Dream Theater

TIP: Izjemen in zelo metal album, ki napoveduje nekaj zares izvirnega in veličastnega.

Dream Theater so brez vsakega dvoma pojem izvedbe. To prvino so pripeljali do nivoja, ki ga je bilo v vsej zgodovini rocka le redko kdaj moč slišati. Na drugi strani so Dream Theater tudi pojem sodobnega progressive metala in poleg Rush zagotovo najvplivnejši tovrstni bend. Je pa tudi res, da Dream Theater niso niti približno tako inovativni, kot so na primer že omenjeni Rush. Dream Theater se je nekajkrat (na srečo ne ravno pogosto) zgodilo, da so zaradi izpostavljanje izvedbenih bravur in demonstriranja super-zahtevnih solaž povsem pozabili na obliko in na nek način tudi na sporočilnost skladb. Ta pojav je pri progresivnih rock bendih sicer precej pogost. Kljub temu pa je opus Dream Theater naravnost impozanten, prav tako tudi širina njihovega glasbenega izraza. Bend je praktično vsakič naredil ploščo, ki slogovno, zvočno in po pristopu ni imela kakšne bistvene povezave s prejšnjo.

Podobno velja tudi za njihov aktualni izdelek Systematic Chaos, ki je idejno precej drugače zasnovan, kot je bil njihov zanimivi predhodnik Octavarium izpred dveh let, s katerim se je skupina vsaj z nekaterimi skladbami precej približala bolj sredinskemu progresivnemu rocku. Na Systematic Chaos pa je skupina veliko več pozornosti posvetila kompaktnosti, celovitosti in zaokroženosti samih skladb. Predvsem pa jim je dala čvrst in prepoznaven slogovni pečat. V marsikateri skladbi se bend naravnost poigrava z žanri. Tako je na albumu skladba, ki močno spominja na Metallico iz časov Master Of Puppets ali …And Justice For All, spet druga pesem pa je naravnost pinkfloydovsko zastavljena, čeravno je postavljena v precej težja okolja. Takšnih analogij z (predvsem starimi prog) bendi je na albumu še nekaj. Očitno se skupini precej pozna, da je v zadnjih letih naredila verne remake celotnih albumov bendov, kot so Metallica, Pink Floyd in Iron Maiden. Te izkušnje so Dream Theater začeli sedaj konkretno uporabljati tudi v svoji glasbi. Samo za informacijo, nekatere izmed teh remake albumov so Dream Theater objavil kot fanovske edicije.

Sicer pa Dream Theater na Systematic Chaos demonstrirajo nekaj najbolj metalskih prijemov sploh, na drugi strani pa so tudi progressive večplastni in zahtevni kot še nikoli do sedaj. V celoti je Systematic Chaos zagotovo najbolj metalsko zveneč album tja od Awake naprej. Dream Theater so se na tej plošči očitno zelo resno spopadli s tistim, kar jim nekateri najbolj očitajo - to je s pomanjkanjem lastne slogovne identitete. V tokrat (od začetka do konca) zares celovite skladbe pa so vnesli tudi obilo fantastično virtuoznega muziciranja, solističnih bravur in raznih drugih izvedbenih ekstravaganc.

Vsekakor je Systematic Chaos eden njihovih najboljših albumov sploh. Bend pa je na njem poleg obvezne izvedbene superiornosti pokazal tudi, da se pripravlja na nekaj zares drugačnega oziroma še nikoli slišanega. Skratka, Systematic Chaos je izvrsten album, ki ne bi smel razočarati nikogar, ki mu je bend blizu, kot tudi ne nikogar, ki ceni pravi in čisti progresivni metal. Album sicer slogovno še ni "tista ultimativna mojstrovina" je pa bend z njim zelo, zelo blizu.