Domen Kumer ostaja zvest samemu sebi: Pri meni je tako – kar vidiš, to dobiš

Pred leti se je za nekaj časa preselil v Avstrijo. Ko je ugotovil, da Slovenijo preveč pogreša, pa si je dom ustvaril pod domačim Pohorjem. Foto: Gaja Hanuna Domen Kumer je slovenski pevec, glasbenik in producent ter ponosen Štajerec, ki je vedno urejen od glave do pet, pohvali pa se lahko tudi z nazivom najbolj seksi znanega Slovenca leta 2020.

Kot otrok se je profesionalno ukvarjal s smučanjem, ki pa mu ni prineslo želenih rezultatov, zato je strast našel v ustvarjanju glasbe. Čeprav je pred leti glasbeno kariero za nekaj časa postavil na stranski tir, saj je opazil premočan vpliv in popularnost tuje glasbe, pa se je po glasbenem premoru vrnil in na slovenski glasbeni sceni uspešno krmari že 20 let. Letos namreč praznuje okroglo obletnico, ki jo bo zaznamoval s koncertom v mariborski dvorani Tabor. Poleg uspešnic z začetka kariere, ko se je posvečal zabavni glasbi, 42-letnega Kumra poznamo tudi kot pevca narodnozabavne glasbe. Pri tem ga je močno podpiral njegov pokojni oče. Ne gre pa pozabiti niti njegovih sodelovanj in duetov z drugimi glasbeniki, ki jih ni malo.

Z njim smo se med drugim pogovarjali o spominih na alpsko smučanje in začetek glasbene kariere, zapletu ob zmagi na festivalu Melodije morja in sonca leta 2005, rivalstvu med slovenskimi glasbeniki in kritikah narodnozabavne glasbe ter praznovanju prihajajoče obletnice. Razkril nam je tudi, ali ga je še vedno strah, da bi ostal sam, zakaj 15 let ni imel stikov z Mirno Reynolds in ali obstaja možnost, da s Špelo Grošelj obudita prijateljstvo.

Ste eden od slovenskih glasbenikov, ki na odrih izžareva največ pozitivne energije in je vedno nasmejan. Ste tudi v zasebnem življenju takšni?

Sem, v bistvu se na odru in v zasebnem življenju vedem zelo podobno. Pri meni tega, da bi se, preden grem na oder, prelevil v neko drugo osebo, ni. Mogoče se kdaj spremenim, če me kdo res razjezi in če vem, da mi je nekdo naredil krivico. Potem se verjetno prelevim v zmaja. Drugače pa ne, pri meni je tako – kar vidiš, to dobiš.

Marsikdo vašo energijo in slog petja primerja z Alfijem Nipičem. Vidite kaj podobnosti med vama?

Gospoda Nipiča občudujem že od mladih nog, ker smo takšno glasbo poslušali doma, predvsem Avsenikovo in iz tistega obdobja, ko je bil njihov pevec Nipič. Alfi Nipič je miks nekoga, ki je ustvarjal narodnozabavno in zabavno ali šlager glasbo, kakorkoli bi to poimenovali. On se mi zdi najbolj posrečen hibridni izvajalec, čeprav se lahko to sliši narobe. Imel je svoje zelo dobre trenutke v vseh teh slogih in s svojimi pesmimi zaznamoval določena obdobja slovenske glasbe.

Alfi bo nastopil tudi na vašem koncertu ob 20. obletnici kariere. Glede na to, da ste njegovo glasbo poslušali že kot otrok, kaj vam danes pomeni vajino prijateljstvo?

To mi je tako fascinantno. Ko sem ga spoznal, to je bilo pred 18 ali 20 leti, mi je bilo zelo zanimivo, ker sem ga še kot otrok gledal na televiziji. Podobno je bilo tudi z Jožetom Potrebuješem. Ko sem bil v drugem razredu osnovne šole, so Čuki imeli pesmi, kot sta Štorklje in Zobar. Kot otrok sem vse te glasbenike spremljal na televiziji, ko sem jih 20 let kasneje spoznal, pa je bil smešen občutek, ampak zelo dober. Z Alfijem mi je bilo, tudi kasneje, ko sva sodelovala, vedno zelo zanimivo in zabavno.

"Odločil sem se, da hočem glasbo ustvarjati do konca življenja, kolikor bo moje življenje pač trajalo. Največjo strast gojim do glasbe. Ta strast seveda variira gor in dol in ravno zato, ker hočem to delati do konca življenja, želim in moram gojiti dobre odnose z ljudmi, ki imajo podoben interes." Foto: Gaja Hanuna

V zadnjih nekaj letih ste bistveno spremenili način življenja in videz. Kdaj ste začutili, da je ta sprememba potrebna?

Včasih sem se ukvarjal s športom, sicer relativno neuspešno, ampak to je nepomemben detajl. Potem pa sem se začel družiti z ljudmi, ki so veliko hodili v hribe, in se jim pridružil. Zdi se mi, da je na splošno v življenju tako, kot pravi rek: "Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si." To je sicer malo na prvo žogo, ampak dejansko neke stvari držijo. Družba lahko na človeka vpliva pozitivno, sploh pri mladih pa se lahko zgodi, da tudi negativno. Ampak tudi to je del odraščanja.

Strast ste našli tudi v obiskovanju hribov in gora. Ko ste se pred leti podali na Triglav, ste dejali, da je vaš naslednji cilj Mont Blanc. Se je to že uresničilo, si tega še želite?

Ni se še uresničilo, tega si še želim, je pa zadeva z Mont Blancom malo bolj zapletena. Prvo leto smo se s kolegi zmenili, da bomo šli peš po francoski strani. Običajno se gre poleti ali septembra. Pod vrhom, ki je na približno 3.800 metrih nadmorske višine, se prespi. Tu pa se zaplete, ker moraš kočo, ki ima kapaciteto dobrih deset postelj, rezervirati vsaj leto prej. Tega seveda nismo naredili, zato smo se dogovorili, da bomo šli drugo leto. Nato sem nekje videl, da z Mont Blanca tudi smučajo, in si mislil, da bi lahko poskusili to. Poklical sem pri nas zelo priznano mednarodno vodnico in smučarko Tino Di Batista, ki mi je razložila, da gre ta pot po italijanski strani, da je zelo naporna in da se prespi na približno 3.000 metrih nadmorske višine. To pomeni, da je na dan vzpona treba prehoditi še približno 1.800 metrov nadmorske višine po snegu. Razložila mi je, da lahko kot vodnica s sabo pelje dve osebi, enako tudi njen mož, če eden od dveh v skupini zataji, pa se mora njena skupina obrniti. Ustrašil sem se, da tega ne bi zmogel, da bi mi postalo slabo ali karkoli in da bi se moral nekdo, ki si tega želi najbolj na svetu, zaradi mene obrniti. O tem sva se pogovarjala februarja, vzpon bi bil konec aprila, marca pa je ravno na tej poti zasulo pet ali sedem ljudi. Seveda te postane strah, da ne rečem, da te tudi malo mine. Ni me sicer minilo, sem si pa rekel, da bi šel raje poleti peš po francoski strani. To, da je toliko zapletov, je najverjetneje razlog, da še vedno nismo šli.

So mi pa hribi in gore kar zanimivi. Ne samo, da si prečistiš glavo, zanimivo in zabavno lahko postane predvsem, ko z družbo prespiš v kakšnem bivaku ali koči. Tudi če na gore nikoli nisi gledal tako, imajo res svoj čar. Če bi mi nekdo pred desetimi leti rekel, da se bom imel v gorah tako dobro, bi mu rekel, da je nor.

O kritikah sodobne narodnozabavne glasbe pravi: "Glasba se razvija, spreminja. Čeprav izvira iz neke oblike, ne pomeni, da mora 50 let kasneje zveneti enako. In mislim, da je glasba teh mladih narodnozabavnih ansamblov točno takšna, kot v današnjem času mora biti." Foto: Gaja Hanuna

Kot ste že omenili, ste, preden ste se začeli ukvarjati z glasbo, trenirali smučanje. Se mogoče spomnite svoje najboljše uvrstitve?

Prvo mesto, ampak tega je bilo bore malo, samo za vzorec (smeh, op. p.), ampak včasih je tudi to boljše kot nič. Te uvrstitve so bile na takšni ravni, da jih je bilo res malo. Tam, kjer sem imel največji interes, pa tega seveda ni bilo. Poslanstvo mojega takratnega tekmovalnega športa je bila bolj neke vrste osebnostna rast v otroških letih, ki se je sploh še ne zavedaš (smeh, op. p.).

Ste s takratnimi prijatelji ohranili stike? Je bil med njimi kakšen, ki je bil kasneje zelo uspešen?

Sem. Med njimi je bil recimo Ivica Kostelić, brat Janice Kostelić. Zadnji dve sezoni, ko sem še tekmoval, sem treniral s hrvaško ekipo na Hintertuxu v Avstriji. Če si z nekom ves čas skupaj, se povežeš in z Ivico sva takoj našla skupni jezik. To je bila glasba. Glede samega smučanja ga takrat nisem kaj dosti razumel. Bilo je tako, kot če bi se z nekom, ki ni toliko vpet v to, pogovarjal o glasbeni produkciji, studijskem delu in ustvarjanju glasbe. Podobno se je meni zgodilo takrat, ko sem še tekmoval. Ker so bili Hrvati tako močno vpeti v smučanje in na najvišji ravni, z njimi nisem našel skupnega jezika, vse skupaj mi je bilo nerazumljivo. Sploh ko mi je Ivica enkrat razlagal o občutkih, ki jih ima v pancerjih. Meni se sanjalo ni, o čem govori. Sva se pa takoj našla v glasbi. Vedno sta mu bila blizu rock'n'roll in country glasba. Igral je kitaro in izpolnil sem mu tudi eno željo. Tega ne bom nikoli pozabil. Hotel je imeti belo kitaro Fender Stratocaster, narejeno v ZDA po vzoru Jimija Hendrixa, in jaz sem mu jo priskrbel. Dobil sem jo nekje v Nemčiji, ne spomnim se več, kje, in mu jo pripeljal na naslednje priprave. Vsak ima nekaj za sproščanje in on je takrat imel glasbo in to kitaro. To sem si res zapomnil.

Drugače je bila moj letnik tudi Tina Maze, ampak saj pravim, zelo velike razlike med nami so se videle že, ko smo bili stari 13 ali 14 let. Že pri 14 letih smo videli, kdo bo šel v katero smer. Res se je videla razlika, kar se je opazilo tudi pri Tini Maze. Ona se je rodila za to, jaz pa se za smučanje nisem, s čimer ni nič narobe, ker ni vsak za vse. Sem se pa, hvala bogu, našel v tem, kar delam danes.

Pred nekaj leti je mislil, da na Mariborčane in Štajerce vsi gledajo čudno in da bi moral svoj štajerski naboj malo umiriti: "Potem pa sem spoznal, da sem takšen, kakršen sem, in da ni nobene potrebe, da bi tajil, od kod prihajam, ali to spreminjal." Foto: Gaja Hanuna

Preboj na slovenski glasbeni sceni vam je uspel z zmago na Melodijah morja in sonca leta 2005 s pesmijo Do Portoroža. Takrat vas je Rebeka Dremelj obtožila, da je zmagovalna pesem plagiat.

Res je, ta pesem je imela sprva drugačen delovni naslov, to je Zemlja mojih snova. Pesem je nastala v sodelovanju z Draganom Brajovićem - Brajo, on je pisec velikih hitov iz Srbije, tip je res frajer. Ko sem se znašel pred dilemo, kaj bomo naredili, ker te zadeve, lepo rečeno, zvenijo zelo podobno, sem se odločil, da to rešimo (smeh, op. p.). Ko me je brat peljal v Beograd na sestanek z Brajovićem, sem bil star 21 let. Mislil sem si, da me bo zmlel, ko ga bom vprašal, kako bi lahko to rešili. Ampak bil je res frajer, vse sva rešila, res je bil faca.

Rebeka pa ni vedela, da sem jaz te zadeve že urejal. Ta skladba ni bila plagiat, imela je samo izredno podoben refren kot tista druga. Podobnost je podobnost, tu nimamo kaj, ampak gre samo za refren, ne celotno pesem. No, novinar mi je na tiskovni konferenci zastavil neko vprašanje, jaz sem nanj odgovoril, nato pa mi je Rebeka pred vsemi rekla, da si zaslužim oskarja za svojo "glumo". Pred vsemi me je obtožila, da je moja pesem plagiat. Tam je bilo ogromno novinarjev in mislil sem si, da si boljšega tajminga res ni mogla izbrati. Nekaj časa sem še sikal, nato pa vstal in protestno odšel. Nastal je res velik škandal, ki pa se je na koncu izkazal kot nekaj zelo dobrega – po eni strani za pesem Do Portoroža, ker je dobila ogromno pozornosti, po drugi strani pa za najin odnos z Rebeko. Njen takratni menedžer je bil Zdravko Geržina, oče Natke Geržina, ki pa je bila moja menedžerka. Rebeka je Zdravku dva meseca po tem, ko me je na tiskovni konferenci napadla, rekla, da bi lahko midva posnela duet. Ko me je Natka klicala, sem to takoj zavrnil, a mi je rekla, da je to super za biznis, naj požrem ponos in se z Rebeko dobim. In res, čez dva dni sva se z Rebeko srečala na kosilu in se dogovorila za duet. Od takrat dalje pa so se začele zabavne zgodbe. Vse te zgodbe se mi zdijo super, ker se jih lahko čez leta spominjaš in si rečeš, kako dobri časi so to bili.

Zanimivo je, da se je rivalstvo med vama prevesilo v takšno prijateljstvo, kot ga imata danes.

Z Rebeko sva si v nekih pogledih zelo podobna. Če bi njo vprašal, bi to zanikala, saj ima ona vse organizirano, jaz pa imam kaos. In potem spomnim, če je pozabila, da je ona ženska, jaz pa moški. Tako pač je, to so bistvene razlike (smeh, op. p.).

Pred leti se je Domen Kumer preizkusil tudi v vlogi televizijskega voditelja, z Jasno Kuljaj je vodil resničnosti šov Bar. Foto: Gaja Hanuna

Je bilo včasih tega rivalstva med glasbeniki več kot danes, ko se zdi, da se vsi med sabo podpirajo? Ali vseeno obstaja in je nekoliko skrito v ozadju?

Rivalstvo je prisotno ves čas. Po mojem mnenju je eden največjih frajerjev Jože Potrebuješ. Zakaj? On je takšen džek. Dobil sem malo vpogleda v njegovo družino in ugotovil, da ima stvari res dobro postavljene. Ne samo, da že res dolgo vodi Čuke, ampak tudi kroji slovensko glasbeno sceno. Vsi vemo, koliko oddaj je izpeljal in koliko dobrega so te oddaje naredile za slovensko glasbo. Ne samo pred 20 leti, še danes. Takšne oddaje pokažejo, koliko je nekdo pripravljen narediti za slovensko glasbo, zelo pomembne pa so tudi za naš jezik. Predvsem zaradi časov, v katerih živimo.

Pred osmimi leti sem živel v Avstriji. Leta 2015 se je na meji med Slovenijo in Avstrijo zgodil eden večjih migracijskih valov in živel sem točno tam, kjer se je to dogajalo. Kot prostovoljec sem delal za avstrijski Karitas in vse skupaj videl od blizu. Zdi se mi zelo pomembno, da se zavedamo, kako pomembno je, da bomo tudi čez 40 let v naši državi še vedno večinoma govorili svoj jezik. Tudi glasba ima velik vpliv na to, mnogo večji, kot si marsikdo misli. Jože je ravno zato tako velik frajer, ker vse to razume. Tu sem hotel potegniti vzporednico. Čeprav se zaveda, da obstaja rivalstvo, obstajalo je pred 20 leti in obstaja še danes, pri njem nikoli nisem dobil tega občutka. Tudi sam tega rivalstva ne čutim več toliko, kot sem ga pred 20 leti. Danes je to bolj vidno med izvajalci, ki so relativno novi. Mislim, da je rivalstvo trenutno najbolj prisotno pri izvajalcih narodnozabavne zvrsti, ker je ta glasba na vrhuncu. Zato mora biti vsem nam v interesu, da tako tudi ostane, ker iz nje vse izvira. Sam obožujem rock glasbo, naši rock izvajalci so vrhunski – Siddharta, Joker Out, Mi2 itd., ampak dobro je, da se je narodnozabavna glasba približala mainstream kulturi. Točno tako je tudi v tujini, v Avstriji ali Nemčiji. To je pomembno zaradi naše lastne identitete in narodne zavesti. Če si ne bomo prizadevali za to, gre lahko vse skupaj v hudo napačno smer.

Je pa sodobna narodnozabavna glasba deležna številnih kritik, češ da se Slak in Avsenik obračata v grobu. Tudi sami izvajate to zvrst glasbe, kako bi vi odgovorili na te kritike oziroma ocenili sodobne ansamble?

Jaz sem Avsenikovo glasbo poslušal od mladih nog, sploh v tistem obdobju, ko je bil z njimi Alfi Nipič. Zelo so mi bili všeč tudi Lojze Slak in preostali narodnozabavni ansambli iz tistega časa. Sam sem velik oboževalec Elvisa Presleyja, Chubbyja Checkerja in Chucka Berryja, hkrati pa tudi velik občudovalec Brucea Springsteena, Guns N' Roses, U2 in Lennyja Kravitza. Povedati hočem, da se glasba razvija in spreminja. Čeprav izvira iz neke oblike, to ne pomeni, da mora 50 let kasneje zveneti enako. Mislim, da je glasba teh mladih narodnozabavnih ansamblov točno takšna, kot v današnjem času mora biti. Mladi jih poslušajo in hodijo na veselice. Moji nečakinji, ki sta stari 15 in 18 let ter živita praktično v mestu, poleti in pozimi hodita okoli in lovita veselice. To pomeni, da narodnozabavni ansambli v današnjem času delajo točno tisto, kar morajo. Temu se reče razvoj. Nekaterim to ustreza, drugim pač ne. Vemo pa, da obstajajo različni ljudje, nekateri so bolj konservativni, drugi manj. Meni pa se zdi, da je točno tako, kot mora biti.

"Nastal je res velik škandal, ki pa se je na koncu izkazal kot nekaj zelo dobrega – po eni strani za pesem Do Portoroža, ker je dobila ogromno pozornosti, po drugi strani pa za najin odnos z Rebeko," se Kumer spominja zapletov, ki so nastali ob njegovi zmagi na Melodijah morja in sonca leta 2005. Foto: Gaja Hanuna

Vrniva se še malo k prej omenjenemu rivalstvu. Pred kratkim ste razkrili, da kar 15 let niste imeli stikov z Mirno Reynolds. Je bilo tudi tukaj v ozadju rivalstvo ali kaj drugega?

Med nama nikoli ni bilo rivalstva, ker sva vedno delala za skupni interes. Najini poti sta se preprosto razšli. Ona je šla v eno smer, jaz pa sem v drugo. Spomnim se, da sem za šalo posnel svoj prvi demo posnetek narodnozabavne pesmi, v kateri sem oponašal Alfija Nipiča. To je Hočem polko nazaj. To sem poslal Veri Šolinc, ki je napisala besedilo, in Miku Orešarju, ki je naredil narodnozabavni aranžma. Pesem sta takoj zagrabila in rekla, da je super. Potem sem jo posnel ter posnetek poslal Rebeki Dremelj, Špeli Grošelj, Mirni Reynolds in verjetno še komu. Prav spomnim se razlik v komentarjih, ki sem jih dobil. Povedati hočem, da me je takrat poneslo v narodnozabavno glasbo, Mirna pa je takrat delala predvsem pop glasbo, ogromno je sodelovala z Raayem. Delala je drugačno glasbo kot jaz. Glasbeno in avtorsko sva se nekako razšla, drugače pa nič ni bilo narobe.

Sta pa skupaj med drugim napisala pesem Made in Slovenija, ki jo je pred kratkim predstavila Natalija Verboten.

Tudi, da. In ko sem ravno prej omenil Špelo Grošelj, se spomnim, da ona ni bila najbolj navdušena nad mojo prvo narodnozabavno pesmijo. Rebeka Dremelj me je klicala ter mi rekla, da je pesem vrhunska in zabavna, medtem ko Špeli takrat to ni bilo najbolj simpatično. Ravno takrat je zapuščala skupino Atomik Harmonik in mogoče ji ni bilo najbolj simpatično slišati mene v narodnozabavni glasbi. Ne da bi bili Atomik Harmonik narodnozabavna skupina, daleč od tega, ampak nekaj jo je motilo. Nič narobe, saj ne moreš biti vsem všeč. In že sva pri pesmi Made in Slovenija in najverjetneje tudi pri tistem zapletu.

Vemo, da se je pod objavo Natalije Verboten vnela razprava, v kateri je Špela Grošelj trdila, da je bila ta pesem pred leti napisana zanjo, sami pa ste to zanikali. Lahko razložite, zakaj se je pojavilo nesoglasje?

Ona se je izrazila zelo nespretno. Ali je bilo to z razlogom ali ne, ne vem. Zato sem pod to objavo komentiral, da je pesem sestavljena iz več segmentov – melodije, teksta, aranžmaja itd. In melodija je leta 2009 ali 2010 res bila narejena zanjo, in sicer zato, ker mi je rekla, da bo zapustila Atomik Harmonik in da bi rada še naprej ustvarjala glasbo. Melodija je dejansko bila narejena zanjo, ampak je ni vzela, ker ji ni ustrezalo, da sem jo videl v tem slogu, saj je želela biti pop pevka. Na prijazen način sem ji povedal svoje mnenje, da izvira iz skupine Atomik Harmonik in si ne znam predstavljati, kako bi ljudje v glavi naredili ta preklop, da bo ona zdaj pop pevka. Ne da ne bi bila vokalno sposobna, ampak to, kar je ona želela, je bil čisti odmik od tega, v čemer je bila prej zelo uspešna. Tu so se najini pogledi razhajali. Ona te pesmi zato med drugim ni vzela, ker ji ni bila všeč. Besedilo in pesem v današnji obliki pa nista bila ustvarjena zanjo.

Če bi mu nekdo pred desetimi leti rekel, da se bo imel v gorah tako dobro, bi mu rekel, da je nor. Foto: Gaja Hanuna

Mislite, da bosta kdaj v prihodnosti znova navezala stike? Vseeno sta bila dolga leta zelo dobra prijatelja.

Jaz si samo želim, da bi bile, ko in če bova enkrat komunicirala, stvari transparentne. Bistveno mi je, da se imamo vsi dobro in da ne gledam samo na to, kaj bom jaz imel od nečesa. V življenju ne moreš gledati samo nase, ker to ne deluje. So ljudje na naši glasbeni sceni, ki so to počeli leta in jim je šlo, ampak ker se vsaka stvar enkrat konča, tudi takšni ljudje dobijo vzgojno lekcijo. In so jo dobili. Ampak to izvira že iz tega, kako si vzgojen in v kakšnem okolju si odraščal. Če so ti privzgojili zavist, to ni dobro. Jaz tega nimam. In tudi to je eden od razlogov, da se določenimi ljudmi ne morem funkcionirati. Ljudje smo si različni, z nekaterimi se ujamemo, z drugimi ne.

Pred leti ste izdali pesem z naslovom Nočem ostati sam, ob kateri ste izrazili skrb, da boste, ko boste starejši, ostali sami. Vas je tega še vedno strah?

Ne. Takrat me je bilo. Točno v tistem obdobju me je bilo, potem pa sem si v glavi uredil neke stvari, ki jih živim že dve ali tri leta. Odločil sem se, da hočem glasbo ustvarjati do konca življenja, kolikor bo moje življenje pač trajalo. Največjo strast gojim do glasbe. Beseda strast je izredno pomembna, potrebujemo jo, da lahko delujemo in da iz sebe dobimo največ. Ta strast seveda variira gor in dol in ravno zato, ker hočem to delati do konca življenja, želim in moram gojiti dobre odnose z ljudmi, ki imajo podoben interes. Jože Potrebuješ ima zagotovo tak interes, zdaj ga omenjam že šestič, ampak tako pač je. S takšnimi ljudmi se je dobro čim prej povezati, se razumeti z njimi in govoriti čisti jezik, da ni drobnega tiska. Ker z njimi se boš gledal še naslednjih 20 ali 30 let. In kaj je lahko lepšega od tega, da se s takšnimi ljudmi razumeš tudi zasebno?

Pesem Nočem ostati sam je nastala v obdobju, ko me je to malo skrbelo. Nastala je v sodelovanju s Steffaniem (Štefan Čamič), ki je napisal tudi pesmi Do Portoroža, Banana in Zdravnik. Takrat sva ugotovila, da se je mogoče duhovnemu in osebnostnemu razvoju posvečati tudi na drugačen način, s pomočjo različnih obredov. Ta pesem izvira iz tistega obdobja. Človek v življenju poskusi marsikaj in se marsikaj iz tega nauči.

"Če si z nekom ves čas skupaj, se povežeš, in z Ivico (Kostelićem, op. p.) sva takoj našla skupni jezik. To je bila glasba." Foto: Gaja Hanuna

Bliža se pomembna prelomnica za vas – 20. obletnica kariere. Kaj pa vaš prvi glasbeni nastop, se ga še spominjate?

Prvič sem nastopal v vrtcu, ko sem bil star šest let. Pel sem pesem Ein bißchen Frieden. To je bil moj čisto prvi glasbeni nastop. Zdaj ne bi mogel izluščiti, kdaj točno in kako je bil videti. Sam se večinoma spomnim lepih stvari. Ne vem, ali gre za selektivni spomin ali za potlačenje spominov (smeh, op. p.).

Za lokacijo proslavitve 20. obletnice kariere ste si izbrali mariborsko dvorano Tabor.

Zelo preprosto, ker sem iz Maribora. Pred dvema ali tremi leti sem imel s tem še malo težav, saj sem mislil, da na Mariborčane in Štajerce vsi gledajo čudno in da bi moral svoj štajerski naboj malo umiriti. Potem pa sem spoznal, da sem takšen, kakršen sem, in da ni nobene potrebe, da bi tajil, od kod prihajam, ali to spreminjal. Ljubljana se mi zdi res vrhunsko razvita in lepa. Ponosen sem, da imamo takšno glavno mesto, ampak ne znam si predstavljati, da bi živel v Ljubljani. Ko pogledam na Pohorje, se spomnim svojega otroštva in to je to.

Na koncertu obljubljate več kot sto nastopajočih in zabavo dolgo v noč.

To ne bo umirjen koncert, ampak čaga. Imeli bomo zelo dobro produkcijo, vse bo res dobro narejeno in šlo bo za tipično štajersko čago z mojimi glasbenimi prijatelji. Poskrbljeno bo za vse, produkcija bo vključevala vrhunski zvok, svetlobo, zaslone, tudi gostinstvo. Ta dogodek bo res super, predvsem pa boste lahko slišali ogromno slovenske zabavne in narodnozabavne glasbe zadnjih 20 let, ki še danes živi. Imamo ogromno glasbe, ki je bila pred 20 ali 30 leti popularna, ampak na terenu ne živi več. Če dam primer: glasbo Kingstonov, da ne rečem spet Čukov, slišiš še danes. Obstaja pa glasba, ki je bila v nekem trenutku popularna, a se ni ohranila. Nekaj se ohrani, nekaj se ne, na to nimamo pretirano velikega vpliva. Na tem koncertu bo zagotovo glasba, ki se je ohranila čez čas in še živi.

Kako potekajo priprave na takšen dogodek, je logistično zahteven?

Gre za zelo zahteven projekt, ker bo ogromno gostov. Ogromno je stvari, na katere upaš, da se bodo gostje pripravljeni prilagoditi. Sam imam zelo dober bend, s katero igram že nekaj let, oni so temelj, vse skupaj pa sem razširil s spremljevalnimi vokali in pihalnim orkestrom. V osnovi bo glasba delovala. Od glasbenih gostov pa lahko samo upam in si želim, da se bodo pripravljeni na neki način prilagoditi. Meni je v interesu, da bi bili oni in hkrati cel dogodek čim boljši, ker je to dobro za vse. Ljudje bodo od tega odnesli največ. Imam srečo, da imam takšne glasbene goste, kot jih imam – ki ne komplicirajo in se zavedajo, da si želim, da bi vse izpadlo dobro ter da bi ljudje odnesli največ in si dogodek zapomnili kot nekaj lepega. Logistično pa je zahtevno, ker je tisoč stvari, ampak se ne bom pritoževal.

Še vedno si želi enkrat osvoji vrh Mont Blanca: "To, da je toliko zapletov, je najverjetneje razlog, da še vedno nismo šli." Foto: Gaja Hanuna

Preberite tudi:

Trendi Se Slak in Avsenik obračata v grobu? Mladi pevec ostro odgovoril kritikom.

Trendi Po sedmih letih je v ljubljanski Šiški znova zaživel legendarni lokal

Trendi Dare Kaurič: Glede na to, kar slišim zdaj, je Brizgalna brizga še kar kulturna