Nedelja, 17. 11. 2024, 6.00
1 ura, 27 minut
Druga kariera: Štefan Hadalin (386.)
Nova realnost Štefana Hadalina
"Šele zdaj vidim, kako so nekatere stvari, ki so ti kot športniku samoumevne, v resnici zahtevne in kompleksne. Kot sem rekel, to, kar spoznavam zdaj, je nova resničnost," o prehodu v drugo kariero pripoveduje nekdanji alpski smučar Štefan Hadalin, ki je po koncu profesionalne športne poti hitro našel nove izzive.
"Mudi se mi na trening s stranko," nam je ob stisku roke po koncu pogovora pred eno izmed vrhniških kavarn, preden se je s kolesom pognal proti bližnjemu fitnesu, dejal nekdanji alpski smučar Štefan Hadalin. Ta je po zgodnjem koncu športne poti, ki jo je zaradi težav z izgorelostjo uradno končal letos januarja, dodobra zakorakal v izzive, ki jih prinaša druga kariera. V tej se je trenutno po premisleku kot riba v vodi znašel v vlogi osebnega trenerja, ob tem pa njegove vsakdane zapolnjujejo še številni drugi raznoliki projekti, ob katerih pa 29-letnik v prvi vrsti skrbi za to, da ne bi znova prestopil praga svojih zmožnosti.
Prav zaradi tega je Hadalin zadnjih nekaj mesecev namenil tudi počitku, ki je bil zanj po epizodi izgorelosti nujen. "Ne zmorem več," je namreč januarja javnosti v solzah sporočil dolgo časa najboljši slovenski slalomist, ki se je svoje zadnje tri sezone v svetovnem pokalu spopadal s številnimi težavami. Nekdanji mladinski svetovni prvak je na lastni koži dodobra spoznal ceno, ki jo terja kariera profesionalnega športnika, in potegnil zavoro, še preden bi prišel do trenutka, ko ne bi bilo vrnitve. Ob tem je na glas spregovoril o tem, da športniki niso roboti, da lahko tudi na videz neuničljive in trdne osebe premagajo pritiski ter da se lahko vsakdo sesuje pod težo, ki jo prinašajo hiter ritem življenja ter visoka pričakovanja od samih sebe in okolice.
29-letni smučarski upokojenec je v svoj repertoar smučarskih dosežkov zbral deset uvrstitev v prvo deseterico tekem v svetovnem pokalu, v alpski kombinaciji je bil leta 2019 v Banskem tretji, v sezonah 2019, 2020, 2021 je bil ves čas za petami najboljšim slalomistom sveta, v sezoni 2020/21 pa je kot edini tekmovalec dosegel točke na prav vseh 11 slalomih v sezoni. Vrhunec njegove kariere rezultatsko predstavlja odličje s svetovnega prvenstva 2019 v Äreju, ko je v alpski kombinaciji okoli vratu prejel srebrno snežinko, skupno pa je v svetovnem pokalu nastopil na 130 tekmah.
Štefan, trenutno je v trendu vrnitev upokojenih alpskih smučarjev na bele strmine. Je tudi vas kaj zamikalo oziroma pogrešate svet alpskega smučanja in svetovnega pokala?
Zagotovo pogrešam ogromen del življenja alpskega smučarja, to je bilo namreč več kot 20 let moje življenje in zagotovo mi to še vedno predstavlja neko vznemirjenje. Dejstvo pa je, da trenutno ne bi bil sposoben tekmovati na želeni ravni, zato me niti ne vleče v to oziroma o tem niti ne razmišljam. Pogrešam pa občutek adrenalina, boja za velike stvari, ki ti jih lahko prinaša le vrhunski šport in ti jih ne prinese nobena druga stvar, a počasi to sprejemam in se navajam na novo realnost.
Štefan Hadalin spoznava izzive druge kariere. Česa pa ne pogrešate?
Zagotovo ne pogrešam utrujenega, izčrpanega telesa po tisočih in tisočih ponovitvah, ki jih narediš med količki. Ne pogrešam smučanja po zares surovih in telesu neprijaznih podlagah, ki so še dodatno polite z vodo. Alpsko smučanje je res zahteven šport, ki terja ogromno poguma pa zraven tudi tveganja.
Ob uradnem koncu kariere ste sami na glas priznali, da ste že dalj časa tako fizično kot psihično povsem izčrpani. Med drugim ste dejali, da ni delčka telesa, ki vas ne bi bolelo. Kako zdaj gledate na tisto, za vas zares zahtevno obdobje in kako se počutite danes?
Od konca poti pa do septembra sem si vzel prosto tako glede dela kot drugega, tako da je fizično stanje zdaj veliko boljše. A to ne pomeni, da sem v tem času doma sedel križem rok in čakal, saj sem se izobraževal, zavedal sem se, da me čaka začetek novega obdobja, ki je prineslo nove izzive. Je bilo pa dobrodošlo, da je telo dobilo počitek in ni bilo vsakodnevnih treningov.
Še vedno pa se mi pozna, ko sem malce bolj fizično aktiven, da sem naslednji dan res močno utrujen, a to jemljem kot del procesa in razumem, zakaj je tako. Vem tudi, da bo čas v tem primeru zacelil rane in da bom za okrevanje potreboval čas, da pridem na zeleno vejo.
Zdaj ste torej že nekaj časa v svetu "športnih upokojencev". Kakšne izzive vam je sicer prinesla druga kariera?
V zadnjih dneh sem kar precej zaposlen, v prvi vrsti z osebnim trenerstvom, potem pa tudi z drugimi projekti, ki se jih lotevam zraven. Ta in naslednji konec tedna me tako v sodelovanju s Smučarsko zvezo Slovenije čaka snemanje podkastov v Kranjski Gori, kjer bom na vlečnici klepetal z nekaterimi nekdanjimi slovenskimi smučarkami. Na ta način bomo naredili tudi promocijo za tekme v Kranjski Gori, ki sledijo januarja.
Sodelujem tudi s podjetjem Eset, kjer sem med drugim povezan z Lovrom Kosom, sodelovali bomo tudi pri poletih v Planici. Pa potem je tu še projekt oziroma znamka Caramelz, kjer ustvarjamo prevleke za smučarska očala, da jih zaščitijo, pa seveda tudi zaradi estetike. Zdaj smo k sodelovanju povabili še Filipa Zubčića, Andrejo Slokar in Anžeta Laniška, naredili so svoje linije, ki bodo kmalu na naši spletni strani.
Zraven pa malce delam tudi na Športni zvezi Vrhnika. Vse to so projekti, ki jim namenjam toliko časa, da moram še vedno paziti nase, da ne grem spet čez mejo.
V svoji drugi karieri ste torej v prvi vrsti stopili na pot osebnega trenerja. Kako je nastopila odločitev za ta korak?
Tu sem našel tudi zase mehek prehod, ki mi omogoča stabilnost, varnost, tudi območje, ki mi je znano, in sem na račun tega lahko tudi doma in vidim življenje tudi iz perspektive, ko nisi večino leta odsoten in na ta račun navidezno bežiš od nekaterih težav. Razmišljal sem, kaj lahko skozi vadbo in trening ponudim tako preostalim športnikom kot nekemu "navadnemu" človeku. Zavestno sem se zato odločil za takšen korak, vmes sem celo razmišljal, da bi šel v neko službo s fiksnim delavnikom, da bi se preizkusil še tam, za kar si tudi v prihodnosti nikakor ne zapiram vrat, tako da je možnosti za prihodnost še ogromno.
Trenutno mu dni zapolnjujejo številni projekti.
Pogosto je pri prehodu v drugo kariero prisoten stran pred tistim neznanim svetom, v katerega "pade" nekdanji športnik. Kako je bilo s tem pri vas?
Že ob koncu športne poti sem vedel, da si bom najprej vzel nekaj časa za počitek, samo nisem vedel, koliko ga bom potreboval. Veliko je potem tudi drugih izzivov, sam sem imel to srečo, da sem poleg športne kariere najprej končal gimnazijo, nato pa tudi višjo ekonomsko šolo, diplomiral sem iz ekonomije, tako da sem imel stabilnost tudi v tej smeri in me je to nekako pomirjalo.
Ob koncu kariere seveda izgubiš tudi zaposlitev v slovenski vojski. Da do te med kariero sploh prideš, moraš biti kot alpski smučar v skupnem seštevku svetovnega pokala uvrščen med najboljših 30. Res si ne predstavljam, kako je nekomu, ki te zaposlitve med kariero nima in je dejansko takoj po koncu postavljen pred številna dejstva. Zagotovo je to velik šok za posameznike in ni jih malo.
Potem pa tu nastopijo res izzivi, začneš se spoznavati povsem na novo. Sam sem začel spoznavati Štefana zunaj smučanja, kaj me v življenju še veseli, kaj je tisto, kar sploh znam in v čem bi se želel preizkusiti. Nastopi svet neznank, česar v športu prej nikoli ni bilo. Zame je bil to kar velik izziv, še danes pa se na dnevni bazi pojavljajo številni prebliski in dvomi, a s tem se konec koncev spopadamo praktično vsi.
Zdaj ste se znašli v nasprotni vlogi kot med kariero, torej v vlogi trenerja. Verjetno vam pri tem zelo koristijo izkušnje, ki ste V veliko oporo mu je bila že med kariero tudi partnerka. jih dobili kot profesionalni športnik, kajne?
Absolutno. To vidim tako v praktičnem smislu, torej pri vajah, pa tudi pri socialnem vidiku, ki sem ga sam dobil od svojih trenerjev, in kako sem se na to takrat odzval sam. Poskušam upoštevati, da sem v tem procesu usklajen s psihosocialnim in tudi gibalnim profilom posameznika, ki ga treniram. Res se skušam prilagoditi vsakemu posebej. Zanimanje in odziv sta res pozitivna, vesel sem, da je tako, da sem si v tem kratkem obdobju že pridobil stranke.
Dejstvo je, da je moderni način življenja tako usmerjen, da se v veliki večini samo dela, prehranjuje in spi. Vse manj je časa oziroma si ga ne vzamemo zase, za dobro počutje pa tudi za odnose in bližnje. Smisel življenja tako postane delo, kar zagotovo ni dobro in na dolgi rok ne prinaša ničesar dobrega. Seveda pa se ob tem zavedam dejstva, da je pri mnogih finančna situacija takšna, da drugače niti ne gre.
Omenili ste, da se spoznavate na novo, torej kot Štefan, ki ni smučar. Kaj novega ste se naučili o sebi? Je prišlo do kakšnih sprememb?
Odkrivam predvsem to, kako si nisem znal vzeti časa zase oziroma časa, v katerem ne bi bil obremenjen z nalogami, željami, cilji, ampak bi samo obstajal. Torej, da bi se samo ulegel na kavč in ne razmišljal o ničemer. Tudi to mi je danes največji izziv, kako sprejeti, da je tudi to v življenju včasih v redu in povsem dovolj. V športu si ves čas navajen na visoke in intenzivne dražljaje, na adrenalin, ki ti ga lahko prinese že samo en trening, npr. v Val Senalesu, kjer že en dan prej veš, da te naslednji dan čaka masaker, da bo šlo "za preživetje". In kolikor te to skrbi in je zahtevno, te hkrati tudi vznemirja in dela živega.
To je potem kot nekakšna droga, in ko enkrat tega ni, je težje potem sprejeti, da so določene druge aktivnosti lahko povsem dovolj. To začenjam spoznavati šele zdaj. Šele zdaj vidim, kako so nekatere stvari, ki so ti kot športniku samoumevne, v resnici zahtevne in kompleksne. Kot sem rekel, to, kar spoznavam zdaj, je nova realnost. Veliko se o tem pogovarjam tudi s partnerko, učim se, da je trenutna vsakdanjost dovolj in povsem v redu.
"Šele zdaj vidim, kako so nekatere stvari, ki so ti kot športniku samoumevne, v resnici zahtevne in kompleksne," pravi Hadalin.
Večkrat ste poudarili, da ste bili v času kariere perfekcionist, da ste od sebe zahtevali vse in še več, vse skupaj pa je potem terjalo velik davek tako na vašem telesu kot psihološki pripravljenosti. Kako zdaj gledate na to?
Pogosto sem šel z glavo čez zid. Tudi zdaj imam veliko projektov, a se zavedam, da lahko kakšno stvar malce odložim in ne bo s tem nič narobe. V vrhunskem športu se to največkrat ne da, in če tega ne zmoreš, začneš vse skupaj čutiti kot dodaten pritisk in odgovornost, ki te izčrpa, obremenjuje in zaradi tega izgoriš. V tej želji, da bi dal vse od sebe, sem potem tudi izgorel. Bila je izkušnja, s katero mislim, da se spopada vse več, ne samo športnikov, temveč ljudi nasploh. Pomembno se je zavedati, da imamo omejeno količino energije, in da več kot to ne gre niti ni treba, da gre.
Tudi sam sem si vzel dolg počitek, potem pa sem septembra začel vadbo, dvakrat na teden naredim trening za moč, enkrat na teden pa se posvetim teku. Včasih grem do anaerobnega praga, zato da malce začutim svoje telo na drugačen način.
Ob koncu kariere ste na glas spregovorili o težavah z izgorelostjo pa mentalnih preprekah in težavah. Danes se v družbi o tem govori vse več, a še vedno je to nekakšna tabu tema. Kakšen je bil sicer odziv javnosti?
Tabu tema je to predvsem, ker je v resnici v vsakem izmed nas nekaj skritega, pa si tega kot družba in posamezniki potem ne upamo priznati, ker bi to pomenilo tudi sprožitev nekaterih drugih reakcij, kar prinaša velike spremembe, do katerih pa imamo vsi odpor.
Sem pa bil ob svojem priznanju deležen veliko pozitivnih odzivov, predvsem v smislu, da so se ljudje name obračali in se še vedno, ko so se sami ali pa nekdo od bližnjih znašli v podobni ali enaki situaciji. Tega je vedno več, je pa to odvisno od psihološke podlage posameznikov. Ta pa je večini usmerjena v iskanje dobrih občutkov v sebi in o sebi s pomočjo zunanjih dejavnikov, kot npr. vrhunsko opravljeno delo, to pa na dolgi rok ne deluje, ker se ti občutki nikamor ne usedejo, ampak dajo le hipno pomiritev. Potem se zahteva še več, še boljše, kar pa v nedogled na gre.
Svojo uradno upokojitev ste želeli izpeljati na pokalu Vitranc, a vam je priložnost odneslo slabo vreme, tako da se niste zapeljali po kranjskogorski strmini. Kdaj ste sicer nazadnje stali na smučeh?
Aprila, ko sem bil na Japonskem, kamor sta me povabila japonska smučarska zveza in eden izmed tamkajšnjih klubov. Takrat sem tudi zadnjič uradno tekmoval in zaključil kariero, potem ko mi to zaradi odpovedi ob slabem vremenu ni uspelo na pokalu Vitranc. Bilo je res lepo, v cilju so mi pripravili pravi sprejem. Tudi zadnja vožnja v slalomu je bila nekaj posebnega, bilo je res lepo, da sem bil v neobremenjenem okolju, čutil sem veliko spoštovanje okolice in sem res užival. Tisto tekmo sem končal na drugem mestu, tam je bil tudi moj veliki prijatelj Armand Marchant, s katerim sva se dogovorila, da se bova v moji zadnji vožnji pomerila, tako kot se zagre, tako da me je na koncu prehitel za nekaj stotink.
Od takrat sem opravil tudi licenco za trenerja alpskega smučanja. Zdaj se veselim, da se bom spet vrnil na sneg in po teh nekaj mesecih naredil tudi kakšen zavoj.
Če se vrneva še malce k smučanju. Koliko imate še stika s svetovnim pokalom, torej nekdanjimi tekmovalci, tekmeci?
Pogledal sem si obe tekmi v Söldnu, potem pa sem na tekočem tudi preko Instagrama. Redno se slišim s Tijanom Marovtom in Žanom Kranjcem, s katerima imamo še skupino iz časov, ko smo skupaj tekmovali, tako da se slišimo na dnevni bazi. Občasno se slišim tudi s Filipom Zubčićem.
Kar zadeva trenutno stanje v slovenski reprezentanci, nikakor ne moremo govoriti o kakšnih hvalnicah in optimističnih napovedih tudi glede podmladka. Kaj menite vi?
Vem, da fantje delajo, kolikor le lahko, in dajejo svoj maksimum ob danih pogojih in razmerah in nenazadnje tudi ob finančnih pogojih. Je pa dejstvo, da je alpsko smučanje izjemno zahteven šport, prepleten s številnimi dejavniki. Nikakor to ni isti šport, kot je bil pred 20 leti in tega se mora zavedati tudi vsak navijač. Šport se razvija, vedno večja je specializacija, vedno več je faktorjev, v katerih moraš biti vrhunski, zato je že preboj iz številke 50 do 30 izjemno zahteven. Verjamem, da je v ozadju kdo, ki bi bil tega sposoben, samo treba je sestaviti stvari tudi na tekmah.
V alpski kombinaciji je bil leta 2019 v Banskem tretji.
Kar zadeva mladinsko reprezentanco, pa res upam, da se bo postavila celovitejša strategija dela. Ob tem upam še, da se bo morda začela spreminjati tudi mentaliteta tekmovalcev, za katero mislim, da se je v zadnjih letih tudi na račun manjše medsebojne konkurence malce podrla. Pot proti vrhu je res strma, včasih je treba biti dobesedno fanatik, malce izven okvirjev, in verjeti v uspeh pa biti ob tem še pozoren na vse vidike, ki te lahko vodijo proti vrhu. A vsi na koncu vemo, da se na vrhu znajde res res majhna peščica tekmovalcev.
Zelo nehvaležno vprašanje, ampak – ko s to mentaliteto in znanjem, ki ga imate zdaj, pogledate proti svoji karieri. Bi kaj spremenili?
Ničesar, ker v danem trenutku preprosto nisem bil sposoben razmišljati drugače. Takrat je bila moja čustvena zrelost pač takšna, kot je bila, in skladu s tem sem sprejemal odločitve. Seveda bi danes lahko rekel, da bi marsikaj storil drugače, a takrat tega nisem zmogel. Sam vem, da v danem trenutku nisem bil dovolj čustveno in fizično zrel, tega se dobro zavedam in zdaj to tudi počasi sprejemam. Kljub temu da nisem sprejel vseh pravih odločitev, da bi lahko šel še višje, mi je še vedno uspelo veliko in mislim, da bo tudi čas pokazal veličino tega.
Več iz rubrike Druga kariera: