"Jasmin Stavros doma in na odru sta dve osebi"

Jasmin, kdo so ti ljubosumni ljudje, po katerih je vaša nova zgoščenka Ljubomorni ljudi (Ljubosumni ljudje, op. a.) dobila naslov? To so ljudje, ki jih v življenju srečujemo vsak dan, ki živijo v težkih časih in so na tiste, ki so uspešni, največkrat brez pravega razloga, ljubosumni. Ne vem, kako je s tem pri vas v Sloveniji, ampak pri nas na Hrvaškem jih je, kolikor želite. Ti ljudje nimajo svoje domišljije in so potem ljubosumni na ljudi, ki jim je v življenju uspelo. Ljubosumni so na avto, hišo, delo. V življenju na sploh manjka iskrenih ljudi, prijateljev, iskrenih čustev, iskrenih prijateljev. Vse se gleda le še skozi materialni vidik in ker opažam, da je takšnih ljudi vse več, je prišla ideja, da bi naredili tudi takšno skladbo.

Ampak vseeno se zdi, da je ta vaša skladba, po kateri je poimenovana zgoščenka, ljubezenska, kajne? Da, res je. Gre za pesem, ki govori o ljubosumju, o ljubezni med moškim in žensko. Moški ima zelo lepo dekle, vsi so ljubosumni, ker ima lepo dekle, zato tudi zganjajo ljubosumje, grdo govorijo o njem samo zato, da bi prišli do nje. Vse to smo prenesli v življenjsko zgodbo, ki jo je mogoče zapeti, torej v ljubezensko zgodbo, ki jo lahko izkusi vsak.

Ste tudi vi ljubosumni? Ne, jaz sem drugačen. Ko vidim, da je nekdo uspešen, potem se trudim do njega biti čim boljši, želim si, da bi mi bil vzor. Na svet gledam pozitivno. Če gremo po poti, kakršno trenutno živi večina, potem se odmikamo od tega, kakršni bi morali po mojem mišljenju biti. Biti bi morali optimisti, verjeti, da bo vse v redu in da lahko naredimo lepše življenje sebi in drugim.

Koliko takšnih ljudi srečate vi, ki ste tudi uspešni? Hmm ... Ljudje so mi govorili, da mi nekateri poskušajo škodovati. Tudi moji glasbeni kolegi so večkrat poskušali diskreditirati moje dobro ime z govoricami, ki niso resnične in so zame slabe. Želeli so priti do dela. A jaz se na to ne oziram, imam svoj svet, svoj način življenja, ki ga živim. Preprosto se ne družim s svojimi glasbenimi kolegi, ne hodim na javna mesta, ne gibam se med ljudmi na sploh. Moj edini stik z ljudmi je, ko sem na koncertu, s kolegi pa se ne družim in me ne zanima, kaj govorijo. Svojo vrednost in vrednote dokazujem mojim oboževalcem na koncertu. Najbolj jih moti, da Stavros igra po tri ali štiri ure, oni pa dvakrat po 50 minut. To jim gre zelo v nos, mislijo, da to ni normalno, ampak jaz nastopam tako dolgo, kot pričakujejo ljudje. Imam bogat repertoar, veliko pesmi, ki so vse priljubljene. Ne vem niti, česa naj jim ne zapojem.

Je torej v tem razlika? Je to tisto, zaradi česar ste priljubljeni pri oboževalcih, obenem pa zbuja ljubosumje drugih izvajalcev? Verjetno. Pevci, ki imajo tako bogat repertoar kot jaz, imajo lahko koncerte dolge tudi po pet ur in izvajajo svoje pesmi. Mlajši imajo do pet novih skladb, potem pa pojejo tuje pesmi. Jaz moram iz repertoarja vzeti svoje pesmi. In potem se preostali pritožujejo, meni pa je vseeno. Rad nastopam, rad se razdajam med ljudi. Sem takšen, kot sem na odru. Nič ni narejenega. Občutek, ki ga imamo med seboj na koncertu, je to, kar je pomembno. In tako tudi je: če si ljudje želijo, potem lahko skupaj uživamo ure in ure. Ljudje so prišli, plačali so vstopnico in si to zaslužijo.

Če ne hodite ven in se ne družite z glasbeniki, kaj pa potem počnete? Živim odmaknjeno življenje. Iz mesta sem se preselil na vas, rad sem sam, ne maram direndaja. V glasbi sem dosegel veliko, šolal sem se v ZDA, bil sem najboljši studijski bobnar v Jugoslaviji in tega sem se nasitil. Imam svoj ritem, sem zelo veren katolik, veliko časa preživim v samoti ob molitvi in se poglabljam sam vase. Ne gledam televizije, ker je to stres, le kakšno nogometno tekmo pogledam, to pa imam rad. Živim mirno življenje. Če se moram družiti z ljudmi, grem na sestanek, ti so vedno kratki in precej intimni, ne hodim pa na zabave, dogodke in podobno. To ni zame.

Torej imate zasebnost ločeno od poslovnega življenja? Jasmin Stavros doma in na odru sta dve osebi. Povsem drugačni. Ko me vidite v garderobi pred nastopom, bi se vprašali, ali bom sploh sposoben iti na oder. A jaz sem z mislimi drugje, koncentriram se, vmes tudi molim, vedno se pred odhodom na oder prekrižam, in to naredim tako, da tega nihče ne vidi. To je moja stvar, s tem se ne kažem in ne hvalim. Takšno je moje življenje. Še člani moje skupine ne vedo, kdaj molim in kdaj se prekrižam. Nisem farizej, da bi se hvalil z vero, vera je nekaj osebnega, mojega, intimnega.

Koliko vam torej pomeni ta vaša zasebnost? Joj, če tega ne bi imel, če ne bi bilo vere, ne bi niti nastopal. Vedeti morate, da se enkrat na leto umaknem v zasebnost, se skrijem, odklopim telefon in grem na duhovno obnovo. Letos sem bil februarja v Italiji v samostanu in štiri tedne pomagal bolnim otrokom. Tam počnem samo stvari, ki pomagajo drugim. Delam stvari, za katere mi niti ne bi verjeli. Tam nisem Stavros, tam sem človek, ki kuha, lupi krompir, čistim celo stranišča, seveda pa je takrat vse osredotočeno na iskanje vere in tistega, kar je v meni. Poglobim se v vero in delam, kar je potrebno, da pomagam. Ni mi težko, daleč od tega, izključim se od tega sveta in se posvetim sebi in drugim. Tako si napolnim baterije in dobim energijo za nov zagon.

Kdaj pa potem nastajajo vaše pesmi? Vedno je čas, da nastajajo. Rad imam odlične avtorje, s katerimi delam. Ko imajo ideje, se dobim z njimi na sestanku v kakšni bolj odročni gostilni, kjer ni ljudi, kjer smo lahko sami. Takšne najdeš tudi v Zagrebu, a gre le za poslovno kosilo, preostalo pa uredimo prek elektronske pošte in dodelamo skladbo. Vedno razmišljam o novih skladbah. To, da je zgoščenka prišla na dan, je želja mojih menedžerjev, ki skrbijo zame. Če bi bilo po moje, bi izšla šele čez dve leti, a imajo prav, škoda je teh pesmi, ki jih ljudje že poznajo in so jih ustvarili odlični avtorji. Imam že pet novih pesmi, ki bodo prišle na vrsto pozneje. Med njimi je tudi duet, ki bo zelo zanimiv. Posel je vedno v mojem življenju, a ni na prvem mestu. Na prvem mestu so družina, ljubezen in mir. Če je moje srce odprto, bom svoboden in tako bo tudi posel uspeval.

Lahko med pesmimi na zgoščenki izberete tisto, ki jo imate najraje? To je težko. Vse pesmi imam rad. Če jih ne bi imel, jih ne bi zapel. Lahko pa vam povem, katera je meni najljubša. Gre za pesem, ki je povsem drugačna, nekomercialna, naslov pesmi je Kada se sjetim Uskrsa. To je pesem,v kateri svoje starše sprašujem, zakaj se na svetu dogaja vse to gorje. Zakaj sem se odmaknil od sveta, zakaj so ljudje takšni, kot so. V pesmi to sprašujem starše in potem ugotovim, da lahko skozi muke Jezusa Kristusa pravzaprav razložim vse, saj se zavedam, kaj vse je prestal za nas. Pesem je prekrasna, besedilo je čudovito. A ta pesem ni za koncerte, posneta je za mojo dušo.

Imate veliko takih pesmi? Ne, ni jih veliko, a obstaja pesem Pomolimo se, ki se še danes vrti na eni od radijskih postaj na Hrvaškem že 700 dni, vsak dan, točno štiri minute do 14h jo zavrtijo. Vsak dan! Veste, največji človek si, ko moliš za svoje sovražnike, za tiste, ki te ne marajo, za tiste, ki ti delajo slabo. To je velikost človeka v pravem smislu. V tej pesmi je prav to in zato ima takšno težo, a to je pesem za mojo dušo, ne za na koncerte. Narejena je bila zame in jo tako razumem. Ljudje na koncertih tega ne želijo poslušati, čakajo na moje hite, kot so Umoran in podobni.

Pa to lahko sprejmete? Zdi se, da vam ti pesmi veliko pomenita. Da, res je, veliko mi pomenita. Moram. Seveda lahko. Veste, tisto prvo izvajam ob Jezusovem vstajenju in takrat jo ljudje morajo poslušati. Se pa na velikih koncertih zgodi, da si ljudje ko je nastopa že konec, zaželijo skladbo Pomolimo se. V tem primeru jo, če želijo, tudi zapojem. To je zame pravo zadovoljstvo, pravo zadoščenje.