SiolNET. Trendi Film in TV
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Brooklyn

0

termometer

Čustven portret odraščajočega dekleta, razpetega med dvema domoma, dvema celinama in dvema moškima, v vlogi katerega blesti letošnja nominiranka za oskarja Saoirse Ronan.

Za tri oskarje nominirana zgodovinska ljubezenska drama Brooklyn pripoveduje zgodbo o Eilis Lacey (Saoirse Ronan) – irskemu dekletu, ki leta 1952 na sestrino pobudo emigrira v newyorško mestno okrožje Brooklyn, kjer si pod pokroviteljstvom irskega duhovnika (Jim Broadbent) ustvari novo življenje.

Eilis skupaj z drugimi rojakinjami prebiva v dekliškem internatu pod vodstvom stroge gospe Keogh (očarljivo neposredna Julie Walters), zaposli se kot prodajalka v veleblagovnici, pomaga pri dobrodelnih dogodkih, udeleži se tudi tečaja računovodstva. Čeprav jo v Brooklynu obkrožajo priseljenci iz Irske, edini neposreden stik z domovino ohranja prek pisem, saj si dopisuje s sestro (Fiona Glascott).

Njena integracija v novo okolje je počasna, vendar uspešna. Eilis Iz plahega in zadržanega provincialnega dekleta odraste v odločno in prefinjeno žensko in zdi se, da prvič po dolgih letih uživa v svojem življenju. Drugi pozitiven prelomen dogodek v njem nastopi, ko na irskem plesu spozna sina italijanskih priseljencev Tonyja (Emory Cohen), s katerim se zaplete v čutno romanco.

Videti je, kot da Eilis na vsakem koraku spremlja sreča, nato pa udari tragedija, zaradi katere se mora vrniti v domače mestece. Tam ji začne odkrito dvoriti uglajeni Jim Farrell (Domhnall Gleeson). Se bo Eilis vrnila v ZDA ali pa bo srečo vendarle preizkusila tam, kjer jo tako očitno primanjkuje – na Irskem?

Dom je tam, kjer je srce

Kaj poreči o filmu Brooklyn? Če so vam všeč zgodovinske romance, te ne smete zamuditi. Za to obstajajo najmanj trije razlogi: prvi je izjemen nastop Ronanove, ki predstavlja srce filma in je najbolj zaslužen za to, da gledalci dihamo skupaj z glavno junakinjo, drugi je odličen scenarij, ki ga je po večkrat nagrajenem romanu Colma Tóibína spisal Nick Hornby (avtor romanov Zvestoba do groba in Vse o fantu ter scenarist žanrsko sorodnega filma Šola za življenje), piko na i pa doda še suverena režija Johna Crowleya.

Crowley, prejemnik bafte za dramo Fant A, je na podlagi Tóibínove zgodbe naslikal čustven portret odraščajočega dekleta, razpetega med dvema domoma, dvema celinama in dvema moškima. Romantična drama Brooklyn nam na topel način pokaže, da je dom tam, kjer je srce, to pa je lahko včasih tudi razklano.

Čeprav se junakinji v drugi polovici filma porajajo nekateri dvomi, je zgodba dokaj preprosta in predvidljiva (razplet filma nam izda že njegov naslov), izvedba pa vrhunska. Kot se za zgodovinske filme spodobi, tudi tega odlikujejo prefinjena fotografija, kostumografija, scenografija, maska in pričeska, ki gledalca popeljejo v 50. leta prejšnjega stoletja, v njih pa se odraža tudi čustveno in psihološko stanje glavne junakinje.

Pogled, vreden oskarja

Film lahko v vsebinskem in oblikovnem smislu razdelimo na tri poglavja, od katerih se samo vmesno odvija v New Yorku. Ko se Eilis vrne na Irsko, je jasno, da se razmere tam niso spremenile. Spremenila se je Eilis, kar lepo ponazori tudi sklepna sekvenca, v kateri junakinja mladi sopotnici na ladji na podlagi lastnih izkušenj svetuje, kako naj ravna, če želi, da bo plovba proti novemu življenju minila kar se da mirno (z drugimi besedami: brez prebavnih motenj.) V tistem trenutku pred nami stoji neka povsem druga ženska kot pa na začetku filma, ko Eilis prvič odpotuje v ZDA.

Eilisina sprememba je postopna in subtilna, glavna junakinja pa obdrži lastnosti (marljivost, prijaznost, preudarnost, dobrotljivost), zaradi katerih vsem takoj priraste k srcu. Podobno velja za ljudi, ki Eilis obkrožajo. Vsi liki (z izjemo enega in še ta kroji zgodbo samo na koncu filma), vključno z obema snubcema, so v osnovi izjemno spodobni in dobronamerni, številni med njimi pa tudi precej komični (to velja še posebej za krepostno gospo Keogh), kar se pozna tudi na vzdušju filma.

To je romantično, zasanjano in pogosto šaljivo (Eilis sostanovalke pred prvo večerjo pri Tonyjevimi sorodnikih učijo jesti špagete, mnenje naših vzhodnih sosedov o Ircih pa nam brez dlake na jeziku pojasni Tonyjev simpatični osemletni brat) ter občasno tudi melanholično. (Še posebej mi je ostal v spominu ganljiv prizor v domu za brezdomce, ko nekdo zapoje tradicionalno irsko pesem.)

Čeprav se Eilis čez lužo uspešno vključi v družbo in nam film prihrani težave, s katerimi se morajo spopadati priseljenci, gledalci nikoli ne pozabimo, od kod junakinja izvira. Eilisine/Ronanine sinje modre oči izžarevajo domotožje, pa tudi optimizem, nežnost, odločnost in toplino. Na kratko: pogled, vreden oskarja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin