Berlin: razstava o Ingmarju Bergmanu

Razstava, ki bo na ogled do 29. maja, ponuja pisma, dnevniške zapiske, scenarije z avtorjevimi lastnoročnimi opombami, fotografije s snemanja, skice in kostume. Švedskemu režiserju, ki je leta 1997 na canskem festivalu prejel naziv najboljšega filmskega režiserja vseh časov, bo posvečena tudi retrospektiva na Berlinalu, na katerem je leta 1958 za Divje jagode prejel zlatega medveda. Leta 2007 je bila Bergmanova zapuščina vključena v Unescov program Spomin sveta, ki ohranja svetovno dokumentarno dediščino.

Bergman (1918–2007) je bil aktiven umetnik več kot šest desetletij. Režiral je več kot 60 filmov in dokumentarcev za film in televizijo, večino izmed njih je tudi napisal. Režiral je tudi več kot 170 gledaliških iger. Med njegovimi priljubljenimi igralci so bili Liv Ullmann, Bibi Andersson, Erland Josephson, Ingrid Thulin in Max von Sydow. Večina njegovih filmov se dogaja na Švedskem, ukvarjajo pa se s smrtjo, boleznimi, vero, varanjem in neprištevnostjo.

Kariera med gledališčem in filmom

Kariero je začel z lutkovnim gledališčem. S pisanjem za gledališče se je začel ukvarjati leta 1941, ko je napisal igro Kasperjeva smrt, s katero se je začela tudi njegova filmska kariera. Predstavnica švedske filmske družbe SF je namreč v njem prepoznala dramsko nadarjenost.

Njegov prvi scenarij je bil Mučenje (1944). Alf Sjöberg je po njem posnel film, ki govori o zadnjem letu študentovega življenja. V tem filmu se je Bergman tudi prvič preizkusil kot profesionalni režiser, saj je bil Sjöberg preveč zaposlen z drugimi opravki.

Bergman je s šestindvajsetimi leti postal umetniški vodja Mestnega gledališča v Hälsingborgu. Leta 1946 je posnel svoj prvi film Kriza o dekletu, ki niha med biološko in nadomestno materjo. V naslednjih dveh letih je posnel še filme Dežuje na najino ljubezen (1946), Ladja na poti v Indijo (1947), Glasba v temi (1948) in Pristanišče (1948). Scenariji za te filme so nastali kot priredbe gledaliških del. Prvi film, posnet po Bergmanovem lastnem izvirnem scenariju, je film Zapor (1949), ki je finančni polom. V filmih Žeja (1949) in Sreči naproti (1949) se osredotoči na temo zakona oziroma na odnos med možem in ženo.

Leta 1951 je v švedski filmski industriji vladala kriza. Bergman je takrat posnel film Poletne igre in režiral serijo reklamnih spotov za milo. Leta 1953 je posnel film Poletje z Moniko, v vlogi Monike je prvič v Bergmanovem filmu nastopila Harriet Andersson. Film je vzbudil veliko pozornosti in šokiral z nazornimi posnetki igralke. Zanimati so ga začele spolne in čustvene težave mladih. Noč klovnov, ki ga je posnel to leto, velja za njegovi prvi zreli film.

Do svetovne slave z Nasmehom poletne noči

Njegov šestnajsti film Nasmeh poletne noči (1955) je velika uspešnica, ki mu je prinesla mednarodno slavo. Leta 1957 se je povzpel med zvezde s Sedmim pečatom, ki je dobil posebno nagrado žirije v Cannesu, in Divjimi jagodami. V obeh filmih nastopi Max von Sydow, ki je pozneje odigral številne večje vloge v Bergmanovih filmih. V tistem času je v središču njegove pozornosti človekov odnos do Smrti in Boga. Zanimiv je tudi večkrat nagrajeni film Na pragu življenja, v katerem prikaže en dan življenja treh pacientk na porodniškem oddelku. Njegov naslednji film Obraz, ki ni doživel večjega uspeha, pa velja za njegov najbolj prepričljiv avtobiografski film.

Persona med tisoč najboljšimi

Njegov prvi barvni film je bil Zgodbe o ženskah iz leta 1964. Po dveh letih je s takratno ljubimko Liv Ullman posnel mojstrovino Persona, ki se je uvrstila tudi na lestvico tisoč najboljših filmov vseh časov po mnenju časnika New York Times. Na Ferskih otokih, kjer si je zgradil hišo, je posnel tri pomembne filme – Volčja ura (1968), Sram (1968) in Strast (1969).

Leta 1971 je sodeloval na berlinskem filmskem festivalu s svojim prvim filmom v angleščini Dotik. Takrat je tudi zaključil opus del o umiranju, ki ga je začel s Persono, in sicer s filmoma Kriki in šepetanja (1972) in Prizori iz zakonskega življenja (1973). Njegov drugi film v angleščini Kačje jajce je nastal med prostovoljnim izgnanstvom v Nemčiji. Leta 1976 je bila njegova kariera namreč resno ogrožena zaradi domnevne utaje davkov. Ogorčeni režiser je prekinil številne produkcije, zaprl svoje studie in se umaknil v osemletno izgnanstvo v Nemčijo.

Med njegovimi poznejšimi mojstrovinami so še TV-film Čarobna piščal (1975), Iz oči v oči (1976), Jesenska sonata (1978) z Liv Ullmann in Ingrid Bergman, Iz življenja marionet (1980), TV-film v štirih delih Fanny in Alexander (1982), ki je dve leti pozneje dobil štiri oskarje in zlati globus za najboljši tuji film, Blaženi (1986), Sarabanda (2003) in nadaljevanje Prizorov iz zakonskega življenja. Takrat se je tudi poslovil od snemanja filmov.

Za svoje delo je med drugim prejel tri oskarje za najboljši tuji film (1960, 1961 in 1982), nagrado Irvinga G. Thalberga leta 1970 in palmo vseh palm na filmskem festivalu v Cannesu leta 1997.

Ingmar Bergman je bil poročen petkrat, zadnja žena je umrla zaradi raka, od prvih štirih pa se je ločil. Poleg zakonskih zvez je imel tudi nekaj afer, in sicer z igralkami Harriet Andersson, Bibi Andersson in Liv Ullmann.

Napovednik filma Persona: