Prijetna in energijsko učinkovita hiša za zmerno ceno

Sanje mnogih družin Mnogo mladih, ki si postavljajo svoj dom, si želi lastno hišo. Še večje sanje so, da bi bila energijsko učinkovita in posledično poceni za uporabo. Prav zaradi poseganja po uradnih katalogih podjetij, ki načrtujejo in gradijo hiše, marsikdo ostane le pri sanjah in željah. Tudi energijska učinkovitost postaja vedno bolj poznan in celo popularen pojem, ki pa investicijo podraži, a jo na dolgi rok tudi upraviči, pod pogojem, da je izvedba kakovostna in natančna.

Odločitev za hišo Mlada petčlanska družina iz okolice Kranja se je pred štirimi leti vselila v hišo, ki je rezultat povprečnega finančnega vložka in odločitve za lastno sodelovanje pri postavljanju in izvedbi objekta. Lastnika sta si sprva želela postaviti le hišo, ki bi jima ustrezala, bila energijsko učinkovita in v katero ne bi vložila preveč lastnega časa in energije. Po začetnih ponudbah podjetij sta hitro ugotovila, da finančni vložek, ki sta ga namenila za objekt, zadostuje za montažno hišo slabše kakovosti. Tako sta začela razmišljati o tem, da bi tisto, kar zmoreta in znata, gradila sama. Kupila sta parcelo in našla arhitekta, ki je dobro razumel njune želje in poglede na kakovost bivanja. Naslednje leto sta preživela v službi in na gradbišču svojega doma. Na koncu sta za isto ceno prišla do visokokakovostne nizkoenergijske hiše.

Načrtovanje Lastnika sta arhitektu dala spisek želja, nato pa so se začeli poglobljeni pogovori, izmenjava mnenj, včasih tudi prepričevanje, zakaj je nekaj dobro ali slabo. Želela sta si manjšo hišo na parceli velikosti 1000 kvadratnih metrov. Odločila sta se za zgradbo s pritličjem in z nadstropjem v mansardi z bivalno površino 150 kvadratnih metrov. Pri nadaljnjem načrtovanju sta prednost pred izbiro izvajalcev dajala izbiri materialov in znanju. Ogromno sta se naučila, ko sta pri gradnji pomagala prijateljem, ki so jima potem pomagali tudi pri odločitvi za izvajalce, ki niso bila podjetja, temveč posamezniki z dobrimi referencami. Tako sta prav vsa dela razen polaganja temeljev, golega skeleta in zaključnih del izvedla sama. Veliko pozornosti sta namenila formuli, da morajo vsi vgrajeni materiali in izdelki najmanj premosorazmerno s svojo ceno doprinesti k izboljšanju udobja in energetski učinkovitosti hiše, torej maksimalno upravičiti svojo ceno. Izjeme so bile zelo redke in praviloma povezane z vizualnim učinkom, npr. pri strehi in severni fasadi.

Način gradnje Gradnja se je začela z izkopom in osnovno ploščo, za katero lastnika pravita, da je bila edina in tudi zadnja stvar, ki sta jo le nadzirala. Pri vseh nadaljnjih delih sta zaradi natančnosti in želje po najboljši izvedbi s svojim delom sodelovala sama. Naprej sta večino časa namenila iskanju dobrih izvajalcev, ki so bili zato, ker sta potrebovala le osnovno pomoč, ugodni in zanesljivi.

Fasadna konstrukcija Odločila sta se za skeletno gradnjo iz masivnih lesenih elementov. Stene so zaprte z lesenimi ploščami. Izolativni del sestavlja 24-centimetrski prostor, zapolnjen s celuloznimi kosmiči, na nekaterih delih tudi s kameno volno. Izolacija je odebeljena v mansardnem delu, in sicer na 30 cm. Na notranji strani hiše so 15-milimetrske OSB-plošče (lepljene prešane lesene plošče), na zunanji pa DWD-plošče (iz zmletega lesa, ki ga veže lignin, snov v lesu, ki ne vsebuje škodljivih snovi).

Zaključni sloj predstavljajo 12,5-milimetrske gips-kartonaste plošče, na zunanji strani pa 21-milimetrske macesnove deske, ki jih na severni strani zamenja barvana aluminijasta kritina. Za sibirski macesen na fasadi sta se odločila predvsem zaradi videza, saj se dobro sklada z okolico, in njegovih dobrih lastnosti, pri katerih ne izpostavljata tistih, ki so posledica zahtevnih rastiščnih pogojev, temveč način vzgoje drevesa, pri katerem s sekanjem spodnjih vej dosežejo bistveno manjšo grčavost lesa. Če bi v Sloveniji kdo omogočal kaj podobnega, bi se odločila za slovenski macesen. Deske sta v celoti obdelala in postavila sama. Pri strehi sta se odločila za barvane plošče iz aluminija, za kar pravita, da je bil eden tistih izdelkov, ki so bili dražji, a ju je prepričal z dobrim videzom, ki spominja na gorske bivake, in referencami o kakovosti.

Poraba energije Odločila sta se za nizoenergijsko hišo, ki jo bo ogrevala toplotna črpalka. Zaradi dobrih možnosti terena (velikost, ki mora biti vsaj dvakratnik bivalne površine, struktura in vlažnost tal) in cenovne ugodnosti sta se odločila za zemeljski površinski kolektor. Ogrevalni sistem je zasnovan tako, da realna temperatura povratne vode v talnem ogrevanju ne presega 27 °C. Računsko naj tako nizka temperatura sicer ne bi zadoščala, a skladnost objekta in dobro izvedeni detajli to omogočajo. V notranjosti je sicer tudi peč na drva, a toplotna črpalka zadostuje za potrebe ogrevanja. Poraba električne energije za ogrevanje (skupaj s sanitarno vodo) v povprečju znaša 17 kWh/m2, kar ustreza kriteriju za nizkoenergijske hiše. Stroški za ogrevanje so letošnjo zimo znašali približno 250 evrov. V notranjosti sta se odločila za talno gretje, ki nudi najboljši izkoristek pri toplotni črpalki, enakomerno sevalno energijo in nizko izgubo toplote v zrak. Za sistem vračanja odpadnega zraka se zaradi stroškov nista odločila.

Pomembni so detajli Lastnika sta opozorila, da niti izbira toplotne črpalke niti debelina izolacije in način gradnje še niso zagotovilo za energijsko učinkovito zgradbo. Vzrok za nizko porabo energije je v prvi vrsti posledica skladnosti – da v izvedbi ni šibkih mest, da notranji in zunanji ovoj hiše nista nikjer prekinjena, kar lahko dosežemo le z natančno izvedbo, ki pa je v popolnosti ne more zagotoviti noben izvajalec, zato sta se s tem ukvarjala sama. Poleg tega, da sta se izognila nastanku toplotnih mostov, sta veliko pozornosti namenila stikom, ki sta jih zatesnila s tesnilno maso in prelepila z air-stop lepilnim trakom. Prav tako sta poskrbela za inovativno izvedbo inštalacij, ki sta jih umaknila na notranje stene, v tla ali integrirala v pohištvo in s tem še dodatno poskrbela za neprekinjenost ovoja. Pomembna je bila tudi izbira materiala za parno oviro, ki jo predstavljajo OSB-plošče namesto običajne folije. Za vse detajle sta porabila veliko časa, a kot pravita, rezultat odtehta vse, saj sta dosegla zares veliko energijsko učinkovitost, s tem pa tudi udobje bivanja.

Notranjost Ideja o odprti in funkcionalni izrabi prostora izvira iz simpatiziranja z gradnjo na Švedskem, s katero sta se imela možnost srečati. Navdušila ju je pogosta uporaba lesa in funkcionalna izraba prostorov, tudi tistih, ki so sicer zaznamovani s prehodnostjo.

Pri načrtovanju razporeditve prostorov pa ju je vodila želja, da bi imela dom, kjer se nihče ne bi skrival drug pred drugim, zato so prostori zasnovani kot skupni, odprti, svetli, kar obiskovalec začuti takoj, ko vstopi skozi vrata, saj se praktično znajde v središču dogajanja. Učinkovito sta izrabila tudi prehodne prostore, kot je predsoba nad stopniščem, ki sta jo spremenila v delovno sobo, ki ji svetlobo daje frčada z vertikalnim oknom.

Moto: Maksimalno udobje za zmerno ceno Stroški gradnje hiše niso presegali načrtovanega, za gradnjo sta porabila malce manj kot 150.000 evrov (1000 evrov/m2) in eno leto časa.

Če bi se morala še enkrat odločiti za način in izvedbo gradnje, bi bila odločitev enaka: zmeren finančni vložek in velik vložek lastnega dela, energije in znanja.