Jebodrom – prostori avanturističnega seksa

Z etnografsko senzibilnostjo in s fotoaparatom v roki se je Jaka Babnik, zgodovinar in sociolog, predvsem pa fotograf, lotil projekta Jebodrom. Fotografske serije, v katerih je dokumentiral kraje, ki jih ljudje uporabljajo za avanturistične spolne odnose v javnem prostoru. Teh se je v slengovskem besednjaku na področju Balkana prijel izraz jebodrom, od tu tudi naslov razstave, s katero se do 3. oktobra predstavlja v Galeriji Photon.

Prazni kraji, prostori za interpretacije

Jebodromov je veliko. Le v Ljubljani in okolici 1300, kje natančno so, izdaja tudi spletna stran www.fuk-o-drom.com. Tako kot na izraza – fukodrom in jebodrom je na spletni nabor lokacij avanturističnega seksa, ki ga lahko dopolnjujejo uporabniki sami, Babnik naletel med svojim fotografsko-raziskovalnim projektom.

Teh lokacij je obiskal več kot 150, tudi zunaj Slovenije. Vseh sicer ni nujno ovekovečil, ker so se začeli motivi ponavljati, večino pa. Za razstavo jih je izbral deset, te na velikih formatih postavil v galerijo, gledalcem pa tako v naboru podob praznih in na videz zapuščenih prostorov prepušča preostalo delo. Te lahko naselijo s svojimi asociacijami, interpretacijami in domišljijo, usmerjeno s kontekstom teh prostorov.

Zakaj ljudje odhajajo tja?

Pri jebodromih je za Babnika bistveno vprašanje, zakaj se ljudje tja sploh odpravljajo. "Zaradi pomanjkanja zasebnega prostora, zato, ker gre za prešuštvo ali za avanturizem? Med temi so zagotovo tudi lokacije, kamor se ljudje odpravljajo z namenom, da tam najdejo partnerja."

V zavetju noči ljudje iščejo prostore intime

Babnik pozornost posveča obrobnim prostorom, v katere človek posega na različne načine. "Naj bo to z gradnjo, krčenjem gozda, utrjevanje gozdne ceste. Gre za lokacije, ki se nahajajo bolj ali manj na robovih urbanih sredin in imajo nek svoj osnovni namen, h kateremu se funkcija in pomeni dodajajo."

V tem primeru gre za kraje, kjer "ljudje po večini v zavetju noči iščejo in najdejo prostore intime", ki pa čez dan lahko govorijo spet druge zgodbe. Navidezna opustelost, odsotnost pa jih prav zato dela privlačne, s specifičnim namenom.

Smeti, ki pričajo o nočnem dogajanju

Fotografije Jake Babnika so na jebodromu posnete po tem, ko se je neko dejanje že zgodilo. Avtor tako ne zavzema vojaristične pozicije, pri tem spomni na Kohei Yutsiyakija, ki je pred desetletjem fotografiral pare med spolnim odnosom v parkih, ob tem pa ovekovečil tudi njihove opazovalce. Dogajanju in akterjem se je tako približal, da "bi lahko rekli, da je bil že skoraj soudeleženec. Čeprav zaradi infrardečega filma, ki ga je uporabljal, verjetno do razvitja niti ni točno vedel, kaj je fotografiral".

Babnika tudi niso zanimali detajli ostankov noči, pa naj gre za kondome ali druge smeti, ki so ostali na kakšnem izmed jebodromu in tako pričajo o preteklem nočnem dogajanju. Projekt, ki je nastajal tri leta, je že od začetka videl kot serijo krajinske fotografije. Lokacije je ovekovečil podnevi in tako le z njihovo izbiro in naslovom gledalcem podtaknil razmišljanje o tem, kakšno funkcijo prostor dobi ponoči.

Od neposredne okolice do prehajanja mej Slovenije

Na začetku nastajanja serije se je fotograf najprej osredotočil na svojo neposredno okolico – Rožnik, Mostec in Golovec. Z raziskovanjem se je začel prostor širiti, na prostor nekdanje Jugoslavije. "Ko sem se odločil za naslov, sem spoznal, da podobno zvezo, jebodrom ali fukodrom, uporabljajo praktično po vseh državah naše nekdanje skupne federacije. In tako je projekt dobil nove razsežnosti."

"Velika torba in stativ sta postala sestavna dela prtljage," pozornost pa vse bolj usmerjena h kompoziciji in fotografski estetiki.

Od skejterske fotografije do pasjih borb

Jaka Babnik od leta 1996 deluje kot samostojni umetnik, fotograf, snemalec in filmar. Posnel je številne fotografske serije in filme o slovenski skejterski sceni. Med letoma 1998 in 2006 je bil urednik fotografije pri slovensko-hrvaški reviji Pendrek.

Deluje tudi kot snemalec in režiser, leta 2006 je posnel tudi glasbeni dokumentarni film Listen to Srečna mladina, za katerega je prejel nagrado na 10. festivalu slovenskega neodvisnega filma.

Kot fotograf in kurator se je uveljavil s projekti Art of Asphalt, kjer je sodeloval s Sergejem Vutučem. Pomembna pa je bila tudi njegova fotografska serija We Are Dogs, v kateri je skozi pasje borbe prikazal socialni rob družbe v državah zahodnega Balkana.