Druga kariera
Nedelja, 24. 3. 2024, 19.00
9 mesecev
Druga kariera (353.): Janez Ožbolt
"Nastopil sem na petih olimpijskih igrah, morda mi je le nekaj uspelo v življenju"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,60
"Ko me je oče spravil na smuči, ni bilo poti nazaj," nam je povedal gost današnje Druge kariere, nekdanji biatlonec Janez Ožbolt.
"S ponosom lahko povem, da mi je uspelo nastopiti na petih olimpijskih igrah, kar številnim športnikom ni uspelo. Menim, da je to neki dokaz, da sem nekaj dosegel v življenju," pravi gost današnje rubrike Druga kariera, nekdanji biatlonski reprezentant Janez Ožbolt. Je pripadnik prve generacije slovenskih biatloncev, pravih, vzgojenih biatloncev in tudi danes je še močno vpet v ta šport. Tekmoval je v zlatih časih dopinga, tudi zato je, gnan le na žgance, morda dosegal nekoliko slabše rezultate, kot bi jih lahko v bolj poštenih, čistejših okoliščinah. "Moja kariera je bila v redu, ni pa bilo nekega presežka," pravi.
Janez Ožbolt je svoje življenje posvetil biatlonu, v rojstni Loški dolini se je najprej začel ukvarjati s tekom na smučeh, pri 12 letih že poprijel tudi za puško, leta 1988 pa postal član biatlonske reprezentance. Bil je prvi vzgojeni biatlonec po programu takratnega vodstva panoge, ki ji je poveljeval Janez Vodičar. Skozi dolgo kariero je spoznal vse ravni biatlona, kot tekmovalec in kasneje kot funkcionar, operativec. Tudi danes ostaja v njem.
V tekmovalni karieri se na tekmah najvišje ravni ni uvrstil na stopničke, vsaj na posamičnih tekmah ne, kot član močne reprezentančne zasedbe pa je prispeval k marsikateremu odmevnemu ekipnemu uspehu. Večkrat je jasno in glasno povedal, da so mu razmere najmanj sumljive, saj je njegova kariera sovpadla z zlatimi časi zlorabe dopinga v športu. Tudi zato je toliko bolj ponosen na svoje najboljše uvrstitve: sedmo mesto s sprinta za svetovni pokal v Bad Gesteinu leta 1994, pa osmo s posamične tekme na Pokljuki istega leta. Deveti je bil na najdaljši tekmi svetovnega pokala v Ruhpoldingu leta 1991, v letu osamosvojitve Slovenije, to pa je nato zastopal na kar petih olimpijskih igrah.
Igre v Albertvillu leta 92 so bile posebne, na njih so prvič nastopili športniki iz samostojne Slovenije, v Lillehammerju dve leti kasneje je z devetim mestom v sprintu dosegel svoj najboljši izid na tekmovanjih pod petimi krogi, tekmoval je še v Naganu 98, Salt Lake Cityju 2002 in Torinu 2006.
Vi ste prva generacija pravih slovenskih biatloncev, kot nam je pred časom povedal Janez Vodičar. Vseeno ste športno kariero začeli v teku na smučeh ...
Ja, teči sem začel pri šestih, sedmih letih, v klubu smo tekli, ker biatlona takrat ni bilo. Davnega leta 1982, spomnim se, da sem bil star 12 let, so prvič organizirali otroške tekme. Takrat smo v klubu imeli trenerja Franca Turšiča, ki nas je poslal na prvo tekmo, in odtlej sem se ves čas ukvarjal z biatlonom. Takrat se je začelo, to je bila moja prva tekma. Potem pa se je začela selekcija, s 15 leti sem prišel v reprezentanco, res pa je, da sem nato med člane prišel kot prvi že izdelan biatlonec, vsi preostali so se biatlonu pridružili kasneje, kot tekači. V tem pogledu sem bil nekako res vzgojen biatlonec.
Pa je bila to velika prednost?
V tistem času nas niti ni bilo dovolj, da bi lahko delali kakšne primerjave, na koncu pa se vendarle izkaže, da to je prednost, sploh kar zadeva streljanje. Tudi zdaj otroci streljajo od 12. leta in tudi pri meni je bilo tako. Ker oddaš toliko več strelov, se to zagotovo pozna v primerjavi z nekom, ki je streljati začel pri 18, 20 letih. Ali pa kasneje, kot se vidi pri Anamariji Lampič. Treba je imeti neko kilometrino in tega se kasneje ne da povsem nadoknaditi, se je pa vseeno z nekim dobrim treningom mogoče približati. Ampak logično seveda je, da dlje ko streljaš, bolje ti gre.
Danes 53-letni Notranjec je pravi športni obsedenec, priznava.
Predvsem je treba razrešiti to srž biatlona, visoko intenziven tek in nizko intenzivno streljanje …
Problem teh, ki v biatlon prihajajo po dvajsetem letu, je predvsem v tem, da imajo tekaško mentaliteto. Prioriteta jim je tek, razmišljajo samo o njem. Ta je seveda zelo pomemben, je pa pri biatlonu to treba uskladiti s streljanjem. Ne sme se gledati samo tekaških časov. Včasih se kar malce brezglavo divja po progi in je zaradi tega kakšen zgrešen strel več. In to je problem, ki ga je težko izkoreniniti. Zavedati se je treba, da v biatlonu šteje oboje, na koncu je rezultat posledica obojega, teka in streljanja, nihče ne gleda, kakšen tekaški čas si imel, niti kakšen strelski čas, šteje le skupni čas.
Največji mojstri se znajo tudi ustaviti, zadihati pred prihodom na strelišče, se umiriti …
To sicer znajo predvsem zelo dobri tekači, ki lahko med tekmo taktizirajo, sploh v kakšnih zasledovanjih, skupinskih startih se znajo prilagoditi, če je treba, se umirijo, ko pa vidijo, da vsi drugi bolj trpijo kot oni, navijejo tempo. V teku je zagotovo veliko taktike.
Nastopili ste na kar petih olimpijskih igrah, v Albertvillu leta 1992 sploh prvič pod slovensko zastavo. To je bil najbrž čustven trenutek.
Jaz sem v biatlonu postopoma šel skozi vse kategorije, od otroških do članske, leta 92, ko so Slovenijo po osamosvojitvi le malce ped olimpijskimi igrami sprejeli v Mednarodni olimpijski komite, pa smo nastopili za Slovenijo. To je bilo nekaj čudovitega. Takrat je bilo veliko manj športnikov, kot jih je zdaj. Tudi Lillehammer mi je ostal v prelepem spominu, še vedno pravim, da so bile to najlepše olimpijske igre. Bila je prekrasna zimska kulisa, res ogromno število gledalcev, za nameček pa so bile te igre zame tudi rezultatsko najuspešnejše. S ponosom lahko povem, da mi je uspelo nastopiti na petih olimpijskih igrah, kar številnim športnikom ni uspelo. Menim, da je to neki dokaz, da sem nekaj res dosegel v življenju.
Sašo Grajf vam je tedaj manjkal v Lillehammerju. Imel je smolo s poškodbo in še danes obžaluje, da ni šel.
Ja, njega takrat ni bilo z nami, bil je na vrhuncu kariere, tekaško je bil zelo uspešen, no, strelsko tudi, pa se je poškodoval in ni mogel iti z nami. Tistim, ki jih ni bilo v Lillehammerju, pa so imeli možnost iti, je lahko žal. Ampak tako pač je v športu, saj nihče ni namerno ostal doma. Vseeno je škoda, še enkrat pravim, da so bile to imenitne igre. Vsi športniki, razen hokejistov in hitrostnih drsalcev, smo bili skupaj v olimpijski vasi, slovenski reprezentanti, alpinci, skakalci in tako naprej, smo se družili, tudi to sproščeno vzdušje je bilo nekaj posebnega. Bilo je še brez komercializacije, ki je sledila na kasnejših igrah. Bilo je posebno.
Kako pa ste sploh pristali v smučarskem teku?
Doma sem iz Loške doline in smučarski tek ima tam tradicijo, proge so praktično 50 metrov od naše hiše in preprosto sem moral preizkusiti. Ko me je oče spravil na smuči, ni bilo poti nazaj, v lokalnem klubu je bil gonilna sila Franc Turšič in otroci smo začeli trenirati. Problem je bil seveda s smučmi in z vso opremo, kakšnega drugega športa tam v naših koncih niti ni bilo. Res pa je, da sem bil iz moje generacije praktično edini, ki je v tem vztrajal. Ko sem s 15 leti prišel v slovensko reprezentanco, ta je bila tedaj še združena, mladinci in člani so bili skupaj, pa me je popolnoma zagrabilo in sem samo še nadaljeval.
Boštjan Lekan, Janez Ožbolt, Uroš Velepec, Sašo Grajf in Jure Velepec na olimpijskih igrah v Albertvillu leta 1992
Danes je možnosti ogromno …
No, tudi jaz sem se ukvarjal z ogromno športi, za rekreacijo z nogometom, košarko, na splošno igrami z žogo, se pravi možnosti so bile že tedaj, ampak tek je bil moj prvi šport, biatlon prvi, ki sem se ga lotil tekmovalno. Nikoli nisem pomislil, da bi obupal ali pa se lotil kakšnega drugega športa.
Katere športe pa spremljate kot ljubitelj, navijač?
Morda sem s športom kar malo obseden, spremljam domala vse, ogromno jih spremljam podrobno, sploh košarko, nogomet, hokej, pa zdaj je odbojka malce bolj priljubljena. Če le imam možnost, ne zamudim nobene tekme, pogosto grem na tekme v živo, v nogometu spremljam Olimpijo, košarko slovenske reprezentance, bil sem na evropskem prvenstvu v košarki na Poljskem leta 2009, pa na nogometnem euru leta 2000 na Nizozemskem. Seveda spremljam tudi zimske športe, večinoma prek televizije, pri biatlonu pa sem ves čas zraven.
Na zvezi delujete kot strokovni sodelavec, prej ste bili vodja panoge. Kako vas je po koncu tekmovalne kariere spet posrkalo nazaj v biatlon?
Biatlon sem spoznal z vseh strani, najprej kot tekmovalec od otroških kategorij naprej, v reprezentancah, ko sem zaključil kariero, sem postal predsednik strokovnega sveta, ki je sicer bolj prostovoljska funkcija, ampak sem ostal vpet. Vmes sem naredil izpit za mednarodnega sodnika in tehničnega delegata na mednarodnih tekmah, leta 2015 pa se mi je ponudila priložnost oziroma so me poklicali, ali bi sodeloval pri vodenju panoge biatlon. Bil sem za to, ker sem videl stvari, ki bi se lahko izboljšale. Takrat sem se odločil pustiti tedanjo službo in odšel v biatlon kot vodja panoge. To sem ostal do leta 2022, potem me eno dobro leto ni bilo zraven, zdaj pa sem se spet vrnil. Zgodile so se neke spremembe in sem zraven kot strokovni sodelavec, eden od treh operativcev, ki to panogo vodimo. Leta 2022 sem dobil ponudbo Mednarodne biatlonske zveze, da tam sodelujem kot sodnik, letos pa sem bil kontrolor opreme v pokalih IBU, letos sem imel poleg tega še testiranje fluora v smučeh, zraven pa pomagam še na Pokljuki pri pripravi tekmovanj tako svetovnega pokala kot nižjih ravni, vmes sem bil še trener v klubu, tako da poznam domala vse plati biatlona. Tudi zato včasih – pa ne da sem najbolj pameten na svetu, daleč od tega – težko sprejemam, da mi nekdo, ki biatlona ni videl niti od blizu, soli pamet, kaj bi bilo prav in kaj je narobe. Tukaj imam sam s seboj včasih nekaj težav, da ostanem miren.
Kako potekajo stvari na zvezi?
Dobro, morajo pa ljudje na položajih včasih sprejemati tudi kakšne neprijetne odločitve. Komu se je treba zahvaliti, kdaj komu reči ne in tako naprej. To je težko, ampak je sestavni del tega posla. Niso samo prijetni trenutki, za vsak neuspeh je kriv šef, za vsako medaljo pa zaslužen tekmovalec. Ta dejansko je, ampak vsi v ozadju tudi pripomoremo k temu. Ko rečeš ne, si nepriljubljen, marsikdo meni, da delaš proti njemu, ko pogledaš stvari z distance, po kakšnem letu, dveh, pa vidiš, da so bile odločitve povsem pravilne. Tudi tekmovalci, ki so zaključili kariero, pa se nato vrnili kot trenerji ali serviserji, so mi že povedali, da zdaj stvari vidijo povsem drugače, ko so jih kot tekmovalci. Prav je, da se vse vrti okoli tekmovalca, ampak vodstvo panoge mora skrbeti tako za to, da so na olimpijskih igrah medalje, kot tudi, da imajo mladi možnosti za razvoj. Treba je poiskati neko pametno ravnovesje.
Ta egocentrizem je za vrhunskega športnika najbrž nujen.
Res je, to je dejstvo. Vsak športnih je malce poseben, to je čisto normalno. Tudi zdaj, ko se s športniki soočamo s težavami, izzivi, se zavedam, da je to preprosto del tega. Razumem tekmovalce, da želijo zase vse najboljše, ampak mi preprosto moramo najti neke kompromise, da je prav za vse.
"Stvari se stalno spreminjajo, ne smeš zaspati na lovorikah."
Od vaših časov do zdaj se je veliko spremenilo v tem športu, dandanes tekmovalci pazijo na prehrano, tehnologija je napredovala, išče se malenkostne prednosti, nekateri prisegajo na jogo in meditacijo … Kako ste vi skozi leta opazovali te spremembe, ta razvoj?
Ko si ti športnik v določenem času, misliš, da je to to. Ko pa pogledaš nazaj, vidiš, da so spremembe orjaške – v opremi, tehniki, pristopu. Včasih se je streljalo 30 sekund in je bilo to super, če danes streljaš 30 sekund na skupinskem startu, boš na strelišču ostal sam, nikogar več ne bo, ker bodo vsi postreljali in nadaljevali tekmo. Stvari se razvijajo, treba jih je spremljati in ostati zraven. Treba je biti inovativen. Tekmovalci so pod večjim stresom, saj mora biti na vsaki tekmi vse narejeno optimalno, če si želijo doseči rezultat, in za to je treba narediti vse že prej, od prehrane do smuči, priprav, treningov. Pa tudi če vse to narediš, to še ni zagotovilo za uspeh. Tekmovalec ima lahko uspešno sezono in v naslednji naredi vse enako, pa je neuspešen. Stvari se stalno spreminjajo, ne smeš zaspati na lovorikah. Sploh pri pripravi smuči je to opazno. Če jih letos pripraviš na določen način in si uspešen, naslednje leto na ta način najbrž ne boš. Ves čas je treba odkrivati novosti in slediti napredku.
Tudi šport je močno zrasel, z večjimi vložki pa so večji tudi pritiski.
Spomnim se, da je bilo v devetdesetih letih, ko sem začel nastopati v svetovnem pokalu, gledalcev minimalno, le kakšne družine in prijatelji. V Ruhpoldingu je bilo kakšnih tisoč gledalcev, kar je bilo še največ v svetovnem pokalu, sicer pa smo bili bolj ali manj sebi namen. Ampak s televizijo se je stvar pokrila, zadnjih 20 let ves čas raste in zdaj je včasih že težko dobiti kakšno vstopnico. Po drugi strani pa so dandanes s takšnimi zimami, kot je bila letos, veliki izzivi za organizatorje. To so velike težave in je že težko organizirati veliko tekmo.
S tem se v vaših krogih kar veliko ukvarjate.
Ja, sodelujem v IBU-jevem (Mednarodna biatlonska zveza, op. p.) projektu Snow network management, v katerem sodelujejo prizorišča Östersund, Nove Mesto, Pokljuka, Anterselva in poljske Jakuszyce. Ideja je, da se izmenjuje vse izkušnje glede priprave, shranjevanja in distribucije snega, da se to znanje širi in deli. To je postala znanost, je pa vse skupaj povezano z ogromnimi stroški. Tisti, ki do pomladi nima pripravljene deponije snega, je vprašanje, kdaj bo lahko sneg naredil. Če nimaš shranjenega snega, so vse tekme do sredine januarja vprašljive.
IBU s tovrstnimi projekti pravzaprav rešuje svoj šport in s tem svoj obstoj.
Ja, menim, da zveza glede tega deluje dobro, da se trudi pomagati prirediteljem, državam, ker se zavedajo, da brez tekmovalcev, gledalcev in prirediteljev tekem ne bo. Mislim, da je FIS (Mednarodna smučarska zveza op. p.) malce bolj mačehovska, ampak to trenutno to ni moj problem, IBU deluje človeško.
Povejte nam še, v kakšnih sorodstvenih razmerjih ste z Gašperjem in Juretom Ožboltom? Prvi je mladi tekmovalec, drugi je glavni trener slovenske B-reprezentance.
Gašper je moj sin, ki tudi tekmuje, Jure pa je moj nečak.
Leta 2006 je nastopil na svojih petih, zadnjih olimpijskih igrah v Torinu.
Koliko otrok imate? So vsi podedovali vaše športne gene?
Gašper je star 19 let, hčerka Nika pa 21. Ona se je v otroštvu malo ukvarjala z biatlonom, nato je zajadrala v bolj umetniško-glasbene vode in študira, Gašper pa je po očetu zelo športen tip in se je poleg biatlona ukvarjal z nogometom, je pa tudi nadvse zagret navijač Reala, ne zamudi nobene tekme. Verjetno bi bil tudi uspešen nogometaš, če bi se tega lotil tako zavzeto, kot se je biatlona. Predvsem pa sem vesel, da sta se s športom ukvarjala v letih, ko bi lahko zabredla v kakšne neumnosti. To je nenazadnje tudi bistvo športa. Saj bo kakšnemu mogoče uspelo, ampak glavno je, da so otroci aktivni, da so zunaj in da to energijo usmerjajo v prave stvari ter se izognejo neumnostim.
Lepi spomini, obžalovanja?
Ja, rezultati so bili, kakršni so bili, ne morem reči, da so bili prav vrhunski, zagotovo bi lahko bili boljši. Ko gledam nazaj, bi zagotovo marsikaj spremenil glede treninga, pristopa, prehrane … Takrat si najbolj pameten in tudi danes kakšnemu mlademu tekmovalcu rad povem, naj ne mislijo, da so najpametnejši, ker bodo to obžalovali, ko bodo gledali nazaj. Jaz vem, da sem najmanj eno olimpijado zafrknil zaradi napitkov. Tam so bili v neomejenih količinah na voljo energijski napitki, razni getoradi in podobno. Popil sem jih, kolikor sem jih hotel. Pili smo jih v dobri veri, ne samo jaz, a se je izkazalo, da smo na naslednjih tekmah, ko smo šli domov in se je telo očistilo tega, dosegali boljše rezultate. Ampak tega seveda nismo vedeli. To so izkušnje, ki smo jih šele morali nabrati. Če bi imeli kakšnega nutricionista, da bi nam povedal, kako in kaj, bi tudi rezultati lahko bili boljši.
Ponosen sem na tisto deveto mesto iz Lillehammerja. Morda je to malce sporno govoriti, čeprav sem že večkrat povedal, da so bili tedaj, leta 1994, pred menoj trije Rusi in trije Nemci ... morda že veste, kam ciljam. Če bi bila tekma v današnjih časih, bi jaz verjetno imel medaljo (smeh, op. p.). Ampak tako pač je, to so bili zlati časi dopinga. In ko takole razmišljam, nismo bili tako slabi, rezultate se je dalo doseči na žgance. Tudi smuči smo si večinoma pripravljali sami, no, v Lillehammerju smo imeli prvič s seboj serviserja Tineta Zupana. Bilo je nekaj uvrstitev med deset, s štafeto tudi nekajkrat na stopničke. Celotna kariera je bila v redu, ni pa bilo nekega presežka. Eno medaljo imam s poletnega svetovnega prvenstva, ampak to vendarle ni isto kot zimsko.
