raziskujoče prijeme, ekstravagantne solistične odiseje in na strahovito dramaturgijo, ki je krasila Megadeth skozi devetdeseta.

United Abominations je v vseh pogledih perfekten metal album, ki poleg izvrstne glasbe ponuja še sila dorečena in hudo razmišljujoča besedila, kakršna ne v tem, kot tudi ne v drugih žanrih niso ravno pogosta. Definitivno je to eden najboljših metal izdelkov zadnjih desetih let, ki zveni monolitno thrashy, a je hkrati nadvse svež, aktualen in moderen. Čista mojstrovina!