Arrested Development: vse, kar bi hip hop moral biti, a …

Že uro pred koncertom je bilo pred Kinom Šiška pravo malo praznovanje v počastitev nastopa ene od najbolj samosvojih in iskrenih hip hop zasedb vseh časov. Mične hostese so propagirale minija. Obiskovalci so že na dvorišču kazali pozitivno energijo. Skratka obeti so bili več kot dobri. Skupina je na oder prišla malce po 22. uri in vsa dobra energija iz preddverja se je prenesla v dvorano. Koncert Arrested Development je v vseh pogledih nekaj posebnega in je daleč od tistega raperskega "blefiranja na matrico" in še dlje od egocentričnosti, cenenega senzacionalizma in nestrpnosti, kar je vse, kar je danes ostalo od hip hopa.

Prvi vtis ob nastopu skupine je zagotovo ta, da na odru stoji sedem ljudi, ki neskončno uživajo v svojem početju. Poleg tega pa je bend v svojem početju še izvrsten. Ustanovitelj skupine Speeech je odličen frontman, pevec in občasno tudi raper. Vokalno so mu pomagali še zajetni in sijajni pevki Tasha Larae in Montsho Eshe ter raper in pevec One Love, ki je skrbel tudi za drgnjenje vinilk in druge dodatne zvočne učinke. Štirje glasovi so bili uglašeni do potankosti in poldrugo uro trajajočega koncerta niso niti enkrat samkrat zgrešili. "Nasproti" jim je stala fenomenalna ritem sekcija, basist Za in bobnar Rasa Don. Ljubljana pa je bila "blagoslovljena" še z nastopom njihovega duhovnega mentorja in najstarejšega raperja, ki se bliža osemdesetim, z imenom Baba Oje, ta je tokrat namesto JJ Boogieja prijel za kitaro. Oje je bil oblečen v elegantno črno obleko. Z belim klobukom je bil videti kot kak bluesman z začetka prejšnjega stoletja. Igral je fantastično.

Arrested Development so z redko slišano intenzivnostjo in osupljivo natančnostjo družili hipnotično-ritmičen hip hop z reggaejem, strupenim funkom, popom, dubom, starim in sodobnejšim soulom, freestylom, gospelom, bluesom, afriško glasbo in še čim. Duh temnopoltih velikanov, kot so Sly Stone, George Clinton, James Brown in Prince, je preplavil dvorano, vendar je v njihovi glasbi tudi nekaj brezčasno drugačnega in na trenutke naravnost futurističnega – modernega v njihovem primeru preprosto ni pravi izraz.

Sijajnih trenutkov je bilo mnogo. Vsaka pesem je bila posebna izkušnja, muziciranje vse čas prvoligaško. Še posebej hud odziv je bil na skladbe Tennessee, People Everyday, Ease My Mind in Mr. Wendal. Člani pa so navdušili tudi s solističnimi točkami. Sploh je s premetom, plesno točko z ruto in vrtenjem na hrbtu v slogu breakdancea navdušila zajetna Montsho. Večini pa je dih zastal tudi ob solo točki Zaja, ki je "po vseh predpisih" raztrgal bas. Kratki izlet Babe je bil veličasten, krasen je bil tudi vložek pevk. Bobnar je uprizoril silovit solo, One Love pa je z nekaj sonično hitrimi rimami v svoji točki pokazal, da sta mu blizu tako stara kot novejša šola rapanja.

Kljub temu da je bilo obiskovalcev le za dve tretjini dvorane, kar je sramota, je bilo vzdušje ves čas fantastično. Občinstvo je sodelovalo od prvega trenutka in Speech ni mogel skriti presenečenja in veselja. Občinstvo je plesalo, pelo, ploskalo, vzklikalo, mahalo z rokami in sploh na vse načine spodbujalo skupino. Tudi počepnili so vsi.

Nastop Arrested Development je bolj kot kakemu klasičnemu in po pravilu slabokrvnemu hip hop koncertu podoben maši v kakšni južnoameriški cerkvi, kjer gospel zbor pripravi vernike do ekstaze in nato še do katarze. In prav to se je včeraj zgodilo v Kinu Šiška.