Druga kariera
Nedelja, 22. 10. 2023, 18.10
1 leto
Druga kariera (332.): Andrej Šporn
Slovenski junak Streifa, ki je danes mož in oče, to poletje tudi mizar
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,16
Andrej Šporn, gost na letošnjem pokalu Vitranc.
Andrej Šporn, leta 2010 drugi na smuku na progi Streif, je po koncu tekmovalne kariere (2017), katerega razlog so bile poškodbe, na prvo mesto postavil družino. "Ko sem tekmoval, se je žrtvovala žena. Zdaj je čas, da kariero dela ona." Sinovoma tako pomaga pri nalogah, ju usmerja v rekreativni šport, poskrbi pa tudi za vsa domača fizična dela. To poletje se je lotil mizarjenja in je prenovil omare. "Sem klasičen upokojenec, ker divjam kot zmešan in komaj najdem kaj časa."
Andrej Šporn, Andrej Jerman in Rok Perko so pred 15 leti prestavljali mejnike slovenskega moškega smuka.
Čez teden dni se začenja nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju in to je povod, da v Sportalovi nedeljski rubriki Druga kariera gostimo enega od naših nekdanjih vrhunskih alpskih smučarjev. Zavrteli smo številko Andreja Šporna, ki je pred zdaj že skoraj 14 leti dosegel najboljšo slovensko uvrstitev na klasičnem smuku na progi Streif v Kitzbühelu – drugo mesto. Ob tem ima še štiri uvrstitve med najboljših pet v svetovnem pokalu, v katerem je točke osvajal 13 sezon, prve leta 2003, in to pravzaprav v slalomu. Šele nato se je prelevil v smukača ter z Andrejem Jermanom in Rokom Perkom dokazal, da so slovenski smučarji lahko uspešni tudi v hitrih disciplinah. "Od malega so nam trenerji na zvezi in po klubih govorili, da v smuku v Sloveniji ne moreš ničesar. Mi pa smo dokazali, da se to da z delavnostjo in požrtvovalnostjo. Da lahko konkuriraš tudi najboljšim. Drug drugega smo vlekli naprej in zato so prišli ti rezultati. Pri pogojih, ki jih imamo pri nas, posameznik brez ekipe tega ne bi naredil. Niti slučajno."
"S to progo sva se imela rada, odkar sem prvič stopil nanjo"
Drugi na Streifu
Četudi ne bi bil drugi, bi bil zame Kitzbühel vrhunec moje kariere. S to progo sva se imela rada, odkar sem prvič stopil nanjo. Da pa sem tam dosegel še stopničke ... Že takrat sem trdil in še vedno trdim, da mi Kitzbühel pomeni več kot svetovno prvenstvo, več kot olimpijske igre," pogovor za Sportal začne Šporn, ki bo decembra dopolnil 42 let. "Konkurenca je bistveno večja kot na primer na olimpijskih igrah, kjer so lahko samo štirje tekmovalci iz ene reprezentance. Je v osrčju Alp, v osrčju smučanja, s pravim vzdušjem, z veliko ljudmi, ki ne pridejo tja zaradi olimpijskih iger, ampak zato, da pogledajo legendaren smuk. Organizatorji se že vrsto let trudijo narediti ta dogodek velik. Tako za gledalce kot za tekmovalce. Oni so prvi na vrhu postavili šotor, da se lahko normalno ogreješ. Tam se res počutiš, da si nekaj vreden. Ko pa se vržeš dol, ti pa seveda proga s svojo zahtevnostjo dvigne adrenalin že po treh sekundah in dokler se ne ustaviš."
Tako bi si mislili, da so to trenutki, ki jih šest let po koncu tekmovalne kariere najbolj pogreša. "Če kaj pogrešam, je kakšen smuk, kot sta Kitzbühel in Wengen v lepem sončnem vremenu. Sanjski smuki. Če bi mi kdo zagotovil, da jih bom imel od desetih smukov osem v lepem vremenu, bi se potrudil in poskusil še naprej smučati." A po več poškodbah ni bil več pripravljen na tekme v slabih razmerah, ko je psihološka priprava toliko težja. "Ko vidim lep smuk na televiziji, me malo stisne. Ampak mislim, da je bil v celotni prejšnji sezoni samo eden zares lep. Ne vem, ali sta bila dva. Vse drugo je bilo veter, oblaki ... Užitek je, ko so idealne razmere. Da lahko iščeš meje. Meni je bilo to v užitek! Da greš čim hitreje, da dlje skočiš, da skušaš potegniti svojo linijo, ki se ti zdi boljša."
Andrej Šporn je vrhunec svoje kariere dosegel z drugim mestom na Streifu.
"Zelo cenim, da mi zdaj ni treba vstajati ob zvoku budilke"
In česa ne pogreša iz službe profesionalnega smučarja? "Mraza in jutranjega vstajanja," pove v smehu. "Zelo cenim, da mi zdaj ni treba vstajati ob zvoku budilke. Čeprav prav tako vstanem ob šestih, pol sedmih, ampak vstanem, ko je moje telo pripravljeno, in ne kot včasih, ko je budilka rekla, da moram vstati. To je zelo zanimivo in mi veliko pomeni. Pa nikakor ne pogrešam mraza in slabega vremena, ko moraš vseeno tekmovati in trenirati. Še vedno se z grozo spominjam Lake Louisa, minus 32 stopinj Celzija, ko je gospod Günther Hujara postavil termometer na sonce in rekel: Termometer kaže minus 25 stopinj Celzija, saj je še v mejah. In smo štartali. Takih stvari zagotovo ne pogrešam."
Rad se spomni svetovnega prvenstva v Garmischu leta 2011, ko je v smuku osvojil šesto mesto. Pa je bil začetek vse prej kot sanjski: "Prvi trening smo imeli zgodaj, po slabi vidljivosti, senci, na čisti poledici. Mislim, da sem zgrešil pet ali šest vratc. Ko sem prišel v cilj, me je bilo tako strah, da sem vprašal, ali me je kdo pripravljen peljati domov, da se odpovedujem svetovnemu prvenstvu, ker je bilo preprosto samo nevarno. No, na koncu pa sem do tekme začel uživati in tudi dosegel rezultat. Stvari se lahko res hitro obrnejo."
Na Streifu: "Kot da stojim na vrhu Mojce v Kranjski Gori"
Andrej Šporn na svoji najljubši progi – Streif v Kitzbühelu.
Enkrat se mu je na Streifu zgodilo, da je bil pred štartom prvega treninga, ko je imel številko ena, tako prepričan o svoji formi, da je serviserju Gregi Koprivniku rekel: "Daj me brcni, ker sem, kot da stojim na vrhu Mojce v Kranjski Gori. Ker sem bil tako sproščen. V smuku ne smeš biti tako prepričan vase! In sem naredil prvi ali drugi čas tistega treninga." Glava je v športu zelo pomembna, priznava tudi Šporn. "Da, to je bila tudi moja prednost v Kitzbühelu. Nikoli nisem smučal na občutek. Vedno sem bil močan kot pes, navajen sem bil delati in tvegati. Kitzbühel pa ima tako zgodbo, da ima veliko tekmovalcev cmok v grlu, preveč strahospoštovanja. Zato je to proga za take, kot sem jaz, ki sem pripravljen več tvegati, ki si rečem: ali bo rezultat ali bo helikopter, nekaj pač bo, je..., briga me!" Podobno bojevit moraš biti tudi na progi v Bormiu.
"Smuk je smuk, spoštovati ga je treba!"
Se mu je pa poškodba, ki je pomenila konec kariere, zgodila prav na Streifu (2017). "Nisem pa bil kriv sam, ampak odpoved materiala. Tam sem si strgal križno vez, ker se mi je na pol prelomil sprednji del okovja, čeljust." A padci in poškodbe so del smučanja in so zelo nepredvidljivi. "Dve leti prej sem pa na Krvavcu na Zvohu, kjer sem smučal milijonkrat, zdrsnil na bok in sem si odtrgal ahilovo tetivo. Smuk je nevaren kjerkoli. Koleno si lahko odtrgaš tudi na Mojci v Kranjski Gori. Smuk je smuk, spoštovati ga je treba!"
"Po karieri ti ostane še 60 let, ki jih je treba nekako preživeti"
Slovo od tekmovalnega smučanja. Odločitev je padla konec leta 2017, poslovil se je marca 2018 v Kranjski Gori.
Že po poškodbi ahilove tetive leta 2015 je bilo nekaj pomislekov o nadaljevanju kariere. "Takrat še nisem čutil, da bi lahko končal. A najprej se je morala poškodba zaceliti. Po karieri ti ostane še 60 let življenja, ki jih je treba nekako preživeti. Že tako nas vse boli." Daljše je bilo okrevanje po strganih kolenskih vezeh leta 2017. "Rehabilitacijo sem delal, kot da bom nadaljeval kariero. A stvar je prevesila odločitev, da ne grem na priprave v Čile. Na morju imamo kakšnih 200 metrov po skalah do pekarne in mi je na poti nazaj že zatekalo koleno. In sem si rekel, kaj bom jaz delal štiri tedne na treningu, če po 400 metrih hoje po skalah in malo premikanja levo desno ni v redu!? Ko so se vrnili iz Čila, pa sem se dokončno odločil, da končam, da se koleno ni dovolj zacelilo. Obenem pa sta bila otroka že toliko stara. Otroka potrebujeta očeta, ko sta stara pet, deset. Ko bosta 18, 20, bosta rekla: 'Fotr', daj sto evrov, kje si bil pa prej!' To je bil pomemben dejavnik pri moji odločitvi. Če ne bi imel družine, bi se mogoče odločil drugače. In ni mi bilo žal. Hudo mi je samo, ko vidim kdaj kakšen meni ljubi smuk v soncu: Bormio, Garmisch, Kitzbühel, Wengen. Ti so bili moji najljubši."
Boštjan Kline
Občuduje KlinetaŠport je lep, a zaradi poškodb tudi krut. Zato si zdaj toliko več spoštovanja zasluži Boštjan Kline, ki bo po zlomu golenice in zapletih, ki so sledili, izpustil še drugo sezono zapored (na snegu ni bil že leto in pol), a je odločen, da se vrne. "Tudi jaz ga občudujem! Če ima voljo, če ima veselje, ima prav. To ti pomaga tudi pri rehabilitaciji. Te lahke vaje brez obremenitev so najbolj mukotrpne. Ko se ti zdi, da ničesar ne delaš, pa moraš to delati. In tukaj moraš biti psihično zelo močan. Bodo pa zagotovo še težave. Kako bo obul smučarski čevelj. In kako bo nato psihološko na snegu, saj ti po vsakem padcu nekaj ostane v glavi. Ko sem jaz padel na treningu smuka, pa znam odklopiti stvari, sem naslednji dan na istih vratih zagotovo izgubil nekaj desetink. Nekaj ti ostane. Ko pa toliko mesecev nisi zraven, pa ... vsaka čast! To bo pa res dokaz psihične moči."
"Vsake toliko mi gre elektrika po roki"
Posledice padcev in poškodb čuti še danes.
"Če najdeš športnika, ki je bil v vrhunskem športu do 35. leta in reče, da je z njim vse v redu, vsaka mu čast! Občasno še čutim koleno, to križno vez, a dokaj redko. Imam pa še težave s hrbtom. Hvala bogu je tako dobro, da lahko igram košarko. Zdaj igram rekreativno košarko na kar lepi ravni. Lahko enkrat, dvakrat na teden odigram košarko, pa doma lahko fizično delam. Me pa še enkrat, dvakrat, trikrat na leto boli v hrbtu," o posledicah vrhunske kariere govori Šporn. "Morda imam ukleščen živec v rami ali vratu. Vsake toliko mi gre elektrika po roki, po živcu navzdol. Tudi avta, s katerim dirkaš 20 let na reliju, nimaš potem še 30 let za v trgovino. Stvari se obrabijo in se nikoli ne dajo popraviti. Med kariero ni dovolj časa za redno servisiranje." Zgodilo se jim je celo, da nekaj časa njihova ekipa ni imela fizioterapevta. "To je ena od največjih katastrof, ki se je zgodila. Da je bila ekipa svetovnega pokala brez fizioterapevta. Fizioterapevt je enak trenerju in serviserju. Če sem imel fizioterapevta, ki mi je sproščal hrbet pol ure na dan, da so bile mišice vsak dan sproščene, sem lahko brez težav treniral mesec, dva, ne da bi me kaj zategnilo." Pravi, da je imel svoj test, kdaj ni šel na tekmo: "Če nisem mogel natakniti nogavice."
Po koncu tekmovalne kariere ni ostal v smučanju. Trenerski posel ga ni zanimal. "Če bi želel biti še vedno pol leta in več odsoten, potem bi tekmoval naprej. Zato to ni bila nikoli dobra možnost, da bi bil trener, pomočnik. Če bi potrebovali pomoč za kakšen teden, 14 dni, sem bil pripravljen vskočiti. Več pa ne. Eno leto sem jim pomagal v Wengnu in Kitzbühlu, z Gašperjem Markičem sem bil dvakrat, nekaj z B-ekipo."
"Ko sem tekmoval, se je žrtvovala žena. Zdaj je čas, da kariero dela ona."
Tako se je raje odločil za vlogo očeta in mojstra za vse. "Jaz temu rečem kombinacija med možem in očetom. Ko sem jaz tekmoval, se je žrtvovala žena. Zdaj pa je čas, da lahko kariero dela ona. Primarno tako skrbim za otroka. Oba sta v osnovni šoli: taksi služba, pomoč pri nalogah, razlagam jima stvari ... Poleg tega pa standardne domače skrbi, različna popravila. Meni je zelo pomembno, da nekaj delam z rokami. Da ne sedim in tipkam, to mi ne ustreza. Za širšo družino delam renovacije, izboljšave, karkoli tehničnega, od gradnje naprej. Na koncu se šalim, da sem res klasičen upokojenec, ker divjam kot zmešan in komaj najdem kaj časa. Če bi me kdo poklical, ali grem zdaj na pivo, ni možnosti! Se moram dogovoriti vnaprej. Vedno vidim neko delo."
"Sam svoj mojster: Jaz to naredim sam za četrtino cene"
Smučanje je dal na stranski tir, danes je na prvem mestu družina.
Tako se je letos poleti lotil mizarskega dela. "Doma sem podrl stare omare, vzel žago, vse predelal in nazaj sestavil. Praktično brez stroškov. Je pa stanovanje popolnoma drugačno. A z veliko mojega dela. Če vsega tega ne bi delal sem, bi si to težko privoščil. Ko gledam cene mojstrov, si samo rečem: Kaj, saj niste resni!? Jaz to naredim sam za četrtino cene. Obenem pa je trenutno težko koga dobiti. Ena redkih stvari, ki jih ne delam, je varjenje, sploh glavni vertikalni v bloku za kurjavo. Nekaj mi je spuščalo, pa sem imel težavo dobiti vodovodarja. Samo dobiti ga, sploh nisem spraševal, koliko bo stalo. Sem si rekel, da bom šel z enim vodovodarjem za en teden kot vajenec, da bom lahko nato še to sam naprej delal." V delu uživa, ker ni vezan na noben rok, ker dela samo zase in za bližnje.
"Otroke se veliko prezgodaj sili v tekmovalno kariero"
Andrej Šporn
"Odkar sem nehal smučati, je družina na prvem mestu. Vse drugo prilagajam njej," poudarja oče dveh osnovnošolskih sinov, ki ju v vrhunski šport ne vleče. "Večji sin zelo rad smuča, ampak rekreativno. Smuča od svojega drugega leta. Na smučišču želi biti od devetih do štirih. Morava biti gor, preden se odpre, in do zadnje vožnje, ko naju še spusti žičničar. Bil je sicer v alpski šoli v Kranjski Gori, a ga tekmovalno smučanje ni pritegnilo. Rekel je, da mu več pomeni, da smuča z mano, da mu naredim kakšno skakalnico, da se zabavava na snegu ali pa da gre s sošolci. In to je tudi meni veliko pomembnejše. Mislim, da se otroke veliko prezgodaj sili v tekmovalno kariero. Mlajši sin pa ni tako za smučanje. Ima rad šport, a dela različne stvari. Jaz ju tudi spodbujam, naj se naučita čim več različnih športov. Moje mnenje je, da se lahko šele pri 12, 13 odločiš za vrhunski šport, če imaš prej za sabo širino športov, če si se naučil motorike, delavnosti. In boš potem zelo hitro napredoval v športu, ki ga izbereš. Do 18., 20. leta, ko je najpomembnejše, jih boš ujel s to širino."
Dodaja, da se je starejši sin preizkusil v nogometu, a: "Bil sem zgrožen, ko je trener pri njegovih osmih letih začel razlagati, da bo naslednje leto bolj resno, da bo moral biti na vseh treningih, da ne bo več smel na preostale športe. Škodljivo je omejevati otroke pri osmih, devetih, desetih letih, da boste vi na koncu dobil dva nogometaša od na tisoče otrok. Takrat sva ga izključila." Zdaj je star 11 let. Želel bi se rekreativno ukvarjati s športom, da bi imel trening enkrat, dvakrat na teden in več različnih športov. "A vsi želijo od tri- do petkrat pri tej starosti. Na koncu smo našli sabljanje in rekreativno odbojko. A jaz želim pri otrocih širino razvoja: pozimi smučaj, poleti plavaj, ves čas imej žogo."
"Vrhunski šport ni ne lep ne zdrav. Na žalost."
Zaveda se, da vrhunski šport ni več ne lep ne zdrav.
V vrhunski šport pa svojih otrok niti ne želi usmeriti. Ker športniki niso več na prvem mestu, ampak je šport samo še posel, kjer so pomembni zaslužki promotorjev, televizijski prenosi ... "Vsak šport, ki je medijsko pokrit, ki je priljubljen, je enak. Vse na koncu zanimajo samo sponzorstvo, televizija in denar. Tekmovalec pa je samo lutka. Predaleč smo prišli s sistemom ameriškega kapitalizma, ki ga sam tako sovražim. Že ko sem jaz tekmoval, športnik ni bil na prvem mestu. Pa gre samo na slabše. Kar dobiš med kariero, obenem ni vredno posledic, ki ti jih pusti na telesu. Na primer Markič, pa je pet let mlajši od mene, je poskušal priti na košarko, a ni mogel. Takoj so mu zatekala kolena." In zato sklep: "Šport je lep, če je rekreativen. Vrhunski šport ni ne lep ne zdrav. Na žalost."
In če nisi ravno Marcel Hirscher ali kak drug serijski zmagovalec, si s smučarsko kariero niti ne moreš zagotoviti finančne neodvisnosti do konca življenja. "Samo najboljši. Pa pomembno je, od kod si. Ko sem jaz prihajal v svetovni pokal, ko sem prvič štartal slalome in sem imel prve uvrstitve med točke, sem imel pogodbe za smuči za deset tisoč mark. Akira Sasaki, ki je isti letnik, je imel sto tisoč mark. Pa je imel enake rezultate. Ker je Japonec. Ne, nikakor nisem skozi kariero zaslužil toliko, da bi mi kaj dosti ostalo. Ves čas sem se zraven ukvarjal s finančnim vlaganjem in sem iz tega naredil več."
