Kuntner: Odločili smo se za samostojnost, balkanski odnos pa ostaja

Ljubezen do domovine, ljubezen do slovenske besede, ljubezen do narave. In premalo zavedanja, da imamo svojo državo in da to ni tako samoumevno, kot se morda zdi. Takšno je sporočilo po pogovoru s pesnikom in igralcem Tonetom Kuntnerjem.

8. februar – Prešernov dan, praznik kulture. Kaj počnete na tak dan? Prešernov dan in dnevi okoli njega so zame ponavadi delovni dnevi, ko imam različne nastope. Do nedavnega sem redno nastopal na tradicionalnem recitalu Prešernove poezije na Tromostovju v Ljubljani. Zaradi stanja duha v mestu in državi sem to pred nekaj leti protestno opustil. Drugje pa selektivno še nastopam. Najraje kje na deželi. Tako bo tudi letos.

Letos bodo verjetno recitale preglasili protestniki. Kaj to pomeni za kulturo?

Protestniki naj letos recitalov ne preglasijo, ampak naj tenko prisluhnejo zlasti Elegiji svojim rojakom in trem domovinskim sonetom iz Sonetnega venca … ter seveda Zdravljici, ki pa jo naj izvedejo kot množično recitacijo. To bi bil kulturni protest.

So kulturniki še tisti glas v množici, ki je močnejši in ki ima večjo moč? Kakšne so vaše izkušnje?

Glas kulturnikov ima zmeraj veliko moč. A izvirati mora iz resnice in poštenja. Samo tako se lahko ustvarjajo pozitivni premiki. Po svojih nedavnih izkušnjah z nekaterimi kulturniki, ki razplamtevajo proteste, o tem precej dvomim. Socialni protesti so pa gotovo upravičeni.

Kaj je pravzaprav kultura, ki jo zagovarjajo najglasnejše kulturne organizacije in kulturniki v Sloveniji? Je kultura v domeni ene politične sfere?

Kultura ni v domeni nobene politične sfere. Vsa kultura je last vsega naroda in je pozitivna samo, če je konstruktivna.

Zdi se, da kulturno dejavnost, ki prihaja iz konservativnega pola, javnost dojema kot nekaj nazadnjaškega. Kje so razlogi za to?

Razlogi so v tem, ker se je tako razglašalo vse naše totalitarno obdobje v prejšnji državi. Nismo živeli pluralizma. In ker tudi z osamosvojitvijo in demokracijo nismo presekali s staro miselnostjo.

Kakšna je razlika v delovanju Društva pisateljev danes in pred letom 1990?

Ne morem vam dovolj verodostojno odgovoriti na to vprašanje, ker nisem več toliko vpet v njegovo delovanje. Lahko pa povem, da nas je takrat, pred letom 90, večinsko družila slovenska Pomlad, ki nas je vse pomladila in nas prežarjala v skupnem ponosu in zanosu, da delamo zgodovino. Enotni kot še nikoli smo izgorevali ob ustanavljanju svoje samostojne države. Leta 1991 smo uresničili svoj veliki skupni cilj. Danes pa je DSP – neenotno – pridružen tako imenovanemu vstajniškemu Koordinacijskemu odboru kulture Slovenije, katerega glavni cilj je rušenje vlade Janeza Janše, ki je sicer živi simbol naše osamosvojitve.

V obdobju osamosvojitve pa do danes se je marsikaj spremenilo. Kako lahko primerjamo status posameznika v Sloveniji in takratni Jugoslaviji?

Živeti samostojno pomeni tudi živeti pokončno in odgovorno. Z ustanovitvijo svoje samostojne države smo Slovenci dosegli najvišji status v svoji zgodovini. A smo si s tem dejanjem naložili tudi odgovornost za svoje življenje in obstoj, kar pa v teh globalizacijskih časih ni lahka naloga. Od vsakega posameznika zahteva trdno narodno in državljansko zavest, samozavest in samospoštovanje. Seveda pa tudi veliko iznajdljivosti in sposobnosti. Obenem pa človeško solidarnost, poštenost in občutek za skupno dobro. Današnje stanje v državi je dokaz, da se v tem nismo najbolje izkazali. Ne moremo se izgovarjati le na globalno gospodarsko krizo.

Ste si pred 20 leti predstavljali, da bo Slovenija, mlada država z veliko potenciali, leta 2013 doživljala pretrese, proteste, nezadovoljstvo?

Slovenija je lepa, bogata in srečna država, a smo si njeni prebivalci sami zapravili pravico do srečnega življenja v njej, ker smo v prah poteptali resnico in poštenost in ker nas obvladujejo pohlep, napuh, sovraštvo in samouničevalna strast. Pred 22 leti smo se 90-odstotno odločili za svojo državo, a nismo spremenili svojega "balkanskega" odnosa do nje. Od države terjamo samo pravice, ne čutimo pa dolžnosti. Ne zavedamo se, da smo država mi vsi in da vsako življenje uspeva le, če ga poji ljubezen. Seveda pa ljubezni ni mogoče zaukazati. Vsako življenje brez ljubezni pa se počasi suši, shira in umre.

Ob vsem tem se sprašujem, ali smo Slovenci sploh zmožni rešilne spremembe. O tej ljubezni govorita že Prešeren in Cankar. "Da Slovenec mile ne ljubi matere vanj upajoče" in "domovinska ljubezen Slovenca je stvar čisto brez primere in podobe, ne da se nikakor opisati, ob nji se neha moja in vsaka umetnost". Res, tu se neha tudi moja in vsaka umetnost! Te žalostne in usodne ugotovitve se niso spremenile niti z "nasmehom zgodovine", kakor bi rekel Lojze Peterle, ko smo dobili svojo samostojno državo. Če se ne znamo smejati z zgodovino, se bomo pa jokali z njo. Prešeren se sprašuje: "Zemlja kranjska, draga mati, kdaj bo utihnil najin jok?" (Elegija svojim rojakom, 1832)

Pod črto zadnjih dveh desetletij življenja Slovenije od sončne slovenske Pomladi, iz katere se je rodila samostojna država (1991), do meglene in blatne slovenske Zime 2013, bi rekel le še to: če Slovenci, kljub izjemni zgodovinski sreči nismo sposobni spravnega in tvornega sobivanja ter ponosne državotvornosti, potem pač nismo zgodovinski narod in nismo vredni, da imamo svojo samostojno državo. Srečen bi bil, če bi mlade generacije dokazale, da se motim, in v prihodnosti potrdile nasprotno.

Kako gledate na ukinitev posebnega ministrstva za kulturo?

Država, ki jo je konstituirala in osamosvajala kultura, bi morala imeti posebno ministrstvo za kulturo. Na to sem ob njegovem ukinjanju opozoril tudi predsednika vlade. Odgovoril mi je, da se z njegovim ukinjanjem ne zmanjšujejo sredstva za kulturo, da bodo kulturni ustvarjalci s tem samo pridobili, prizadeta pa bo le odvečna administracija. Bistvena so sredstva za ustvarjalce! A ne? Torej ga bo treba držati za besedo.

Ob državni proslavi ste omenili, da je težko dobiti kulturnike, ki bi sodelovali, saj jih je strah. Zakaj bi bilo koga strah? In česa?

Ob naši razdeljenosti in sprevrženem stanju duha to pravzaprav ni nič čudnega. Bolj bi se morali zavedati, da ne praznujemo trenutne oblasti, ko praznujemo državo. Saj smo vsi njeni. In ona od vseh nas. Če imamo do nje spoštljiv odnos, jo je praznovati tudi čast.

Pisatelj Boris Pahor je že večkrat pozval k spremembi besedila slovenske himne, saj, kot utemeljuje, gre za edino himno na svetu, ki ne poje o svojem narodu in državi. Se strinjate?

Strinjam se in hvaležen sem mu za to. Slovencem manjka samospoštovanja. V besedah in dejanjih. Druga kitica Zdravljice bi bila lahko prva od dveh kitic naše narodne himne, to je predlagal že pesnik Janez Menart v knjigi Slovenec v Srboslaviji (2001). To prakticiram že več kot desetletje na vseh svojih državotvornih nastopih doma in med rojaki v tujini. Ali nagovorim pevce, ki pojejo himno, da to storijo, ali preprosto te verze povem sam. Tako sem storil tudi na zadnji državni proslavi.

Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet … je zapisal frajgajst Prešeren, zato naj povem tistim, ki patološko v vsakem Bogu vidijo hudiča, da druga kitica Zdravljice ni ideološki predlog, vztrajati samo pri sedmi, internacionalni kitici, pa je ideologija. Najprimerneje bi bilo najprej zapeti sebi, potem pa vsem drugim narodom sveta.

Vaše interpretacije Zdravljice so zelo močne. Tudi Tina Maze je po zmagi na Zlati lisici zelo čustveno in intenzivno doživljala našo himno. Zakaj se Slovenci sramujejo himne in državnih simbolov nasploh?

Tega sramu tudi jaz ne razumem. Slovenci smo z osamosvojitvijo dobili svoje državne simbole. Če državo spoštujemo, se z njenimi simboli tudi ponašamo. Žal imamo do države še zmeraj neprimeren, odtujen odnos. Še posebej pa bi morali biti ponosni na svojo Zdravljico zaradi vsebine in ker ima vsaka kitica, če je pravilno zapisana, obliko vinskega kozarca, kar je edinstveno na svetu.

Nazdraviva ob prazniku z obema kozarcema!

Ko hodite po ulici, greste na sprehod … v mislih sestavljate verze? Bi nam lahko kakšnega zaupali?

Lahko.

K Prešernu stopim dol na Tromostovje, da ga, obupan, v tem prelepem dnevu, povprašam za njegov pogled na zlo tromostje naših dni;

ko most ne povezuje, le deli, ker je most sovraštva in laži in most slepote v zavrženo preteklost …

Pod njim pa teče reka zgodovine. In rája raja v prešernem kolu, kot da ne loči več smeri prihoda od smeri prihodnosti.

Francè mi ne odgovori. Kot jaz - zgrožen - molčé stoji in le strmi, strmi …