SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Sramota

2

termometer

 | Foto:
Počasen, iskren in neznansko poetičen film o odvisnosti. O tragediji v nasladi in ujetosti v mehanskem iskanju fizične potešitve.

Film Sramota, ki smo si ga lahko ogledali že na lanskem Liffu, zdaj pa je na sporedu tudi v ljubljanskem Kinodvoru, je drugo sodelovanje režiserja Steva McQueena in igralca Michaela Fassbenderja. Prvič sta skupaj posnela Lakoto, film o gladovni stavki v irskem zaporu, in tudi drugič je v ospredju telo kot orodje, le da je tokrat sredstvo za zadovoljevanje sle. Fassbender je zdaj postavni Brandon, newyorški poslovnež, ki je odvisen od seksa. Na podzemni železnici se spogleduje s poročeno mladenko, najema prostitutke, svojo slo zadovoljuje tudi na spletu, v omari skriva kupe in kupe pornografskih revij, komunikacija z ženskami, ki ni omejena le na telesno, pa mu dela preglavice. Deluje skoraj kot stroj s točno določenim ciljem, rutinirano in nekako samodejno. Njegov vsakdan zmoti prihod kaotične sestre Sissy (Carey Mulligan), ki ju druži skupna izkušnja v preteklosti, katere podrobnosti nikoli ne izvemo, a je očitno odločilno vplivala na njun razvoj v osebnosti, kakršni sta danes. On je odvisen od spolnosti, ona čustveno nestabilna. Ali, kot je v nekem intervjuju povedal McQueen, on implodira, ona eksplodira. S Sissyjinim prihodom začnejo Brandonu stvari uhajati izpod nadzora. "Prihajava iz slabega kraja. Nisva slaba človeka," reče Sissy, a čeprav sta ptici iz iste kletke, se razen sredi njene otožne bluesovske različice ode New Yorku ali bolnišnične sobe ne moreta najti, si prisluhniti, pomagati.

Kljub dvema opaznima in precej uspešnima filmskima izdelkoma je pri režiserju Stevu McQueenu še vedno treba poudariti, da temnopolti irski umetnik nima nobene zveze z belopoltim ameriškim igralcem, ima pa veliko zveze z umetnostjo. McQueen je namreč pred izletom v režiserske vode priznanja pobiral že kot sodobni umetnik; leta 1999 je dobil prestižno Turnerjevo nagrado, leta 2009 pa predstavljal Veliko Britanijo na beneškem bienalu umetnosti. Tudi McQueenova filma sta polnokrvna umetniška izdelka, v katerih je vsaka podrobnost skrbno, včasih verjetno že obsesivno premišljena in noben element ni sam sebi namen. Zgodbo pripoveduje z neverjetno poetiko in pozornostjo; še posebej so mu ljubi dolgi prizori, kot je na primer tisti s Sissyjino otožno pesmijo, neznosno lep in težak obenem, ali del, kjer Brandon teče po ulicah modrikastih odtenkov prebujajočega se velemesta. Vse skupaj zaokroža še glasba, ki ima povsem svojo vlogo. Ob prizorih naslade na primer poslušamo nežnega Bacha, ki obkroža tudi prizor seksa v troje, kjer je gledalec četrti član, Brandonov obraz pa tako izgubljen v ekstazi, a hkrati tako neskončno žalosten, česar se skozi skoraj mehansko ponavljajoče se gibe zave tudi sam. Grimasa vznesenosti, pomešana z grimaso agonije.

Sramoto so upravičeno omenjali med največjimi osmoljenci letošnje sezone filmskih nagrad, a počasen, iskren in strašno poetičen film o odvisnosti (in za nameček še o odvisnosti od spolnosti), v katerem ne manjka golote, očitno ni nekaj, kar bi veljalo preveč izpostavljati. Manjši festivali so bili pogumnejši, poleg nominacije za zlati globus za Fassbenderja pa je film lep uspeh doživel tudi na beneškem festivalu, kjer je pobral tri nagrade, tudi za najboljšega igralca. A čeprav vsi govorijo o Fassbenderju, je odlična tudi Mulliganova, omeniti pa velja tudi dokaj neznane stranske igralce, ki poskrbijo za močan vtis. McQueenu uspe iz igralcev izvabiti najboljše. Ne, to ni film za vsakogar in čeprav je posnet kot poezija na platnu, je tudi brutalen in temačen. Sramota pa je konec koncev film, ki ne prodaja obrti, ampak umetnost.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin