Nedelja, 25. 2. 2018, 17.54
4 leta, 10 mesecev
SKLEPNE MISLI SPORTALOVEGA POROČEVALCA
Po čem si bomo zapomnili Pjongčang 2018?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,60
5
Daleč od oči, daleč od globalnega športnega srca, a dovolj blizu za dve slovenski kolajni, razmislek o prihodnosti in pohvalo na račun organizatorjev 23. zimskih olimpijskih iger.
Ko je pred tridesetimi leti Seul gostil poletne olimpijske igre, se mnogi člani letošnje slovenske olimpijske odprave še niso rodili. Tista dva, ki sta nato v približno 150 kilometrov zračne linije oddaljenem Pjongčangu tri desetletja pozneje Sloveniji priborila srebrno in bronasto kolajno 23. zimskih olimpijskih iger, pa sta bila še premajhna, da bi ju prevzel olimpijski duh. Zdaj sta Jakov Fak in Žan Košir tista dva, katerih podobi se bosta vrteli v dokumentarnih filmih v prihodnjih tridesetih letih, ko bomo obujali spomine na Pjongčang 2018. In po čem si ga bomo še zapomnili?
Kakovostna organizacija
Po številnih improvizacijah, ki si jih je v primežu recesije in grozečega kriminala privoščil Rio, in pa hitenju z deli pet minut pred dvanajsto, na kar smo pred štirimi leti opozarjali ob prihodu v Soči, je Pjongčang postregel s skoraj brezhibno organizacijo. Objekti so bili pravočasno pripravljeni, snežne razmere zelo kakovostne, nastanitve na ravni zahtevanih standardov, promet in preostala logistika, ki sta v vse težje obvladljivem konceptu iger vedno eden največjih zalogajev, pa južnokorejskim organizatorjem nista delala večjih težav. Za nameček so bili vsi varnostni ukrepi nadvse diskretni, gostoljubnost domačinov pa skorajda nalezljiva.
Nizke temperature, veter in številne odpovedi so krojili prvi teden olimpijskih iger.
Mrrrraaazzz
Teden po koncu olimpijskih iger bo v Sloveniji menda izjemno mrzel. No, takšne in še krepko nižje temperature so ob vetru in številnih tekmovanjih pod žarometi, ko pač ni sonca, zaznamovale predvsem uvodni teden iger. Nad mrazom so se pritoževali tako športniki, ki so imeli kar nekaj težav z iskanjem zaščite obraza in dihal, kot tudi gledalci.
Zanje tekme pogosto niso pomenile pravega užitka, zato so pogosto že pred konci tekmovanj zapuščali tribune. To je padlo v oko tudi novinarjem, katerih velika težava so bili pogovori s športniki takoj po tekmovanjih. Razumljivo je namreč, da tem po opravljenem delu ni bilo do postopanja pri minus dvajsetih stopinjah.
Igre brez globalne duše
Trume korejskih šolarjev, ki so z zastavami različnih držav, tudi slovenskimi, mahali na mnogih prireditvah in izkazovali navdušenje nad olimpijskimi igrami ter športnimi boji, niso mogle preslepiti dobrih poznavalcev. V številnih športih, predvsem tistih, ki so Slovencem najbolj blizu, so bila tekmovanja zelo televizijsko naravnana. Brez kakšnega omembe vrednega navijaškega utripa in pogosto ob zelo skromni zasedenosti tribun.
Jasno, alpsko smučanje ali skoki pač niso športi, v katerih bi imela Južna Koreja globoko tradicijo tekmovanja in spremljanja. Pjongčang pa je za prenekatere države vendarle predaleč, da bi prišlo do klasičnega olimpijskega srečevanja navijačev z vseh koncev sveta. Tudi mnoge tekme v hokeju na ledu, ki je kralj zimskih iger, so bile skromno zasedene. O pravem vzdušju so poročali le s tekem v hitrostnem drsanju, curlingu in deloma deskanju.
Gledalci na hokejski tekmi združene Koreje - med reprezentantke Južne Koreje so se pomešale hokejistke Severne Koreje.
Združena Koreja
Poseben pečat igram je dal tudi deloma enoten nastop Severne in Južne Koreje. Potem ko smo več mesecev spremljali poročila o kazanju vojaških mišic severnega soseda, zaostrovanju odnosov med obema polotoškima državama, medijskem dialogu Kim Džong Una in ameriškega predsednika Donalda Trupa ter kot refren priljubljene popevke poslušali izjave o zaskrbljenosti svetovne javnosti in voditeljev največjih držav, so olimpijske igre postregle z drugačno sliko.
Če ne drugega, se je tovrstna tematika vsaj za nekaj časa umaknila drugim temam. Da bi šport kljub svoji izjemni moči lahko pripomogel k dokončnemu razblinjanju vseh nesoglasij in združevanju obeh Korej, pa je najbrž (še) utopija.
Skupina enotno oblečenih, z vojaško disciplino vodenih, s koreografijo podprtih in skrbno usklajenih navijačic je povsod, kjer se je pojavila, postala pravi hit.
Severnokorejske navijačice in kurenti
Medtem ko je Južna Koreja osvojila kar sedemnajst kolajn, so severni sosedje ostali praznih rok. Vseeno so poskrbeli za kar nekaj mednarodne odmevnosti. A ne le na tekmovališčih, temveč tudi na tribunah. Skupina enotno oblečenih, z vojaško disciplino vodenih, s koreografijo podprtih in skrbno usklajenih navijačic je povsod, kjer se je pojavila, postala pravi hit. Ko so prišle na tribuno, so fotografi in gledalci športnike za nekaj časa pustili v drugem planu. Malce manj odmeven, a vseeno nikakor ne spregledan pa je ostal tudi prihod ptujskih kurentov, ki so bili nekaj zvezdniških trenutkov deležni predvsem na hokejskih tekmah slovenske reprezentance.
Slovenski hokejisti so prvič v zgodovini premagali ZDA in olimpijske igre po odličnih predstavah končali na 9. mestu ...
Hokej: ponos in škandal
Prav hokejski turnir je dodatno okrepil tudi slovenski napis na svetovnem športnem zemljevidu. Nesporno dejstvo je namreč, da je ta šport, globalno gledano, kralj zimskih olimpijskih iger. Letos je bil ta status morda malce manj izrazit, saj se je poznala odsotnost igralcev iz lige NHL. Tudi Anžeta Kopitarja.
... a vse skupaj je zagrenil pozitiven dopinški test Žige Jegliča.
Čeprav brez prvega zvezdnika je reprezentanca še na drugih zaporednih igrah pustila dober vtis in zaznamovala DNK tokratne slovenske olimpijske odprave. Žal pa je poskrbela tudi za največji škandal. Žiga Jeglič je namreč padel na dopinškem testu. Risi zaplet pojasnjujejo z malomarnostjo pri prijavljanju medicinskih izjem. A ta se pri zdaj že kar izkušenem organizacijskem stroju nikakor ne bi smela zgoditi, zato je dogodek nedvomno črna pika tako za hokejista kot reprezentanco, panožno zvezo in krovno olimpijsko organizacijo.
Jakov Fak je Sloveniji prinesel prvo kolajno v Pjongčangu.
Rešitelja Fak in Košir
Tudi po zaslugi hokejistov je Slovenija na igre poslala najbolj številčno odpravo v zgodovini ZOI. A pred odhodom v delu vodstva reprezentance niso mogli prikriti strahu pred ponovitvijo Torina 2006, zadnjih iger, s katerih se je Slovenija vrnila praznih rok. Tokrat namreč odprava ni imela tako močnih in izrazitih adutov, kot sta bili na primer Petra Majdič in Tina Maze.
Žan Košir pa predzadnji dan še drugo.
A vseeno kar nekaj takšnih, ob katerih smo upali, da bi, po verjetnostnem računu, enemu ali dvema lahko uspel veliki met. In je uspel – Jakovu Faku in Žanu Koširju. Oba sta rutinerja, ki dobro vesta, kakšna so olimpijska pravila. Vedela sta tudi, kako je, ko se osvoji olimpijsko kolajno. A za obema je bilo tudi zahtevno in zdravstveno zelo nestabilno olimpijsko obdobje, zato sta njuni kolajni predvsem veliki osebni zmagi, pot do njiju pa manjša klofuta sistemu. Ne srebrni biatlonec in ne bronasti deskar namreč ne delujeta kot polnokrvna člana reprezentančnega sistema.
Skakalci so ostali brez kolajne, ki jo je pred igrami za cilj označil glavni trener Goran Janus.
Smučarsko-skakalni razmislek
Brez odličja pa je Slovenija ostala tam, kjer so bili v preteklosti "dežurni" za tovrstne podvige. V alpskem smučanju in smučarskih skokih, panogah smučarske zveze, za kateri se namenja z naskokom največ sredstev, ter športih z največjo tradicijo in tradicionalno visokimi pričakovanji.
Med smučarji se je zmagovalnemu odru približal le Žan Kranjec, ki je v veleslalomu končal na četrtem mestu.
Tokrat ne moremo mimo v nebo vpijočega dejstva, da je večina adutov najboljšo pripravljenost pokazala v kar nekaj sekvencah med igrami v Sočiju in Pjongčangu. Stroka pa jih na največje tekmovanje štiriletnega obdobja ni znala pripeljati v najboljšem in najbolj konkurenčnem stanju. Izjema, ki potrjuje pravilo, je Žan Kranjec, ki je bil na četrtem mestu zelo blizu kolajni, a je imel med drugim to veliko "smolo", da so prav v moškem veleslalomu kot eni redkih disciplin prva tri mesta osvojili tisti trije športniki, ki so na teh položajih tudi v svetovnem pokalu.
5